Pet evropskih manjšinskih gledališč, med njimi Slovensko stalno gledališče iz Trsta in reška Italijanska drama, se je povezalo v skupni postavitvi Pirandellovih Velikanov z gore. Predstava, v kateri govorijo pet jezikov, igralci so namreč različnih narodnosti, je nastajala na Reki, po tamkajšnji premieri so jo konec minulega tedna videli v Trstu, zdaj pa jo čaka dolgo potovanje po drugih gledališčih vse do Romunije. Projekt je podprla Evropska unija iz programa ustvarjalna Evropa.

Premalo se zavedamo, da so manjšine preizkus demokracije, je v Trstu dejal režiser Pirandellovih Velikanov z gore , ki je bil skupaj z Oliverjem Frljičem, režiserjem, ki rad podreza v nevralgične točke današnje družbe, pobudnik tega neobičajnega projekta. Magelli je zbral skupino manjšinskih gledališč, šibkih in nezaščitenih, kot je dejal, in se nameril prek Pirandella braniti lepoto te raznovrstnosti in izkazati svojo politično misel. Delali so brez prevajalcev in se morali naučiti sporazumevanja v novi situaciji.

O tem, čemu je namenil največ pozornosti, je Magelli dejal: "V središču moje pozornosti je bila ta čudovita igralska skupina, nastala iz manjšinskih gledališč. Skupaj smo si prizadevali, da bi prišli do nekakšne simbioze, enotnosti. To je kot človek, ki ima pet glav in govori pet različnih jezikov. Zelo lepo je videti."

Na odru se pojavi 13 igralcev, ki prihajajo iz petih držav in šestih gledališč. Slovensko stalno gledališče sta zastopala Daniel Malalan in Doroteja Nadrah, najmlajša udeleženka. Svojo izkušnjo je opisala takole: "Izkušnja je lepa. Ko sem izvedela, da grem delat na Reko, se mi je zdelo lepo, da se odpre še en drug prostor, ne samo slovenski - nekaj, česar ne poznam - in predvsem to, da bodo ljudje še od drugod, da se bo ta slika razširila. In res se je, ne samo razširila, ampak tudi poglobila, ker sem imela priložnost spoznati res čudovite ljudi iz različnih kulturnih okolij in z različnimi zgodbami. S tem, da je vse nas vodil Paolo Magelli, ki je tudi ena velika 'persona' v svetu gledališča in od kogar se lahko res lahko veliko naučiš, ker svoje znanje širokogrudno deli." Kakšna je bila komunikacija z različnimi kulturami in jeziki? "Komunicirali smo v nemščini, italijanščini, srbohrvaščini, včasih tudi slovenščini. Kjer ni šlo, pa smo po angleščini posegli. Vse smo se uspeli dogovoriti."

V mesecu priprav na predstavo se je naučila nekaj madžarskih in albanskih besed, izboljšalo se je tudi njeno znanje italijanščine in nemščine, je povedala. Pa ni bila edina, ki se ji je to zgodilo. Daniel Malalan ima več izkušenj, tudi z Magellijem je že delal in ga ne more prehvaliti. O Pirandellu in Velikanih pa je povedal: "V vseh Pirandellovih delih se na nek način pojavlja igralec, se pojavlja umetnost. Tu je treba gledati večplastno. Glavna junakinja je Ilse, ki s poroko postane grofica, ampak to njej pravzaprav nič ne pomeni, ker ona je še vedno igralka, to tudi pove. Istočasno, na ravni simbolike, je pa ona umetnost in gledališče. Časi so bili očitno takrat težki za umetnika, ko je Pirandello to pisal. Podobno se dogaja dandanes – odnos do kulture, do umetnosti. Dodal bi, da je bila to absolutno režiserjeva izbira, glede večjezičnosti. Izbral je manjšine, ki so šibki del družbe, mogoče, istočasno pa so tudi močnejši del, pokazatelj odprtosti, različnosti in demokracije. Zraven pa bi še dodal, kdo so velikani, kaj so dandanes velikani. Lahko so bogovi, lahko so polbogovi – citiram spet režiserja Paola Magellija, on je rekel: velikani so vsi tisti, ki se vsako leto zbirajo v Davosu, se pravi današnji mogočniki, kot so bili očitno mogočniki že sto let nazaj. Vprašanje pa je, kako umetnost predstaviti in dati vedeti tem velikanom, da umetnost je pomembna za družbo, za ljudi."

