480 metrov globoko v jami Macola-Huevas na Kaninu. Foto: Facebook profil DZRJ Luka Čeč
480 metrov globoko v jami Macola-Huevas na Kaninu. Foto: Facebook profil DZRJ Luka Čeč

Vsako leto na Kaninu deluje več jamarskih taborov, tako domačih raziskovalcev iz vse Slovenije kot tudi tujih jamarjev, saj je Kanin v svetovnem merilu nekakšna jamarska Himalaja, pravi Špela Borko iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana: "Kanin je, za Slovence zagotovo, a tudi širše, nekakšna jamarska meka. Ponuja zelo globoke potencialne jame, ki se jih trudimo odkriti. Čeprav so najgloblje jame na drugem koncu naše celine, v masivu Arabica, še vedno upamo, da bomo prišli tudi v Sloveniji do 2000 metrov globokega brezna. Merimo razdaljo od vhoda do točke, kjer se nahajamo, dolžina je pa seštevek vseh rovov, ki jih moramo premagati. Slovenska stran Kanina je znana predvsem po globokih breznih, medtem ko je italijanska stran po zelo dolgih prepletih brezen in vodoravnih rovov."

Najgloblje brezno v Sloveniji s 1505 metri je jama Čehi 2 na Rombonskih podih. Geograf Jurij Kunaver, ki je prvi tabor na Kaninu organiziral že leta 1963, ko je pripravljal doktorsko dizertacijo iz geomorfologije, pojasnjuje, zakaj je Kanin tako prepleten z globokimi jamami: "Zgradba kaninskega pogorja je taka, da se v debelini apnenca ne razlikuje od drugih pogorij, kajti apnenec je nastajal v Tetiškem zalivu pred 230 milijoni leti. Nekaj tega je na južni strani, nekaj pa na severni. Na Kaninu je približno 500 metrov apnenca, pod njim je pa dolomit. Ravno ta dolomit deluje kot pregrada, ponekod so pa nastale jame in na ta način dobimo velike globine. Pravzaprav je glavni razlog velikih globin kaninskih jam ta, da so apnenčeve plasti na Kaninu nagnjene, od 20 do 30 stopinj, in tako sega do 2500 in do dna doline."

Kar osem jam na Kaninu presega globino 1000 metrov, ena od njih je tudi zloglasno brezno Vandima, ki je v spodnjem delu zelo ozko in zahtevno, slikovito opiše Špela Borko: "Torej predstavljajte si, da ležite v cevi, ki je nagnjena, v njej je veliko ovir in po njej se poskušate premikati dva kilometra. Mislim, da bi bil to dober opis Vandime. Ko greste ven, se je potrebno še bolj potruditi, pika na i pa je vhodno brezno, ki je vkovano v led."

Priprave za vstop v jamo. Foto: Bogomir Remškar
Priprave za vstop v jamo. Foto: Bogomir Remškar

Posebej znana pa je tudi Vrtiglavica, s 643 metri najgloblje enovito brezno na svetu. Za raziskovanje jam pa je potrebno veliko opreme, našteva Matic di Barista iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana: "Poleg vrvi in sidrišč rabimo vrtalnike, spalke, bivaki so v jamah postavljeni, to organiziramo v sklopu posebne akcije. Vedno ga postavimo tam, kjer je suho, dobro pa je, da je zraven voda, da se lahko kuha. Temperatura v jamah je od 2 do 4 stopinje, zato jamarji rabijo tudi dodaten sloj oblačil. Vedno namreč naletiš na kako kapljanje."

V katastru jam Slovenije je sicer registriranih več kot 14.000 jam, nekoč pa je bila oprema povsem drugačna, se spominja Kunaver: "Mi smo nosili jeklene lestvice, pozneje aluminijaste lestvice. Nosili smo 30 kil, nekateri so imeli že električne luči, kakšno prirejeno baterijo, čelade so bile usnjene. Vprašam se, kaj bo čez deset, dvajset let."

Tudi jame so merili in izrisovali ročno z merilnim trakom, kompasom, naklonometrom, danes jim vse to olajša tehnologija, razlaga Matic Di Batista: "Distox je predelan laserski merilec, ki z eno meritvijo vzame vse – dolžino, razdaljo, naklon in smer. Vse se prenese na dlančnik oziroma pametni telefon, kjer se izriše poligon, ki ga vlečemo skozi jamo. V programu na računalniku spravi v lep načrt, da ima ekipa, ki gre naslednja v jamo, lažje delo."

Predvsem zaradi varnosti pa je zelo pomembna tudi povezava z zunanjim svetom, dodaja Klemen Mihalič iz Jamarskega kluba Novo mesto, tudi član Jamarske reševalne službe: "V večjih jamah je napeljana žica, po kateri se da sporazumevati z zunanjim svetom, to je na sistem klasičnega telefona. Tako lahko iz površja sporočijo, na primer, poslabšanje vremena ali obratno, da se sproži reševalna akcija."

Slednjih na srečo na Kaninu ni bilo veliko. Slovenija je svetovno znana tudi po podzemeljski biodiverziteti oziroma vrstni pestrosti, poudarja spelebiologinja Špela Borko, ki je prepričana, da jim bo v prihodnosti uspelo najti podzemno povezavo s Kanina vse do nivoja Soče. "Vseeno pa nas do doline loči še kar nekaj ovir. Namreč zaradi zelo aktivne geologije je veliko teh rovov prekinjenih z neki podori. Do izvirov Soče nas loči kakšen kilometer zračne razdalje."

In zgolj nekaj sto metrov višinske razdalje. Čeprav ni preprosto, jih žene žeja po odkrivanju nečesa novega, povezujeta pa jih članski duh in tovarištvo.