Izbor del velike mednarodne skupinske razstave "Vse ni tako, kot se zdi" vključuje tako rekoč vsa izrazna sredstva, ki jih poznata sodobna umetnost in kultura. Poleg tega gre za medinstitucionalno razstavo, ki povezuje tako javne ustanove v Sloveniji kot mednarodne zasebne zbirke. Tudi zato lahko govorimo o veliki razstavi, izpostavlja njena kustosinja in direktorica Obalnih galerij Mara Ambrožič Verderber: »Velika je, ker gre za mednarodno koprodukcijo med centrom za sodobno umetnost Nitja z Norveške in Obalnimi galerijami Piran v slovenskem prostoru. Trenutno gre za našo produkcijo, za drugo postavitev te razstave v večjem formatu, v katero smo dodali še 7 avtorjev.«

Več kot dvajset avtorjev - med njimi Meta Grgurevič, Miha Štrukelj, Lučka Šparovec, Tomas Saraceno, Andrea Frazer, Kathryn Smith, Vincent Ceraudo in Robert Watts - s svojimi deli na temo "Vse ni tako, kot se zdi" spodbujajo opazovalca, da podvomi v navidezno zanesljivost sveta, ki jo vzpostavljajo naša prepričanja, stereotipi, kulturno ozadje …

"Umetnike povezuje pristop k raziskovanju tega, kar vidimo, in tega, kar mislimo, da poznamo, pa v resnici ne vemo nič. Odpirajo nam pogled, nas postavljajo pred ogledalo in nam sugerirajo, da morda realnost oziroma življenje, ki ga vsak dan živimo, stvari, ki jih vidimo na cesti, jih uporabljamo, pa morda tudi sočloveka, s katerim delujemo, obdaja neka meglica, ki nam ne dopušča, da bi vedeli, kaj se v zakulisju dogaja. Zato torej odpiranje tega pogleda, ki ga angleški filozof in fotograf John Berger opredeljuje kot osvobajanje ideologije pogleda. Naš pogled je tudi tisti, ki nosi problem ideološke projekcije na stvari, je temelj za to, da lahko stvari na novo vidimo. In ko enkrat stvari na novo vidimo, lahko tudi realnost na novo zgradimo," izpostavlja Mara Ambrožič Verderber.

V samo jedro razstave ob vstopu v Mestno galerijo Piran vabi velika črna skulptura Sintetična ničla Andreja Škufce v obliki strnjene, večplastno prepletene plastične mreže. V istem prostoru je predstavljen dokumentarni video lani nastale koreografije To Carry norveških plesalk in koreografinj Hanne Filomene Mjavatn in Kire Senkpiel. Delo omenjenih avtorjev se je prepletlo tudi na razstavi v Centru Nitja na Norveškem.

"Hanino delo se ukvarja z neko soodvisnostjo, zelo neosebno soodvisnostjo, in tukaj se mi zdi, da se najini deli nekako povezujeta. Moje delo se prav tako ukvarja z nekimi soodvisnimi mehanizmi, sistemi, ki operirajo nekako neodvisno od nas, tehnologije se povezujejo med seboj ne da bi nas potrebovale … tako da je prišlo do ene zelo zanimive sinergije," pojasnjuje Škufca.

Hanna Filomena Mjavatn dodaja: "V duetu s kolegico Kiro se kot plesalki ukvarjava z vprašanjem, kako lahko skrbiva druga za drugo, medtem ko se nosiva. Ko prenašava težo najinih teles, raziskujeva najino vpletenost v to izkušnjo, v trenutek dejanja, ko izgine čas, ko izgine vse. Duet je nastal v povezavi z delom Andreja Škufce, pri katerem je zelo zanimivo, da je preplet številnih struktur, ki se srečujejo in morda združujejo. Vendar ne poznamo odnosa med njimi. Podobno je med ljudmi ali med nami in naravo. Včasih nekaj naredimo, pa ne vemo, kaj se dogaja v nas, kaj je naš namen."

