Danes se Lisa počuti izpopolnjeno. Foto: Osebni arhiv
Danes se Lisa počuti izpopolnjeno. Foto: Osebni arhiv

"Si srečna?" sem jo najprej vprašala. "Ja. Zdaj sem!" je povedala Lisa ob najinem srečanju. To je bilo po zadnjem pregledu, preden se je iz Slovenije, kjer so jo operirali, vrnila domov. Za njo so leta velikih preizkušenj. Pot do potrditve spola je polna vzponov in padcev, predvsem pa gre za tranzicijo, ki ji je pomagala, da je danes to, kar je in kar je nenazadnje vedno čutila: "Rodiš se in živiš z nekim predvidenim scenarijem, ki nam govori, kdo moramo biti, kako naj živimo svoje življenje, kako se moramo obnašati. Odraščala sem z mislijo, da sem napačna. Kajti to, kar sem v sebi čutila, za družbo ni bilo sprejemljivo. Že od otroštva naprej sem svojo spolno identiteto kazala, na primer, z oblačenjem v ženska, največkrat mamina oblačila. Kasneje, ko sem šla v svoja trideseta sem začela obiskovati lokale, kjer se zadržujejo transseksualci in transvestiti. Nato pa sem začutila, da moram začeti s spremembami. Leta 2013 sem obiskala Center za spolno disforijo v bolnišnici Niguarda v Milanu, a sem kmalu prekinila ta proces, saj sem se ustrašila. Bala sem se, kaj bo to pomenilo v družbi, družini, pri zaposlitvi."

Živeti z občutkom, da si napačen

Disforija spola ali motnja spolne identitete je stiska oseb zaradi neskladja biološkega in družbenega spola, ki sta dodeljena ob rojstvu. Lisa je mislila, da bo s tem lahko živela. A ključni dogodek, po katerem se je zavedala, da ne bo zmogla, je bilo povabilo na poroko: "Obleči sem morala moško obleko in ko sem se zagledala v ogledalu, nisem več zdržala. Nisem se mogla gledati. Sram me je bilo. Sram za to, kar počnem sama sebi. Vedela sem, da se moram soočiti s svojimi strahovi. Med drugim tudi odzivi v službi. Že 15 let pomagam invalidom, bala sem se, da bom morala menjati službo. Pa da se bom morala odseliti. V kraju, kjer živim, se vsi poznamo med sabo. A pripravljena in odločena sem bila se z morebitnimi težavami soočiti."

Štiri leta po prvem obisku centra za spolno disforijo je svojo pot do potrditve spola nadaljevala. Po njej je stopala brez pričakovanj, iz dneva v dan in bila vmes tudi pogosto presenečena. Dela namreč v socialnem podjetju, ki je že v osnovi rahločutno in pravi, da ima res srečo. Drugače je bilo doma: "Moja družina sprva ni želela sprejeti moje odločitve. Zelo blizu mi je bila mama, moj brat dvojček pa je rekel, da mu tega ne smem narediti. Kot da bi mu delala krivico."

Na tej poti zdržijo zgolj nekateri

Pot do potrditve spola je zahtevna v vseh pogledih. Lisa se je v začetku obrnila tudi k društvu Ala v Milanu, ki ji je dalo potrebno psihološko pomoč, ji svetovalo ter ji tudi pomagalo pri konkretnih informacijah. "Po prvih pogovorih v Niguardi, so mi prav oni pomagali s konkretnimi napotki. Stopila sem v kontakt s primarijem endokrinologije, ki je uradno vodil ves moj primer. Skupaj s psihiatrom smo nato določili, kateri koraki so zame primerni. Preveri se, ali gre zgolj za primer motnje spolne identitete ali so pridružene druge psihične težave in duševne stiske. To traja 6 mesecev. Potem psihiater odloči, ali se lahko začne s hormonsko terapijo. Zeleno luč mora dati endokrinolog. Potrebne so podrobne preiskave krvi, ultrazvok jeter. Skratka vse, preko česar se ugotovi, ali je določena terapija primerna ali ne. Nato lahko mine tudi še eno leto, v katerem psihiater redno spremlja razvoj sprememb. Ob tem ugotavlja tudi, kako uspe oseba tudi v družbi izražati svojo spolno identiteto. Torej, ali je sproščena, ali svojo spolno identiteto izraža javno, brez zadržkov in podobno."

Kirurški posegi pa so popolnoma odvisni od osebe same. Nekatere se zanje niti ne odločijo: "Nekateri pač samo jemljejo hormone, morda se niti ne odločijo za posege, ki naredijo poteze bolj ženstvene. Jaz sem se odločila za nekaj manjših posegov na obrazu in za operacijo prsi, vsadke. Nazadnje pa še operacijo spolovil. Res gre za odločitev posameznika, je pa tudi res, da si pri tem odvisen od finančnih zmogljivosti. Jaz delam že celo življenje in sem veliko privarčevala. Drugi te možnosti nimajo. Jaz sem se pač odločila ve kar imam vložiti v svoje dobro počutje. Srečo."

Sreča ne pride brez podpore bližnjih

Danes se Liza počuti izpopolnjeno. Dve leti je v lepem razmerju s fantom, ki jo podpira in sprejema: "Počutim se popolna. Ponosna sem, da sem toliko naredila za svojo srečo. Vedno jo je treba iskati. Del te poti je z mano tudi moj fant. Občudujem ga, ker bi to lahko za heteroseksualnega fanta pomenilo težavo. V intimi neko nepremostljivo neprijetnost. A on je ostal ob meni." Spremembe so se na tej poti začele dogajati tudi na medosebnih odnosih v družini: "Sčasoma, bolj kot so se spremembe na meni začele vse bolj kazati, bolj so me sprejeli in danes lahko rečem, da imamo res čudovito vzdušje v družini."

In kaj ima danes Lisa najraje pri sebi? Vztrajnost, pravi. Vesela je, da ni klonila pod pritiski in težavami. Ime si je izbrala, ker je kratko, preprosto, kjer je njeno, ji pripada, je povedala. Kaj pa naj se ji v bodoče uresniči? "Rada bi se poročila."