Sinoči so podelili državne nagrade in priznanja za izjemne dosežke v znanosti in raziskovanju v letu 2021. Izpostavljenih je bilo devet raziskovalcev in osem raziskovalk, ki so prejele osrednje nagrade, za življenjsko delo - Anuška Ferligoj in Julijana Kristl Zoisovo nagrado, Borka Jerman Blažič pa Puhovo nagrado. Med prejemnicami Zoisovega priznanja za vrhunske raziskovalne dosežke pa je tudi Nataša Vaupotič z Univerze v Mariboru.

Predmet raziskovanja in občudovanja

Profesorica doktorica Nataša Vaupotič je zaposlena na Oddelku za fiziko na Fakulteti za naravoslovje in matematiko in prav ta oddelek nosi velik delež znanstvene odličnosti na mariborski univerzi. Nagrajenka se ukvarja z raziskovanjem tekočih kristalov, ki so osnova za delovanje vseh zaslonov. A njihov potencial je še večji – uporabljajo se lahko za vlakna, premaze, prenos signalov in celo za tarčno dostavo zdravil. Poznamo jih iz zaslonov, ki jih uporabljamo vsak dan, zanimivo pa je, da so konec 19. stoletja, ko so jih odkrili, rekli, da so sicer prečudviti, a neuporabni. Po sto letih so postali nepogrešljivi.

Kako od sveče k žarnici

Prof. Vaupotič vsakič znova navduši lepota raziskovalnega materiala, v togosti birokracije in pogosto preskromnem financiranju pa vidi veliko omejitev:«Pozabili smo mogoče že, kaj je prava znanost, tisto iskreno iskanje nečesa novega, ne s ciljem, da zdaj pa mora priti do nekega rezultata. Ker ko rečeš, 'Tole mora priti kot rezultat!' si prejudiciral pot naprej. In na tak način ne boš iznašel nečesa novega. Einstein je imel prav, ko je rekel, da če boš non stop optimiziral svečo, ne boš nikoli prišel do žarnice.«

To namreč onemogoča sledenje vsem sprotnim, mogoče še zanimivejšim dognanjem. Sogovornica opozarja, da v našem raziskovalnem prostoru največ šteje kontinuiteta – to preprečuje napredovanje ženskam, ki se odločijo za materinstvo. Zgrešena se ji zdi tudi miselnost, da bi raziskovalci, ki so tudi pedagogi, morali denar za svoje delo iskati na trgu:«Tu imajo nekateri študenti v Sloveniji prav, ko temu nasprotujejo. Menijo, da se bodo zaposleni gnali samo za projekti, nikomur pa ne bo mar za študente. Druga resnica pri nas pa je to, da ne velja - 'Dobite si rojekte, pa boste dobili še dodatno plačo!' Pri nas velja – 'Dobite si projekte, da boste to, kar delate na univerzi, delali zastonj, ne za denar, ki ga dobi univerza.' To pa sploh ni prav.«

Tek na dolge proge - z ovirami

Prof. Vaupotič razloži, da si je celo sama plačevala dele raziskovalnih dejavnosti, še najbolj nelagodno pa se počuti, ko ji npr. poti na konference plačujejo raziskovalni partnerji v Varšavi, ki sodelujejo pri raziskavah; sicer pa sodeluje tudi z univerzo v škotskem Aberdeenu in z Univerzo Berkeley v ZDA. Danes je lažje kot pred 30-imi leti, pove, a se starejši raziskovalci pogosto odrečejo programskemu denarju, da bi ga lahko porabili mladi kolegi, ki ga težje pridobijo. Kljub temu opozori na spremembo na boljše – na Oddelku za fiziko, kjer so del nacionalne programske raziskovalne skupine, jim je uspelo pridobiti denar za zaposlitev 0,6 človeka na leto.

Raziskovalci se pogosto znajdejo v začaranem krogu – brez denarja ni dosežkov, brez dosežkov ni financiranja –, obenem pa je raziskovalno delo tek na dolge proge. Prof. dr. Nataša Vaupotič obžaluje, da mladi raziskovalci zaradi danih razmer pogosto odidejo v tujino. Opozarja, da je težko pridobiti denar za raziskave, in da se tudi pri tem odraža centraliziranost sistema.