Pavel Četrtič senike raziskuje od 90. let. Foto: Radio Koper
Pavel Četrtič senike raziskuje od 90. let. Foto: Radio Koper

Že desetletja Pavel Četrtič iz Kobarida (na fotografiji) vestno zbira in raziskuje raznovrstno ustno in materialno zapuščino krajev v Posočju, drobne, na prvi pogled nepomembne vsakdanje zgodbe skrbno zapisuje in objavlja. Posebno strast čuti prav do senikov, ki jih raziskuje že od 90. let, saj meni, da jim strokovnjaki in pisci doslej niso namenjali posebne pozornosti.

"Ob popoldnevih in koncih tedna sem šel v naravo, po sredogorju, senožetih, kjer sem srečal zadnje domačine, ki so še spravljali seno po senikih. To me je spomnilo na moja otroška leta, ko smo spali v senikih in doživljali lepe dneve. Žalosten sem bil, ko sem videl, kako propadajo, kako ljudje pozabljalo na to, zato sem se odločil, da bom ohranil spomin na to dediščino. Čeprav mi nekateri očitajo pogled v preteklost, zastarelost, ampak mislim, da je to samo spomin na našo zgodovino. Poskušam to ohraniti za svoje otroke."

Vabijo tudi na javno vodenje

Svojo strast do senikov sta Četrtič in Jerkič povezala ob podpori Tolminskega muzeja. Razstava bo na ogled v Zeleni hiši v Kobaridu še do konca septembra, v četrtek, 23. septembra, pa vabijo tudi na javno vodenje.

Posnel je več kot tisoč fotografij od zadnje Trente do Porezna. Priznava, da marsikaterega senika, ujetega v objektiv, danes ni več:

"Okrog 800 senikov sem fotografiral, od tega jih je več kot pol že propadlo. Nekaj pa jih je še ohranjenih. Nekateri ljudje se še vedno odločijo, da bodo ohranili senike. Kar nekaj takih primerov je."

Seniki se v Zgornjem Posočju najverjetneje pojavljajo že vse od najzgodnejše poselitve in se konstrukcijsko vse od začetka niso bistveno spreminjali, razlaga kustosinja Tolminskega muzeja, Karla Kofol.

"Sam način gradnje teh senikov je zelo arhaičen in sega v prazgodovino. Vsekakor pa se je gradnja senikov razširila v 16., 17. stoletju, ko so kmetom dovoljevali pašo in sečnjo v visokogorju, prej je bilo to rezervirano samo za plemstvo. Z Marijo Terezijo se je poseljevanje teh najvišjih predelov Zgornjega Posočja razmahnilo in zadnje zaplate so služile za pašo in košnjo, ker je v dolini zemlje primanjkovalo."

Ob seniku je običajno vedno rasla divja češnja, lipa ali hruška, ki je koscem in grabičem dajala senco. V senožetih in pašnikih v Posočju pa so bile poleg senikov tudi 'kamarnce', preprosta, pet do sedem kvadratnih metrov velika bivališča z ognjiščem za mlekarje in pastirje, v Breginjskem kotu so jim rekli gute, danes pa večinoma niso več ohranjene. In zakaj so pravzaprav sploh začeli graditi senike?

"Ko so začeli trebiti, ko so pridobivali površine v last, posebej po Mariji Tereziji, so želi travo. To je bilo daleč – uro, dve, tri ure od doma. Ko so čistili senožeti, so kamenje uporabili za zid. Pomagali so sorodniki, vaški mojstri. Kakovosten les so nesli domov, za senike so uporabili slabšega. Za prekrivanje so uporabili slamo, pri nas ni bilo skodel kot na Bovškem. Tako so jih gradili do konca prva svetovne vojne, ko so začeli uporabljati pločevino. So pa v oddaljenih senožetih vedno delali senik s hlevom – zgoraj je bilo namenjeno za spravilo sena, spodaj pa za živino. Pozimi so ta del uporabljali za shranjevanje vej in druge stvari. Prvi seniki, ki sem jih odkril, so bili praktično brez žeblja, brez železja. Leseni drenovi žeblji in klini, vse je bilo spojeno z lesom. Prva vojna pa je kljub krutosti tem našim ljudem prinesla veliko dobrin – orodja, pločevino."

