Foto: Srdjan Živulović/BoBo
Foto: Srdjan Živulović/BoBo

V teh letih smo se velikokrat ozirali nazaj, na dogodke, ki so temeljito pretresli našo družbo, posegli v naša življenja in prinesli številne spremembe. Nekatere dobre, druge manj, a spremembe so stalnica naših življenj. Kako jih doživlja eden tistih, ki je odločilno zaznamoval čas osamosvajanja in obdobje po njem, in kako vidi sedanjost, ki prinaša veliko izzivov? "To je bil veličasten dogodek, nanj smo se pripravljali veliko časa," se spominja nekdanji predsednik. Sam je imel nalogo, da pripravi govor na slovesnosti in ob tem je čutil veliko odgovornost, "saj gre za dogodek, ki se zgodi le enkrat v narodovi zgodovini." Znamenito misel, ki je postala ena najbolj citiranih: "Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan", je pripisal čisto na koncu, ko so Ljubljano že preletavala letala jugoslovanske armade. S tem je želel opozoriti, da je konec sanj, saj smo dobili državo, in začenja se trdo delo.

Milan Kučan ostaja pronicljiv spremljevalec in analitik dogajanja v družbi, čeprav je svojo politično kariero zaključil. Slovenija je izgubila precej svojega ugleda, ki ga je imela že v nekdanji skupni državi, nato pa si ga je okrepila zaradi načina, kako se je osamosvojila, je prepričan. Največje priznanje so bile besede tedanjega nemškega predsednika, ki je dejal: "Običajno se države rojevajo v vojni, vaša se je v miru." Potem so prišli vzponi in padci, najnižji padec ugleda pa je povzročila vlada, s katero smo živeli zadnji dve leti, pravi Milan Kučan. Zato je pozival državljane, naj gredo na volitve. Jeseni nas čakajo predsedniške. Je nastopil čas za žensko predsednico? Kučan meni, da je ta za položaj primerna Nataša Pirc Musar. Predsedniška funkcija nima veliko formalnih pristojnosti, ima pa veliko moralno moč. Jasno mora izraziti svoje stališče do vprašanj, ki so pomembna za državo. Državljani imamo pravico vedeti, kaj predsednik misli. Njegova dolžnost je, da govori. In Pirc Musarjeva zagotovo ne bo tiho. Če bi se še enkrat odločal o svoji poti, si politike ne bi izbral, pravi danes. Njegove ambicije so segale na področje prava, a se je življenje drugače zasukalo. Ko ga poskušajo diskreditirati, ga še vedeno prizadene, a veselja, da jim to pokaže, "tega jim pa ne privoščim." Rad ima hribe, a so se zaradi covidnega obdobja te poti skrajšale. Kljub temu se hoji ni odrekel. "In nisem še čisto obupal, da ne bi prišel do dva tisoč metrov višine."