Foto: Radio Koper
Foto: Radio Koper

Starosta pomorskih agentov v Kopru Zlatan Čok tako pojasni, kaj delajo agenti:

"Pomorski agent je zastopnik ladjarja, opravlja tisto, kar bi moral sam ladjar. A je to nemogoče. Urejati mora formalnosti ob prihodu in odhodu ladje, vse tovorne dokumente, pri nakladanju, razkladanju, kontrolo. Skrbi za oskrbo ladij, posadke. Le redki veliki ladjarji v pristanišču nimajo agentov, ampak urejajo iz uradov. Agent lahko zastopa več ladjarjev. Posebno pri kontejnerskih ladjah mora imeti agent dovolj ljudi, saj je treba urediti veliko dokumentacije. Mogoče se to komu zdi enostavno delo. A ni. Agenti nimajo urnika, na voljo morajo biti, ko ladja pride, ko ladja gre. Za praznike, ponoči … Ladja ne sme nikoli čakati na agente. Čas je v pomorstvu denar."

Morje je prvič videl v Trstu.

"Rojen sem v Beogradu, kjer sta živela starša, čeprav sta oba tržaška Slovenca. Njuni družini sta se zaradi fašizma preselili oziroma zatekli v Beograd. Ob nekem obisku v Trstu sem prvič videl morje in se vanj zaljubil.

To je bila ogromna valovita voda, je Čok zapisal v knjigi Izzivi tajnega agenta.

"Tudi ob preselitvi v Koper sem takoj skočil v morje, čeprav nisem znal plavati. Dom smo si uredili v Žusterni. To je bila zelo drugačna Žusterna od te, ki jo poznamo danes. Takrat je bilo tam le 18 hiš. Morje je bilo kristalno čisto."

Spomni se Rexa, prve Srednje pomorske šole na Moletu, začetkov Jadralnega kluba Jadro.

"Jadranje me je naučilo športnega obnašanja. Spoznal sem, kaj pomeni izgubiti. Zelo mi je koristilo. Okrepilo je moj značaj in samozavest. Z barko smo šli kdaj na kopanje v Ankaran. Tam je bilo kopališče San Nicolo, ki je bilo kot posebna država - imeli so svoj denar. Če si želel kaj popiti ali pojesti, si moral imeti njihov denar. Tja so prihajali Jugoslovani z dinarji, mi, iz Cone B z jugolirami, Italijani z lirami, Američani z dolarji. Slučajno sem v eni knjigi doma našel primerek tega denarja."

Čok je postal pomorski agent junija leta 1959, ko se je zaposlil pri Jadroagentu. To je bilo le nekaj mesecev po tem, ko je decembra 1958 ob novozgrajeni obali pristala prva parna ladja Splošne plovbe Gorica, se spominja:

"A takrat ta ladja ni imela tovora. Prva ladja s tovorom je priplula nekaj mesecev kasneje. Koprsko pristanišče je bilo pravzaprav en sam vez. Vse smo opravili peš. Šele kasneje je podjetje kupilo en moped, a so ga kmalu ukradli. V pomorstvu je veljalo pravilo: moja beseda je moja obveza. To je bil zakon. Z ladjarjem sem govoril enkrat, takrat sva se morala vse dogovoriti in tega se je bilo treba držati."

So bile prvi tovor pomaranče ali les?

"Pomaranče! Priplule so z majhnima ladjama iz Eritreje. To je bila Amerika!"

V začetku 70tih let se je z družino preselil v Romunijo. Dobil je ponudbo, da tam odpre predstavništvo:

"Bil sem presenečen, da so izbrali mene. Verjetno sem bil priden. Takrat so za predstavnike odhajali stari mački. Bil sem sicer v dilemi, ali sprejeti, to je bil namreč čas Ceaușescuja. In tam so nekateri mislili, da sem v bistvu tajni agent. Vem, da so mi sledili, me nadzirali."

Čok je leta 1990 ustanovil svojo pomorsko agencijo Savica, ki se je specializirala za pretovor živali.

"Luka Koper je pred desetletji v vsem svetu dobila dober renome za pretovor živine. Ta trg pa je danes na psu. V vseh državah, ki so velike uvoznice živine, Libijo, Sirija, Libanon, so nemiri, vojne. Letos upamo sicer na boljše razmere, povpraševanja je nekaj več. V pomorstvu se pozna, da je trgovina odvisna od političnih razmer."

Z Zlatanom Čokom se je pogovarjala Tjaša Škamperle. Intervjuju lahko prisluhnete s klikom na povezavo.