Foto: Radio Koper
Foto: Radio Koper

15. september je najprej primorski praznik, ki je postal tudi državni praznik. Koliko je med nami še čutiti primorski duh?

Zelo. Primorci imamo neko čustvovanje svoje deželne duše. Nenazadnje imamo svojo himno. To, da vsi vstanemo ob Vstajenju Primorske, veliko pove o nas. Skozi zgodovino nas je močno določal upor proti okupatorjem in želja, da Primorsko ohranimo slovensko, hkrati pa odprtega duha. Da smo pripravljeni sodelovati z vsemi, tako navznoter v državi, kot zlasti z našo sosedo Italijo. Na primer sodelovanje obeh Goric pri pripravi Evropske prestolnice kulture.

Čaka nas težka jesen: smo nanjo pripravljeni, sta politika in stroka po vašem naredili vse, kar bi morali?

Upali smo, da bo s prihodom cepiva problem epidemije rešen. To se žal ni zgodilo. Veliko ljudi ima dvome, strahove in zadržke do cepljenja. Dokler bo tako, bomo živeli v nepredvidljivem svetu, v katerem bomo samo ugibali, kakšna bo igra številk in kako se jim bomo prilagajali. Zame je pomembno, da šole ostanejo odprte. Druga stvar, cepivo mora biti na razpolago vsem, ki se želijo cepiti. To ni več problem. Kaj še lahko naredimo? Nisem med tistim, ki bi prisiljeval ljudi, rad bi jih prepričal. Nimamo pa več veliko časa.

Po najnovejši raziskavi Eurobarometer se 40 % Evropejcev popolnoma strinja s trditvijo, da je cepljenje državljanska dolžnost. Pri nas je takih le 17 %. Kar dve tretjini Slovencev je nezadovoljnih z vladno strategijo cepljenja in le 24 % vladi zaupa, da bo evropski denar ustrezno izkoristila. Vi še zaupate vladi?

Glejte, jaz nisem tisti, ki določa, kdo vodi našo državo. To je državni zbor, ta pa zaenkrat zaupa tej vladi. Moja dolžnost je, da s to vlado sodelujem. Nima lahke naloge, ni edina vlada, ki ima težave, bi ji pa bilo lažje, če bi se v tem času izognila kakšnemu od političnih korakov, ki je razburjal javnost in ni bil povezan z epidemijo ali z drugimi problemi, ki so za ljudi pomembni. To bi ohranilo več politične kohezivnosti. Te zdaj ni. Imamo precejšen razkol, ki onemogoča, da bi v finalnem soočanju z epidemijo prišlo do bolj tvornega sodelovanja med koalicijo in opozicijo.

Vlada že dolgo bije boj z mediji: saga s STA traja že skoraj leto dni, tudi RTV je konstantno tarča kritik. Ob zadnjem nedopustnem incidentu, ko so protestniki vdrli v naše prostore, so nekateri visoki politični predstavniki, vključno z notranjim ministrom, celo namignili, da smo si novinarji sami krivi. Se vam zdi, da ste kot predsednik v teh primerih dovolj jasno in odločno obsodili takšne nedopustne razlage?

Rekel sem točno to, kaj se mi zdi, da je potrebno reči. To je nesprejemljivo, vredno obsodbe in ne sodi v demokratične družbe. Take stvari je treba sankcionirati, saj ogrožajo vse nas. Nasilje, verbalno in fizično, ne sodi v našo družbo. Verbalnega nasilja je veliko in že dlje časa opozarjam, da verbalno nasilje sčasoma postaja tudi fizično. Takih incidentov ne smemo podcenjevati. Danes je lahko tarča eden, drugič bo tarča drugi. Ljudje iščejo krivce za situacijo, v kateri so se znašli. Vse to je humus za incidente.

Vlada želi spet vpeljati verbalni delikt. Predlog je sicer dopolnila, tako da bi veljal za vse, ne le za žalitve politikov in uradnikov. Se vam zdi to sploh potrebno? Bi kot predsednik države zahtevali, da oglobijo koga, ki bi vas na kakšni proslavi, na primer, izžvižgal?

Prav gotovo ne. Jaz sem predstavnik oblasti in sestavni del demokratičnega dialoga je tudi tovrstna kritika. Kar pa javnost pričakuje, je, da ne pride do fizičnega nasilja. Ampak to imamo urejeno in zato nisem med tistimi, ki bi pomislili, da je treba stvari urejati s tovrstnimi sankcijami.

Beležimo 20. obletnico terorističnih napadov, ki so spremenili svet. Tudi naša država je sodelovala v vojni v Afganistanu, ki se je po 20. letih končala tako, da so zdaj na oblasti znova talibani. Torej lahko rečemo tudi z našim porazom. Ali smo moralno odgovorni sprejeti begunce, ki državo zapuščajo in jo še bodo?

Toliko, kolikor lahko, poskrbimo zanje. Nobeni družbi ni mogoče vsiliti nekoga, če zanj ne more poskrbeti. Na ravni EU mora priti do skupnega dogovora. To nas je naučila migrantska kriza iz leta 2015. Potrebujemo več skupnega nastopa na zunanjih mejah EU. Ampak to očitno še ni dovolj. Potrebujemo tudi odgovor na vprašanje, kaj z ljudmi, ki so nam pomagali v Afganistanu in so še vedno tam.

Ali morda že razmišljate o življenju po koncu vašega mandata?

To delo opravljam zelo rad in je težje, kot se morda komu zdi. Ampak, ker ga opravljam tako rad, se morda zdi enostavno. Opravljam ga bom čisto do zadnjega dne, potem pa bo dovolj časa, da se odločim, kako naprej.

Celotnemu pogovoru s predsednikom države Borutom Pahorjem lahko prisluhnete na spodnji povezavi.