"Jutra ob kavi so še lepša ob kitari," smo poimenovali sredin jutranji program, ko v studio povabimo glasbenike, s katerimi klepetamo in nam prebujanje polepšajo tudi z igranjem in petjem v živo.
Jutro ob kavi in kitari bo tokrat z nami prebudila pevka Manu. Mnogi se je spomnimo pod imenom ManuElla, leta 2016 nas je zastopala na Evroviziji. Vmes se je za nekaj časa preselila na Švedsko, zdaj ponovno ustvarja doma. Kaj novega nam je pripravila?
Manuelle se najbolje spominjamo kot tiste, ki nas je leta 2016 zastopala na Evrosongu, je še spomin na tisto leto svež?
"Spomin na Eurosong je svež kot pomladni veter...
Hvaležna sem, da sem takrat lahko s pesmijo Blue & Red zastopala barve Slovenije, ta pa mi je odprla pot na Švedsko, ki me je nato pripeljala do izjemnega umetnika, Američana Erica Baziliana, s katerim sva skupaj skreirala pesmi, ki so sedaj na mojem prvem albumu 'Sunrise'..."
Sodelovali ste tudi na drugih festivalih, kakšen odnos imate do slovenskih in glasbenih festivalov nasploh?
"Glasbene festivale zelo podpiram, saj se preko njih umetnik ter pesem še vedno najbolje in najlepše predstavita širši množici."
Niste le izvajalka in avtorica, spretni ste tudi na produkcijskem stolčku?
"Zame je to zelo tesno povezano, ponavadi že vnaprej slišim kako bi pesem najbolje zvenela, tako aranžamajsko kot zvokovno, da je celostno podprta, kakor jo začutim. Srečna sem, da imam ob sebi velike mojstre, ki mi pri tem razumejo; na albumu Sunrise so to bili Marjan Hvala, Martin Štibernik, ki je poskrbel tudi za končno zvočno sliko in Eric Bazilian."
S partnerjem sta se po nekaj letih življenja na Švedskem vrnila v Slovenijo. Kako bi primerjali življenje glasbenika doma in v tujini?
"Predvsem se glasbeniki pri nas veliko bolj stilsko prilagajajo trgu, da bi imeli dovolj nastopov in bi pokrili dovolj širok krog poslušalcev. Seveda je tudi na Švedskem v določeni meri tako, kot verjetno povsod, ampak trg je preprosto večji in s tem tudi večja svoboda umetniškega izražanja, a hkrati je velik faktor tudi sama podora glasbeni industriji in ustvarjalcem s strani države – ne samo klasični, temveč tudi moderni glasbi."
Decembra lani je izšel vaš debitantski album. Album je torej še svež, nanj pa smo čakali kar nekaj let?
"Res ste ga dolgo čakali, sama pa sem nanj čakala skoraj celo svoje življenje.
Vem, da sem ga prvič javnosti obljubila že leta nazaj, vendar mi takrat preprosto še ni bilo namenjeno. Vedno hodim po poti, ki mi jo narekuje notranji glas in tako je bilo tudi z albumom; raje kot na primer tri različne albume, sem ustvarila enega močnega v katerega 100% verjamem in to ob pravem času, ko sem bila tudi sama najbolj pripravljena. To pa je zahtevalo daljšo in bolj zahtevno pot, po kateri se je bilo več kot vredno povzpeti in vanjo vrjeti..."
