Pred dvema mesecema so v Kubedu, njemu tako ljubi vasi, odprli njegovo prenovljeno hišo s spominsko sobo, s čimer je Mestna občina Koper poskrbela, da spomin na prvega istrskega pesnika ne bo usahnil.
"Istrani se s ponosom in hvaležnostjo spominjamo Alojza Kocjančiča: kot človeka, duhovnika in pesnika." Tako se začne pripoved o Alojzu Kocjančiču v knjigi Kubejski, novi publikaciji, ki je izšla pred kratkim ob otvoritvi pesnikove sobe v domačem kraju. V naslovu se skriva njegov psevdonim. Tako se je namreč sam velikokrat podpisal.
Kubed je bil njegova rojstna vas, gmajne pod Kraškim robom pa narava, ki jo je prehodil po dolgem in počez in jo opisoval v pesmih. Neskončno jo je imel rad. Urednica knjige Mirjana Rovis iz Pokrajinskega arhiva:
"Zelo je bil navezan na Kubed, kjer je preživel 11 let otroštva. Veliko opisuje naravo, pokrajino. Skozi njegove pesmi lahko zasledimo to ljubezen do narave, skoraj do vsakega tamkajšnjega kamna. To je bil njegov rojstni kraj in obiskoval ga je, kadar je le lahko. Skozi knjigo sledimo času, v katerem je živel, kraje, v katerih je bil, predstavljeno je gradivo, povezano z njegovim literarnim ustvarjanjem. Prikazano pa je tudi obdobje po tem, ko se je poslovil, kaj vse je bilo o njem še povedano in zapisano. Bil je bolničar, izvrsten prevajalec iz italijanščine in nemščine, in obratno, čebelar, izvrsten poznavalec krajevne zgodovine, glasbenik in pevec, član mnogih institucij ... "
Tako pa se ga spomni Ines Cergol, ki je napisala besedilo in izbrala pesmi, ki jih je posejala po knjigi:
"Doživljala sem ga na dva načina. Kot otroku se mi je zdel strog in grozno resen, že takrat pa je bil odličen pevec in pridigar. Potem pa sem ga spoznala v 80. letih, ko se mi je odkril v čisto drugi luči, tako da sem ga doživljala kot zelo blagega, milega, odprtega človeka."
Pa ni bil le Kocjančič navezan na svoj rojstni kraj, tudi Kubejci so ga zmeraj imeli radi in tako je še danes, zato so zelo veseli prenovljene hiše, za katero skrbi društvo Skala.
Svoje življenje je posvetil duhovniškemu poklicu, največ časa je bil v Koštaboni, nazadnje v Klancu. Svojo pesniško navezanost na Istro je Kocjančič izpovedal v mnogih pesmih.
Njegova hiša stoji na utrjeni vzpetini, blizu vaške cerkve. Kupil in uredil si jo je, da bi tam preživljal starost, a tega ni dočakal. Zdaj je prenovljena in urejena za obiskovalce, zgoraj je spominska soba, spodaj etnološka zbirka in v hiši tudi stanovanje za umetnike, ki bodo v Kubed prihajali kot rezidenčni umetniki. Prvi že prihodnje leto, saj se je razpis ravno iztekel, na odločitev, kdo bo prvi, pa čaka 10 kandidatov.
Spominsko sobo je oblikovala arhitektka Martina Grižančič: "Najprej smo se odločili za asketski način oblikovanja prostora, ker nismo imeli dosti materiala. Ker se je kasneje to spremenilo, smo na koncu dobili knjižnico, ki pove veliko več o njegovem življenju."
Z izidom so zadovoljni vsi, posebej domačini, ki ob tem računajo na dober obisk in si želijo, da bi k njim prišli tudi turisti. Hiša je nared in pričakuje obiskovalce, a bo zdaj nekaj časa samevala. Kmalu bodo uredili tudi vrt okoli hiše, ki ima ne le krasen pogled na Kraški rob, marveč tudi prav pripraven prostor za poletna druženja.