Foto: Radio Koper
Foto: Radio Koper

Tisti v senožetih so nekoliko večji, v dolžino merijo od pet do šest metrov, v širino pa od tri do štiri metre, tudi materiali so preprosti, pripoveduje Karla Kofol: "Osnovni material so našli na terenu – kamen. Gre za suhozidno gradnjo, vogali so iz večjih klesanih kamnov. Najprej so zgradili vogale in preklade nad vrati, nato so polnili s kamenjem vmesne stene. Ostrešja so izdelana iz tesanih tramov. Vsak, ki je gradil, je vdihnil svoj pečat. Včasih najdemo zelo zanimive stavbarske rešitve. Predvsem je pa važno tudi to, da so imeli zelo dobro premišljen teren, postavljali so objekte, kjer denimo ni bilo plazov. Postavili so jih na skrajni spodnji rob senožeti, da so po bregu privlekli seno. Sama zasnova je pa pri vseh enaka in tudi fotografije kažejo, kako so s tremi osnovnimi materiali ustvarili raznolike objekte. Fino bi bilo, če bi se ohranili, ker je to tudi zelo pomemben del naše kulturne krajine."

Po letu 1849 so se lotili čiščenja osiromašenih gozdov ter urejanja novih pašnikov in senožeti, ker pa so bila ta daleč od naselij, so pokošeno seno spravljali v večje kope, v katerih je bilo od 300 do 1000 kilogramov sena, ponekod pa postavili senike za spravilo sena ter zavetje živini in ljudem. V bolj oddaljenih senožetih so kosci ostajali več dni, včasih tudi tednov, gospodinje pa so jim prinašale hrano iz doline. Zahtevno in nevarno je bilo tudi spravljanje sena v dolino pozimi. Napravili so gaz, po kateri so privlekli bremena sena. Proti koncu 19. stoletja so domačini, ki so odhajali na sezonsko delo na Koroško in Tirolsko, v Posočje prinesli dobrodošlo novost – vlečne sani oz. vlake. Po koncu prve svetovne vojne so iznajdljivi gospodarji iz odsluženih vojaških žičnic in drugega odpadnega železja naredili lastne tovorne žičnice.

Foto: Radio Koper
Foto: Radio Koper

Število senikov in drugih gospodarskih objektov se je takoj po svetovni moriji znatno povečalo, iz ruševin italijanskih vojaških objektov so domačini zgradili tudi novi planini Lapač in Pretovč pod Mrzlim vrhom. Druga svetovna vojna stavbni dediščini v senožetih in planinah ni prizanesla. Nemška vojska je denimo nad Učjo požgala skoraj vse prestaje in senike s hlevi, tudi drugod so jih požigali, da se v njih ne bi skrivali partizani in aktivisti NOB.

Najhujši udarec košnji in pašni tradiciji pa je prinesel čas po drugi svetovni vojni. Zaradi industrializacije in praznjena vasi sta od 60. do 70. let prejšnjega stoletja paša in košnja v senožetih hitro zamirali. Danes so tako strma pobočja nad dolino povsem drugačna, porasla, marsikateri seniki žalostno propadajo. Prav zato Četrtič izdeluje tudi makete senikov, da bi ohranil spomin na kulturno krajino.

"Vzel sem model, fotografiral, premeril, da mi je uspela prva. Poleg tega imam še makete planin, nekaj tipskih hlevov po planinah."

Elvis Jerkič ob svoji razstavi črno-belih fotografij. Foto: Radio Koper
Elvis Jerkič ob svoji razstavi črno-belih fotografij. Foto: Radio Koper

Niso se porušili le seniki, za vedno so se poslovili tudi številni Četrtičevi informatorji, a je njihove zgodbe iztrgal pozabi z zapisi, po njegovi zaslugi so nekateri tudi del starejšega filma, ki je prav tako prikazan na razstavi v Kobaridu. Poleg maket in videoposnetka z zanimivimi pripovedmi pa so glavni del razstave črno-bele fotografije mladega fotografa iz Tolmina Elvisa Jerkiča, ki sicer zaključuje študij arhitekture.

"Glavna referenca za moje fotografije sta bila zakonca Becher, ki sta v Nemčiji fotografirala industrijske objekte tako, da skušata interpretacijo prepustiti gledalcu. Temu se reče objektivna fotografija, ki pa je neke vrste oksimoron, saj vseeno fotofran vedno pusti nek svoj pečat. Njun stil je znan po vzporednih linijah, centralni kompoziciji, odsotnosti senc in ljudi, s čimer se osredotočita na same objekte. To se mi je zdelo zanimivo tudi za senike. Fotografiral sem na črno-beli film, ker ta doda neko mero objektivnosti, saj barve pogosto ustvarijo različne asociacije. Slikal sem v oblačnem vremenu, ker bi sence spet motile analizo objektov."

Ob razstavi so v Tolminskem muzeju izdali tudi katalog fotografij in zapisov o senikih v Posočju, ki jih popestrijo osebne pripovedi in spomini domačinov.

Celotni oddaji Primorski kraji in ljudje lahko prisluhnete na spodnji povezavi.

Razstava Seniki Tolmin - Kobarid