Foto: Radio Koper
Foto: Radio Koper

Delo Leile Slimani Dežela drugih je postavljeno v čas po drugi svetovni vojni, ko je bil Maroko ena izmed francoskih kolonij. Ko so Franciji vojni na pomoč priskočili maroški vojaki, sta se spoznala protagonista romana, Francozinja Mathilde in Maročan Amin, ki sta si v Maroku ustvarila dom in družino. Mathilde je očetu in sestri v Francijo pošiljala pisma, v katerih je opisovala svoje popolno in čudovito življenje, ki pa je bilo v resnici precej drugačno.
Prispevek je pripravila študentka Fakultete za humanistiko Univerze v Novi Gorici Taja Petrič pod mentorstvom dr. Ivane Zajc.

"Ženska ni nikoli žrtev. Je polnokrvna protagonistka svoje zgodbe."

Belhadževi so bili nenavadna družina, ki je v družbi precej izstopala. Kako se je nanje odzvala družba?

Amin in Mathilde Belhadž sta vsak zase in kot par ujeta med dvema ognjema. Amin je preveč prepojen s francosko kulturo, s predsodki do svoje izvorne skupnosti, preveč svobodomiseln, preveč evropski. Poročen je s Francozinjo, je študiozen in ambiciozen garač, ki si želi uvesti nove načine kmetovanja. Ker kot posestnik zaposluje maroške delavce, ga imajo njegovi za kolona, Francozi, ki imajo v rokah vse vzvode odločanja in financiranja, pa ga zaničujejo. Čeprav je Amin na svojo pogumno, temperamentno ženo ponosen, se je obenem sramuje, saj ni ne skromna ne pokorna, kot se od nje pričakuje. Mathilda je po drugi strani Francozinja, poročena z domačinom, zato nanjo Francozinje gledajo zviška; po drugi strani jo dušijo togi maroški običaji, samota, tujstvo in pomanjkanje. Hčerka Ajša se šola v dobri šoli, pri nunah, kjer jo kot otroka iz mešanega zakona in zaradi revščine ponižujejo sošolke iz bogatih francoskih družin. Še bolj je ne marajo zato, ker je izstopajoče inteligentna, pametnejša od lepo oblečenih plavolasih sošolk. Vsi ti različni svetovi poskušajo na različnih ravneh sobivati in kot taki so odsev dogajanja na širši družbeni ravni. V Maroku se namreč sočasno odvija boj za neodvisnost izpod francoske oblasti, vse pa zaznamuje razpetost med tradicionalnimi in modernimi vrednotami, prepleti med samoniklo in francosko kulturo, nenehni konflikti in poskusi sprave, borbe za pozicije moči.

V romanu nastopa motiv drevesa pomarančevca, na katerega Amin cepi vejo limonovca. Sad tega 'limonančevca' je suh in neužiten. To je posrečena metafora za mešanico dveh kultur, ki izvorno nista živeli skupaj, ne rasteta iz istih korenin in sta zraščeni na silo, ki se bojujeta druga proti drugi, dokler ena ne prevlada.

Na kakšne načine roman odpira vprašanje "kaj pomeni biti ženska"?

V romanu nastopa veliko zanimivih ženskih likov. Ob Mathildi izstopa njena mlada svakinja Selma, ki s svojo lepoto in zaletavostjo uteleša izdane sanje o neodvisnosti; ali pa Francozinja »mademoiselle« Fabre, ki se je morala odreči ženskosti, da je lahko izpolnjevala svoje poslanstvo v družbi, torej pomagala revnim, neizobraženim maroškim dekletom. Pa vdova Mercier, bogata posestnica, ki je sama upravljala svoje posestvo. Omenjena je princesa Lalla Ajša, ki je v Tangerju aprila 1947 javno nastopila ob bratu, bodočem Mohamedu V., in v svojem govoru podprla maroško neodvisnost, obenem pa se osredotočila na pravice žensk in njihovo vlogo v osvoboditveni vojni.

Za Mathildo je biti ženska seveda pomenilo, da je omejena na vlogo žene, gospodinje in matere. Njeno mesto je bilo v ozkem, nadzorovanem, zaprtem krogu družine, ki je del zamolčane zgodovine. Vendar je Mathilde to vlogo izpolnjevala zelo borbeno, samosvoje in pogumno. Iz zanimanja in sočutja je denimo pomagala domačinkam pri zdravstvenih težavah in bila pri tem tako zagnana in natančna, da je z leti razvila pravcato domačo ambulanto.

