V zadnjem raziskovalnem projektu - raziskavi o vlogi in položaju žensk na območju Slovenije in v regiji v prejšnjem stoletju, se je z akademskim delom vrnila k rodni Primorski, saj je Evropski raziskovalni svet izbral njen projekt in mu dodelil 2 milijona evrov. Ta projekt zdaj zaradi omejitev, ki jih je prinesel virus, teče nekoliko počasneje.

Je pa čas epidemije, kljub številnim omejitvam, dr. Verginelli podaril poseben navdih. V tem času je napisala novo, povsem drugačno knjigo od vseh dosedanjih, ki jo sama označuje kot nekakšen hibrid med klasičnim zgodovinopisjem in avtobiografskim pisanjem. Knjiga Ženske in meje je bila sprva članek za tržaški časnik Il Piccolo, ki ga je zaradi navdušenja prijateljev vzela kot izziv za knjigo. Izšla bo v italijanskem jeziku pri založbi Manifesto libri.

Govori o ženskah, ki so skozi čas na različne načine potovale prek meje in spletale človeške vezi. "V času epidemije sem ugotovila, da imam narativno sposobnost, opogumila sem se in ubrala avtobiografsko pisanje, ki ga uokvirja družbenozgodovinsko doživljanje meje. V knjigi opisujem zgodbe žensk in ugotovila sem, da bi lahko napisala celo povest. To je proza, ki je res prihajala iz moje notranjosti."

Čas epidemije zanjo osebno ni bil prijeten. Doletel jo je v Londonu, 18. marca, od koder se je prek Frankfurta in Gradca vrnila v Trst in za vsak slučaj šla v samoizolacijo. Potem je imela zdravstvene težave njena mama, v stanovanju se ji je zrušil strop. Na srečo v tem času ni imela veliko predavanj prek spleta. Boli jo, da mediji, ki so obveščali o epidemiji v Italiji, niso posebej opozarjali na raznolikost težav v različnih delih države. "Strah so ljudje močno občutili in se v Trstu čuti še zdaj. Mnogo trgovin je za vedno zaprlo vrata, vidne so materialne posledice epidemije, življenje se obnavlja, a širše prebivalstvo je ranjeno, tako v vsakdanjem in materialnem življenju, a tudi s pogledom v prihodnost."

Na krhkost evropske solidarnosti je dr. Marta Verginella opozorila v intervjuju za časnik Delo tik pred razglasitvijo pandemije. "Ni bilo težko ugotoviti, da dobro sosedstvo ni delovalo, strah je močno prispeval h koncentraciji znotraj nacionalnih meja. Rešitve bi bile lahko veliko bolje izpeljane, če bi se države med seboj pogovarjale. Sebičnost je kratkega daha. Ali bo Evropa ubrala skupni jezik ali bo postala provinca velesil. Vsem nam želim, da bi znali bolje premisliti bodočo usmeritev. Okoljska politika je ključna. Če si Evropa ne bo znala postaviti novih ciljev na področju okoljske politike in politike mladih, ki jih bo treba znati usmerjati v okolju prijazne poklice, ne bo dobro. Kriza, ki sledi covidu, bo delu prebivalstva vzela to, česar so bili ljudje navajeni in tu vidim velike nevarnosti širjenja socialnih nemirov, podobno kot se dogaja v ZDA."

V pogovoru tudi o tem, kako je doživljala čas epidemije in kako se bo ta čas zapisal v zgodovino, koliko je z njo ta čas primerljiv, pa tudi, da bo Evropa morala spregovoriti nek skupni jezik in česa jo je strah ter da ne moremo vsega nadzirati, še posebej ne bodočnosti, lahko pa se potrudimo in jo naredimo čim boljšo.

Nataša Benčič