Slovenija je bila lani Evropska gastronomska regija in utrdila svoj sloves kot destinacije, kjer je mogoče dobro jesti. S projektom smo med drugim krepili zavedanje o pomenu lokalne samooskrbe in povezovanju podeželja in mest, kakovosti življenja in podpori malim in srednjim podjetjem. Etnologinja Jelka Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota že dve desetletji dokumentira in raziskuje življenske zgodbe in navade ljudi v Pomurju in Porabju, tudi prehransko dediščino. Pred dnevi je izšla njena knjiga z naslovom Lačni nismo bili, bilo pa je siromaštvo; deloma kot izzven omenjenega gastronomskega projekta. Knjiga je opremljena z avtentičnimi neolepšanimi fotografijami jedi in obenem katalog muzejskega gradiva. Poljudna in pregledna bo v veselje vsem, ki jih zanimajo sociološki, antropološki in zgodovinski temelji jedi in njihove priprave

Skromnost kot prekmurska čednost

Etnologinja Jelka Pšajd se vsak dan vozi iz Destrnika v Slovenskih goricah, s Štajerske, v Mursko Soboto, a zdi se, da srce vsak dan pusti tam čez Muro; še posebej ji je ljubo Porabje. Junija ji je Zveza Slovencev na Madžarskem podelila priznanje za dolgoletno predano delo v korist Porabja in porabskih Slovencev. Tudi njih je poleg Radgonskega kota in nekaterih krajev v Slovenskih goricah ter Prlekiji vključila v knjigo, v kateri raziskuje kako so različne razmere vplivale na kulinariko in kako je ta zaznamovala življenje ljudi in postala del običajev. Vse to do 70-ih let prejšnjega stoletja. Kasneje so se gospodarske in socialne razmere spremenile…

Knjiga Lačni nismo bili, bilo pa je siromaštvo je nastala ob nepogrešljivi pomoči njenih sogovornikov na terenu; za ta srečanja si je Pšajdova vzela čas, spletli so se tudi tesnejši odnosi, spoznavala pa je tudi recimo temu pokrajinske značaje:«Naslov knjige je izjava oziroma del pripovedi ene od pripovedovalk iz Prekmurja. Ko sem na terenu spraševala o prehranski dediščini tega prostora, sem bila jaz, ki prihajam iz Podravja, prenesečena, saj v Prekmurju nisem nikoli slišala konkretnega odgovora, da so bili ljudje v preteklosti lačni. Ampak to ne pomeni, da tam, v primerjavi s štajerskim ali slovenskogoriškim delom, ljudje niso bili lačni. Očitno nisem našla pripovedovalca, ki bi mi povedal, da so bili lačni. Pa še nečesa ne smemo pozabiti! O tem govori profesor Vilko Novak v eni svojih knjig, ko opredeljuje značaj Prekmurcev in opozori na to, da so bili zelo skromni. To si lahko razlagam tudi tako, da zaradi skromnosti nihče ni doživljal lakote kot lakoto, ampak bolj kot pomanjkanje ali skromnost. Seveda so živeli skromno. Zakaj sem bila toliko bolj presenečena? Ko sem se ukvarjala s prehransko dediščino v Slovenskih goricah, pri tem pa ne govorim le o pomurskem, temveč tudi o podravskem delu, so mi pripovedovalci, ki so bili rojeni v 50-ih letih 20. stoletja, rekli, da so bili lačni in so pomanjkanje hrane doživljali kot lakoto. Seveda pa iz arhivskih virov vemo, da je bila v Prekmurju lakota, pomanjkanje pa tako ali tako.«

Za lačne in žejne dušice

Hrana je tudi močan socialni element. Nekoč običaj, danes pa zgolj navada je puščanje jedi ob vseh svetih oz na predvečer dneva mrtvih. To je bilo značilno za ves pomurski etnični prostor, Jelka Pšajd:«V Prekmurju, predvsem pa na Goričkem je zelo znana pogača, ki se je pekla ob dnevu mrtvih. Podobna je prleški ali slovenjegoriški gibanici. Je iz vlečenega testa z nadevom iz zelja, prvotno pa repe, premazali so jo s smetano in spekli v krušni peči. Ima več poimenovanj, med drugim biba, zovnik, beliš, gibanca…Pekli so jo prav za pokojne dušice, ki so se lačne in žejne vrnile domov. Štajerski oziroma slovenjegoriški del Pomurja takšne pogače ne pozna, so pa lačnim dušicam pred vrnitvijo v onostranstvo pustili kos mesa, kruha ali tudi pogače.«

Čigav je »kiblflajš« in kako butičen je?

Jerlka Pšajd tudi kritično gleda na pokrajinsko ločevanje jedi, izkazalo se je namreč, da so si bolj podobne kot različne. Pri tem izpostavlja meso, konzervirano v maščobi, ki ga poznamo kot meso iz kible, iz čebra, iz tible, meso iz tünke, kibelflajš. Zdaj je tovrstno konzervirano meso obveljalo kot tipično za Prlekijo, poznajo pa ga tudi drugod, med drugim na Pohorju.
Pomisleke ima tudi glede povzdigovanja jedi, ki so bile običajne za preproste ljudi ali so jih uživali kot občasen priboljšek, na raven prestiža. Zanjo je umetnost tudi vsakodnevno delo kuharjev in kuharic, ki vsak dan kljub pomanjkanju časa ali umanjkanja sestavin, za svojo družino skuhajo okusne jedi.

Pomurski muzej je nakup knjige ponudil tudi pomurskim gostincem, odziv je za zdaj še zadržan. Do tretjega decembra pa si je še mogoče ogledati tamkajšnjo občasno razstavo z naslovom Pomanjkanje, zadostnost, izobilje. S predmeti, likovnimi deli, filmom in frazemi interpretira tudi današnji čas, ko na eni strani govorimo o vrhunski kulinariki na drugi strani pa o industrijski prehrani, ki prinaša tudi smeti.

Vabljeni k poslušanju daljšega pogovora na povezavi.