Ob branju romana me je zelo inspiriral lik Mathilde. Kako ga vidite vi?

Mathilde ves čas niha med uporništvom in prilagajanjem, med skrajno svojeglavostjo in posluhom za potrebe moža, otrok in vse okolice. Je globoko senzibilna, učljiva, pa tudi sebična, lahkomiselna, zaletava, naivna. Polna je notranjih protislovij. To večplastnost je avtorici uspelo odlično ujeti. Pomembno je, da pisateljica svojih žensk niti ne glorificira niti ne povzdiguje, prav tako pa jih ne viktimizira. Je nekako po tolstojansko na strani »življenja«. To je prav njen zaščitni znak: izjemna samozavest. Ženska ni nikoli žrtev. Je polnokrvna protagonistka svoje zgodbe.

Mathildo vidim kot žensko, ki jo definira ljubeč odnos do resničnosti in vseh živih bitjih okoli sebe. Ta ljubeč odnos se izraža v posluhu, zanimanju, radovednosti. Mathilde je zato tudi ženska, ki v iskanju lastne svobode ne pozabi na druge, ki se bori za boljši položaj, svojo svobodo, ampak tako, da se bori tudi za svojega otroka. Tudi za svojega moža. Za vse okoli sebe. In se seveda v nasprotju z možem, ki gara za svoj veliki projekt, za posestvo, izčrpava v vsakodnevnih malih opravilih. Se ves čas bojuje z občutkom, da ni dosegla ničesar, da je vse žrtvovala za druge, za otroke.

Roman dobro prikaže, da je preseganje nasprotij v vsakdanjem življenju vse prej kot enostavno in da terja boleče kompromise. Zakaj je to pomembno? Ker se zdi, da nam danes pretirano viktimiziranje jemlje moč. Da z njim izgubljamo občutek za to, kaj lahko v določenem trenutku spremenimo in česa ne, občutek za lastne omejitve, odgovornost. Izgubljamo moč za prenašanje nelagodja, ki je povezano z odrekanjem, moč za prepoznavanje bližnjic, ki nam jih ponujajo, a so kdaj tudi nevarne, povezane s previsoko ceno. Mathilde ima zelo malo svobode, vendar jo zna polno izkoristiti.

Ste že bili kdaj v Maroku? Kakšen vtis ste dobili? Kakšna je vloga žensk v današnjem času?

V Maroku sem bila pred leti kot članica študentske gledališke skupine. Spali smo v študentskem domu in potovali naokrog. Srečanja s študenti in študentkami so bila drugačna kot srečanja z naključnimi mladimi domačini, po katere so, če smo se predolgo družili na ulici, prišli starešine in jih odpeljali stran. Življenje ženske v Casablanci gotovo ni enako kot v barakarskih naseljih na robu mesta. Gre za izjemno raznolika okolja. Ampak moj najmočnejši vtis je bil, da teh okolij ne poznam in da na podlagi svojega nepoznavanja ne morem soditi o ničemer. Strinjam se s tistimi, ki opozarjajo, da je pri nas še zelo zakoreninjen orientalizem, evrocentričnost. Ne smemo na reči gledati le s svojega vidika, s svoje perspektive. Pri poskusih razumevanja drugih kultur se je treba naučiti vanje poglobiti. Ali pa včasih preprosto sprejeti, udomačiti »tujost kot del neogibne resničnosti medčloveških odnosov z vso njeno rušilno močjo za našo subjektivnost«, kot je to dobro opisal esejist Muanis Sinanović – ne pa te tujosti zanikati, ne je poskušati nasilno obvladovati. Niti se ne zgražati in uprizarjati moralne superiornosti ali cenene dobrote.

