Do druge svetovne vojne so solinarji sol prevažali s tradicionalnimi jadrnicami. Ko je bila žetev obilna, je bilo tako vzdolž današnje slovenske obale videti vrvež barvitih jader. To je bila prava 'barcolana', ki je trajala vse poletje, v svojem delu Solinska plovila izpostavlja neutrudni , Pirančan Slobodan Simič Sime.

Plovila so bila posledica konfiguracije solin, pove: "Soline pri Kopru so bile ob mestu, torej solinarji so šli s karjolo tja na svoj fond. Niso rabili hišic, niso rabili vmesnih skladišč. Za sol so uporabljali en kup in so vsi dajali to sol na kup. In je prišla tja neka barka ali pa delavci, ki so to odpeljali, na karjolah na barko, in to je bilo to. Oni niso imeli kanalov s hišicami in v hišicah skladišča. Čisto druga logistika je bila."

V Piranu je bilo drugače: "Soline so bile tam dol in Piraneži so pa morali tja. Prvo so šli z barkami, takrat ni bilo ne cest, ne nič. Za vse so bile barke in v bistvu piranske soline so pojem ene posebne tehnologije, se pravi vožnje plovil skozi kanale in to ozke in široke."

Več o nenadomestljivi vlogi bark v solinah in monografiji Solinska plovila nam je avtor povedal v tokratni oddaji Morje in mi. Nekaj spominov o kapitanu Giorgiu Petroniu je dodal njegov sin Ferruccio Petronio.