Prvo nadstropje Mestne galerije Piran obvladuje skulptura Tobiasa Putriha, Einzelhof. To je eno od dveh del, ki se pridružujeta stalni zbirki Obalnih galerij, pojasnjuje Mara Ambrožič Verderber: "Gre za veliko skulpturo, ki razmišlja o tem, kako je industrija turizma spremenila identiteto evropskih prebivalcev, na primer na Južnem Tirolskem, kar je privedlo v zadnjih 50 letih tudi do spremenjenega načina sobivanja z naravo in predvsem s kmečko identiteto. Ta se je na nek način sedaj oblikovala v nek produkt, ki ga drugi oblikuje, si ga ogleduje, oblikuje pogled drugega. Gre za neko izprijeno politično in turistično kreacijo, ki pravzaprav govori samo o tem, da je kmetovanje, da je življenje na kmetiji in na podeželju morda postalo dejansko samo komercialni trend."

Prav tako je od letos v stalni zbirki Obalnih Galerij veliko fotografsko delo Antro del Corchia iz opusa Alpi Apuane avtorja Primoža Bizjaka, posneto v kamnolomih in marmornih jamah mesta Carrara v Italiji: "Gre za posebno fotografijo, ki ponazarja stanje kararskih kamnolomov, kjer so nekoč jemali kose za izdelavo, denimo kipov Michelangela in Piranesija vse od 14. do 18. stoletja. V zadnjih 100 letih pa se kamnolom tega tako znamenitega belega marmorja iz Carrare uporablja predvsem za industrijsko rabo, na primer za praške za zobne paste."

Novinarske konference pred odprtje razstave se je udeležil tudi zambijski umetnik Victor Mutelekesha, ki trenutno živi na Norveškem. Poleg svojega dela Shadow of my shadow bo v Mestni galeriji v Piranu predstavil Lusaka center za sodobno umetnost v Zambiji, ki je bil ustanovljen na njegovo pobudo: "Dvajsetmilijonska Zambija ima še nekaj umetniških prostorov, centrov, a ti niso dovolj, da bi sodobna zambijska umetnost dosegla najširšo javnost in ji po eni strani omogočila izkušnjo, doživljanje sodobne umetnosti, po drugi pa bi v družbi krepila moč sodobne umetniške misli. Od tu tudi nuja po ustanovitvi centra, katerega cilj je prispevati k razmahu sodobne zambijske umetnosti doma in na mednarodnem prizorišču."

S performansi razstava presega svoje okvirje in prerašča v kulturno-umetniški dogodek.
"Ne bom ga imenovala festival, a gre za format, ki prej spominja na mini mini bienale. V Obalnih galerijah Piran s tem testiramo tudi sebe, da delamo simultane sinhrone dogodke v več prostorih, zato, da se v Piran pripelje srenja ljudi, turistov, strokovnjakov in nenazadnje, da tudi naša lokalna publika doživi namen, zakaj je bila ta ustanova pred skoraj 50 leti ustanovljena."

Ob odprtju razstave je svoja vrata odprla tudi Galerija Monfort v Portorožu z razstavo in performansom "Točka. Brez povratka" avtorice Sanje Nešković Peršin, na Tartinijevem trgu v Piranu pa je bil zvečer še performans The party Wall italijanske avtorice Corrine Mazzoli.

Kot izpostavlja Monica Holmen, kustosinja v Centru Nitja, je bila ta razstava ena njihovih najbolj obiskanih postavitev v lanskem letu: "Kaže, kako pomembno je sodelovanje, da lahko umetnost dejansko prestopa meje. Sicer pa imata obe galeriji tudi skupne točke: nobena ni v prestolnici, nista veliki ustanovi, a ju označuje visoka profesionalnost in ker sta na obrobju, je za obe pomembno povezovanje, sodelovanje. Tako v Nitji kot v Obalnih galerijah smo prepričani, da je vizualna umetnost brezmejna. Zato mora presegati meje in povezovati ljudi. In vizualna umetnost vsekakor ima to moč. Prav tako je zanimivo videti, kako se umetniki iz različnih držav ukvarjajo z istimi temami, ki nas povezujejo."

Razstavo Vse ni tako, kot se zdi kustosinja Mara Ambrožič Verderber označuje kot večplastno senzorično doživetje, ki sproža poglobljeno refleksijo ter deluje kot nekakšen vizualni zapis poskusov razumevanja omejenosti znanstvene in humanistične paradigme. V piranski Mestni galeriji bo na ogled do 20. avgusta. Do takrat se bodo zvrstili še številni dogodki iz pestrega spremljevalnega programa.