Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Zime na Gori so bile nekoč precej hude. Snežna odeja je bila kakšno leto celo višja od traktorja, se spominja danes 85-letni Marjan Čibej s Predmeje, ki je skoraj 40 let plužil ceste na tem delu Gore. Po končanem šolanju se je namreč zaposlil pri Soškem gozdnem gospodarstvu Tolmin, ki je takrat skrbelo tudi za pluženje cest: »Najprej smo plužili z voli. Šlo je bolj počasi, ampak je šlo. Plužil sem cesto, ki pelje od Lokavca do Predmeje. Od zaselka Slokarji do Lokvi, pa še vse te griče tu okrog.«

Marjan Čibej Foto: Osebni arhiv
Marjan Čibej Foto: Osebni arhiv

Razvoj je šel svojo pot in tako so prišli traktorji. Kar devet se jih je zvrstilo pri Čibejevih. Nato pa je v začetku 70. let Soško gozdno gospodarstvo pridobilo zelo zmogljivo gozdno vozilo ameriškega proizvajalca Timberjack, in, kot pripoveduje Marjan, je bil on prvi v Jugoslaviji, ki ga je upravljal: »Delal sem z veseljem, ampak je bilo mučno. Danes je v traktorjih bolje kot v avtobusih, jaz pa nisem imel kabine. Imel sem le varnostno kabino, še vrat ni bilo. Enkrat so mi noge zmrznile. Zadnji hip sem skočil s tega stroja in si jih pogrel. Danes imajo boljšo opremo, jaz pa sem imel več snega. Ponekod ga je bilo tudi 5 metrov.«

Danes za zimsko vzdrževanje cest v občini Ajdovščina skrbi ajdovska Komunalno-stanovanjska družba, ki ima na Gori devet podizvajalcev. Ti bdijo nad stotimi kilometri stranskih cest. Na Predmeji posipanje in pluženje že nekaj let opravlja Matija Bizjak: »Zdaj to delam že kakšnih osem let. Takrat so vsi, ki so za to skrbeli, to opustili. In so prišli do mene, ker imam doma kmetijo, in me prosili, če bi to prevzel. Pluženje opravljam poleg svoje redne službe. Ko je sneg, vzamem dopust, da lahko počistim ceste. Samo s pluženjem ne zaslužiš dovolj, premalokrat zapade sneg.«

Najhujša nadloga je burja. »Če je veliko snega, za en krog potrebujem približno od 4 do 5 ur. Če ni burje. Sicer pa si lahko v traktorju 10 ur, saj nastajajo zameti. Če bi bilo pri nas kot na Gorenjskem, ne bi bilo težav, bi se enkrat zapeljal in bi bile ceste čiste.«

Za pluženje uporablja lastno opremo. »Zagotavljajo nam le posipni material. In tu na Predmeji še solnice nimamo urejene. Če bi jo imeli, mi niti traktorja ne bi bilo treba zapustiti. Zdaj imam sol kar na kupu. Dokler je kup dovolj velik, gre, potem se pa pomika in jo je težko naložiti. Včasih jo moram ročno.«

Delo je po njegovem mnenju premalo plačano. Zanj dobi okrog 40 evrov na uro. »V teh časih, ko se energenti dražijo, pa še kar je drugih stroškov, je to zagotovo premalo. Ampak imamo dveletno pogodbo. Treba bi bilo spremeniti sistem. Mi gremo z veseljem plužit. A ko potegneš črto: kar je stroškov z gorivom, vzdrževanjem strojev, svoj čas vložiš v to ... račun se ne izide. Če bi plužili vsak dan, bi bilo drugače.«

Andraž Bolčina Foto: Osebni arhiv
Andraž Bolčina Foto: Osebni arhiv

Pri družini Bolčina s Kovka pa je pluženje tako rekoč družinska tradicija. Začel je oče Vojko, ki je plužil cesto iz Kovka proti Zadlogu. S seboj je večkrat vzel sina Andraža, ki je zdaj prevzel posel in pluži stranske ceste na delu Kovka in Otlice: »Plužim okrog 15 kilometrov cest. Ko je prava zima, je to kar veliko. Če je od 10 do 15 centimetrov snega, se da lepo splužiti. Če ga je več in še burja piha, je pa precej pestro. En normalen obhod z dvema traktorjema traja približno 4 ure na stroj, da zagotovimo prevoznost vseh cest. Je zahtevno delo. Na traktor se usedem ob dveh zjutraj, da lahko do sedmih, ko gredo ljudje v službo, splužim ceste. In potem še popoldan, ko prihajajo domov. So pa stroji sodobni, da lahko delamo več ur. Imajo hlajenje, gretje. Skoraj kot doma na kavču.«

V preteklosti pa ni bilo vedno tako, pravi Vojko: »Pred letom 1990 se teh stranskih poti sploh ni plužilo. Ljudje so bili vajeni, da so šli peš na avtobus. Jeseni so šli po zalogo za zimo in potem so bile ceste zaprte tri, štiri mesece. Lahko si je kdo sam očistil cesto do doma. Plužilo se je le glavno cesto. In še to, ko sem jaz hodil v šolo, se je zgodilo, da je bila cesta zaprta teden dni. To ni bilo nič nenavadnega.«

Danes je način življenja tak, da si kaj takega ne moremo privoščiti, je dejal predsednik krajevne skupnosti Otlica, Kovk Božidar Škvarč: »Če je cesta zasnežena, je kot da je ni. Danes so različni delovni časi, ne moreš se peljati z avtobusom, ampak si odvisen od osebnega prevoza. Zelo smo zadovoljni, da naše ekipe tu izvajajo zimsko službo. Opravljajo jo zelo dobro. Veseli smo tudi posluha Občine Ajdovščina, da razume, kako pomembno je to za naš kraj in da zagotavlja financiranje. To je primerljivo z nekim civilizacijskim dosežkom, kot so na primer vodovod, kanalizacija ali odvoz smeti. Brez tega kraj ne more več živeti.«