Z morjem v očeh tudi na potovanjih po kopnem

“Morje ostaja za zmeraj in z morjem ostajam na ti. Zgodila sta se pokoronska doba in moj bes, ko nisem mogel pol leta priti do svoje barke. Tako sem januarja letos na facebooku objavil, da prodam barko,” je prelomni trenutek v svojem dolgoletnem življenju strastnega morjeplovca opisal Mitja Zupančič, ki tako rekoč pozna zgodovino, običaje in ljudi skorajda vsakega kotička na Jadranu. Ampak kocka je padla in po oglasu ni bilo več poti nazaj. Mu je pa še danes malo žal, da je jadrnico prodal.

“S svojo barko sem preplul Jadran podolgem in počez, napisal o tem več knjig, ga doživel v vsej lepoti, od njegove milosti do njegove krutosti, tako da sem nato začel iskati nove poti in se zavedati, da je z morja bližine potrebno oditi še na morja sosedstva in na morje daljine.”

Za to pa rabiš denar. Rabiš večjo barko. Ob vsem je z leti dozorelo še spoznanje, da se bo od dolgih morskih potovanj najbolje posloviti: “Kajti morje zahteva človeka v zelo dobri fizični in psihofizični kondiciji. Sploh odprto morje. In morda se je zgodilo še nekaj. Morje preveč poznam, da bi se mu še tako izpostavljal, kot sem se mu nekoč. Postajal sem vse bolj previden. Ko začutiš to previdnost, se moraš temu klicu odzvati, se temu primerno obnašati. Seveda še vedno jadram, se družim z mojimi barkajoli, stare barke ostajajo moja glavna strast.”

Poleg te je odkril še eno strast, raziskovati morske zgodbe s kopnega. “Tudi morje je pot. Morsko pot sem izven sezone prestavil še na kopno. Popotniško leto tako ne samo le tri mesece, ampak 12. Ja, pohodništvo, ali, če želite, hiking, je bilo moja prva izbira. Tako sem prehodil Camino del Norte, 968 kilometrov vzdolž nemirnega Biskaja. To med drugim omogoča, da ostajaš v tesnem dotiku z naravo, hkrati pa svoje poti, tudi kopenske, izbiram tako, da se dotaknem morja oziroma ga vseskozi imam v zenici v svojega očesa.“

Foto: Osebni arhiv
Foto: Osebni arhiv

Na Caminu del Norte se je večkrat dotaknil morja, ki je pozimi lahko prava mora za pomorščake. Pot po severni španski obali pa je tudi precej težja od drugih romarskih poti, povezanih v Jakobovo pot ali El Camino de Santiago. “Neverjetni so pogledi proti oceanu, ki jih doživiš z vrha klifov, v zeleni travi, kjer se pasejo domače živali, in kjer živijo prijazni ljudje. Na poti sem želel raziskati njihovo življenje in tudi njihov nekoč tradicionalni, tako imenovani baskovski kitolov, s katerim so se preživljali. Sploh pa pokrajina - za nekega običajnega pohodnika - ni prav nič podobna klasični Španiji. Če bi se zjutraj zbudil malo omotičen iz sanj, bi rekel, da sem prej nekje v zeleni Irski. No, tudi tam živeči prebivalci se nimajo za prave avtohtone Špance, pač pa so Gallego. Tudi njihov jezik, galicijščina, je poseben. Tako da ja, velika in lepa izkušnja.”

Camino del Norte je Zupančič letos spomladi prepešačil v družbi dr. Ivana Štuheca, upokojenega profesorja Biotehniške fakultete. Kakšne zgodbe je prinesel domov, in zakaj sta se med osvajanjem te izjemno lepe in težke poti preimenovala v Ščurka in Pajka - po špansko Cucaracho in Araño pa je med drugim povedal tudi v oddaji Morje in mi.