Leïla Slimani je sicer družbeno angažirana avtorica z dvojnim državljanstvom. Rasla je v izobraženi maroški družini, študirala v Parizu. In se nasploh veliko ukvarja s položajem žensk v Maroku, publicistično in aktivistično. Med drugim je napisala knjigo, ki govori o seksualnosti med mladimi v modernem Maroku. Zakon tam prepoveduje vsako obliko spolnih razmerij zunaj zakonske zveze, homoseksualnost in prostitucijo; nezakoniti so splavi, razen v primeru posilstva, incesta ali hude deformacije. Po drugi strani pa se spolnost skrivaj konzumira kot tržno blago; torej na eni strani podrejanje, na drugi transgresija. Oblast pravi: »Počnite, kar hočete, ampak počnite to na skrivaj.« Kultura laži je institucionalizirana, realnost zanikana v imenu kulture ali identitete. Med preteklostjo, zaznamovano s kolonizacijo in sedanjostjo, določeno s poblagovljenjem vsega, je žensko telo še vedno objekt moške dominacije. Po drugi strani je zelo odmevno tudi Leïlino stališče, da nasprotuje zakrivanju žensk, ne nasprotuje pa zakritim ženskam.

Kako se vam zdi, da je z diskriminacijo žensk v Sloveniji?

V našem, slovenskem kontekstu, gre seveda za povsem druge vrste diskriminacije. Nekatere so bolj prefinjene, prikrite, druge manj. Alžirska pisateljica Assia Djebar je vedno govorila o dvojni emancipaciji – ob emancipaciji žensk tudi o emancipaciji sveta, v katerem so še sledi suženjstva. In med zadnjimi krizami smo znova videli: vsaka kriza najbolj udari ranljive. In ženske so definitivno med tistimi, ki jih udari najmočneje. Smo zelo daleč od tega, da bi bilo suženjstvo izkoreninjeno, prej bo res nasprotno. Zato se popolnoma strinjam s filozofinjo Lano Zdravković: "Če sem izkoriščana, mi je vseeno, ali me izkorišča ženska ali moški." Pravice žensk je treba izbojevati v imenu žensk, a obenem v imenu vseh ostalih. Nujna je dekonstrukcija dominacijskih mehanizmov, ne pa vključevanje žensk vanje. Bolj kot za večjo zastopanost žensk na položajih moči se je treba boriti proti izkoriščanju, ki iz dominacije izhaja. V imenu boja proti diskriminaciji na trgu dela ali proti neenakemu plačilu je treba temeljito prevprašati sam koncept dela, ki bi moral vključevati tudi neplačano delo v gospodinjstvu in skrbstvu, kmečko delo za samooskrbo itd.

Boj za emancipacijo namreč danes poteka tudi na čisto novih poljih. Kot razlaga zgodovinarka dela Andrea Komlosy, lahko v našem času lastniki kapitala presežno vrednost črpajo iz podatkov o našem obnašanju, željah, telesnih funkcijah, ki so postali nova surovina, iz katere gradijo svoje tržne dejavnosti. Gre za prisvajanje dela, človeškega telesa in človeške izkušnje. Vse to poteka skozi nove oblike dominacije in novo stopnjo vsesplošne komodifikacije prek tehnologije – ki v resnici ne more biti odgovor na problem dostojnega življenja. In mislim, da ta roman posredno govori tudi o tem.

Po mojem mnenju bi roman lahko priporočili ženskam, ki se spopadajo s podobnimi težavami kot Mathilde, ki se borijo za spremembe v svojem življenju. Komu bi roman priporočili vi?

Tudi komurkoli, ki ga zanima problem mešanih kultur, mešanih zakonov, mešanih identitet, mešane pripadnosti in vseh njenih paradoksov. Komurkoli, ki živi v deželi drugih ali ki ga zanimajo dežele drugih. Ob tem naj povem, da gre za prvi del trilogije, njegov podnaslov pa je Vojna, vojna, vojna. Navdih za to večgeneracijsko družinsko sago je Leïla Slimani črpala iz zgodbe lastne rodbine. Prvi del torej pokriva štirideseta in petdeseta leta. V drugem delu trilogije Glejte, kako plešemo, ki ga bo v slovenščini prav tako izdala Mladinska knjiga, skočimo v šestdeseta in sedemdeseta, čas postkolonializma, ko si neodvisni Maroko išče novo identiteto, v ospredju je nova generacija žensk oziroma Mathildina hči Ajša. V zadnjem delu pa naj bi prišla na vrsto Ajšina hči in sodobni Maroko.