Da gre za umetnost, meni tudi Giuseppe Nicodemo, igralec z Reke oziroma iz gledališča, ki je nosilec projekta. O poti, ki so jo prehodili skupaj, pa je povedal: "Bil je težaven vzpon, ki nam je pokazal, da je sožitje težavno in da se je težko razumeti v osmih ali devetih jezikih, ki smo jih govorili. Nismo želeli uporabljati enega samega jezika, kot je, recimo, angleščina, ampak smo se trudili, da govorimo v drugih, različnih jezikih. Dobro se je izteklo in videli ste rezultat -predstavo." Kaj je bilo najtežje? "Komunikacija ni samo jezikovna. Gre tudi za način, kako se obračaš do drugega, je telo in način, kako igraš. Vsi smo morali najti skupen način vedenja na odru in način, kako posredovati smisel predstave, kot ga je želel režiser, občinstvu." Kaj menite o Pirandellovi zgodbi ? "Takšen Pirandello nam je bil všeč. Odkrili smo ga na novo. Zgodba sama pa nas je spomnila, da se umetnosti zmanjšuje prostor. Zapirajo se kinodvorane in gledališča in gradijo nakupovalne centre. Asfaltirajo, kot velikani z gore leta 1936. Zadnji stavek, ki ga zapiše Pirandello in jo povemo v vseh jezikih Strah me je. Tudi mene je strah."

Nekaj igralcev smo vprašali tudi o tem, kako delujejo njihova gledališča. 31-letna Silvia Török iz Temišvara v Romuniji nam je o svoji matični hiši, kjer sodeluje v nemškem gledališču, povedala: "Kar zadeva gledališče, smo izjemni, saj ima naša ustanova tri gledališča, romunsko, nemško in madžarsko, v isti zgradbi pa je tudi opera. Gre res za večkulturno hišo, kjer se dogaja ogromno stvari." Kako ste bili izbrani in kako ocenjujete izkušnjo? "Bilo je izjemno, saj nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Imeli smo avdicijo z režiserjem, veliko nas je bilo, potem je izbral naju s kolegom. Imela sem srečo, a sem se tudi zelo potrudila, ker sem si želela sodelovati v tem projektu. Resnična izkušnja je zelo nova in izjemno zanimiva, moji možgani so bili v nenehnem pogonu, saj smo morali ves čas spreminjati jezike, razumeti, kar se je dalo. Saj znam po malo vsakega od jezikov, tudi italijansko in nekaj besed tudi slovensko, a je bilo težko vse skupaj povezati." Kaj pomembnega ste se naučili? "Da so te vrste mednarodnih izmenjav zelo pomembne, da bi jih moralo biti več, saj je to najboljši način približevanja in razumevanja med kulturami. Skupaj lahko naredimo dobre stvari."

Njen mlajši kolega Rihard Hladik, ki je bil v Trstu zelo prepričljiv in odločen, velik optimist, ko gre za prihodnost, pa je dodal: "Tako kot v vsakem projektu smo imeli dobre in slabše trenutke, stresne in podobno. Tokrat je bilo drugače predvsem to, da v predstavi uporabljamo pet jezikov, se med seboj ves pogovarjali vsaj v treh. Na koncu vaj smo bili vsi enaki, čeprav smo hodili v različne šole in imamo različen stil igranja. To ni pomembno, vsi smo enako odgovorni za predstavo, ki je zelo natančna. Morda je najbolj pomembna stvar, ki sem se jo naučil v teh treh mesecih, da med nami ni razlik, da narodnost in različnost kultur nista pomembni. Tako bi moralo biti vedno." Je dejal in dodal še svoj kredo o boljšem svetu: "Verjamem, da bi ljudje lahko živeli za ljubezen in sodelovanje, bi lahko bili bolj srečni in svet bi bil boljši. Toda tu so politične igre, denar, pohlep, globalizacija, ki ima tudi slabe strani in podobno. Verjamem, da lahko naša generacija stvari spremeni. Svoje otroke lahko učimo živeti drugače. Edini način, da se stvari spremenijo je, da jih začnemo spreminjati pri sebi, preden to pričakujemo od drugih."

Končajmo s predstavnikom Makedonije, Xhevdetom Jasharijem, ki deluje v albanskem gledališču v Skopju. "To delo imam zelo rad in borim se, da sem v njem svoboden. Srečen sem. Ta izkušnja je bila nekaj zelo lepega v mojem življenju, ker sem delal z več narodnostmi, delal z jeziki, ki jih še nikoli nisem slišal. Slišal sem angleško in italijansko, madžarsko nikoli. Bila je čudovita izkušnja, posebej sem vesel, da sem delal s Paolom Magelijem."

Tržaška etapa je mimo. Zdaj si bodo malo odpočili, saj so bili nekateri na koncu že brez glasu, vsi se že veselijo poti po vzhodnih državah, ki jih čaka prihodnji mesec. Na koncu velja povedati še, da je projekt podprla Evropska unija iz programa ustvarjalna Evropa. Za ta primer lahko mirno zatrdimo, da je bil denar dobro naložen.

Reportažo je pripravila Neva Zajc, poslušate jo lahko prek povezave nad besedilom.