Josip Bračić Foto: Radio Maribor
Josip Bračić Foto: Radio Maribor

Josipa Bračića smo ujeli na njegovi tradicionalni lokaciji, na kateri v še tako turobnih dneh širi pozitivno energijo in izvablja nasmehe z otroških lic. Življenje ga je postavilo pred številne težke preizkušnje, ki pa jih je s svojo iznajdljivostjo in voljo vselej premagal. Ko je ostal brez zaposlitve v Tovarni vozil in toplotne tehnike (TVT) Boris Kidrič, se je zatekel v svet lutk. »Lutke izdelujem sam. Nekoč mi je pri šivanju in risanju pomagala pokojna žena, medtem ko sta bila načrt in zamisel moja

Vprašali smo ga, kako se je naučil njihove izdelave. »Lahko bi rekel, da sem samouk. Najtežje mi je bilo na začetku. Najprej sem nekaj naredil, a ko nisem več vedel, kako naprej, sem zadevo pustil in razmislil o nadaljnjih potezah. Po enem tednu sem dobil idejo. Ko sem naredil prvo, je stvar potekala precej bolj gladko. Če ima človek voljo in željo, se da marsikaj narediti. Po poklicu sem ključavničar, nekaj časa sem študiral tudi strojništvo, zato si lahko sam izmislim kakšen načrt

Pove nam, da svojim lutkam daje tudi imena. »Zajček je Srečko, medved je Miško. Vučka nimam pri sebi. Drugače pa jih poimenujem kar s pomanjševalnicami za živali, kot so žabica, konjiček in osliček

Kot že omenjeno, je bila njegova ideja posledica bridke življenjske izkušnje, ki ji je ob razpadu nekdanje skupne države sledil še izbris iz stalnega registra prebivalstva Republike Slovenije. Josip sicer na to obdobje svojega življenja gleda z veliko mero črnega humorja, saj mu v tistem času policisti niso mogli napisati kazni za morebitni prometni prekršek. »Idejo sem dobil leta 1988, ko je socializem počasi pričel propadati. Tovarne so se zapirale. Sam sem bil zaposlen v TVT Boris Kidrič. Nekaj sem moral ukreniti, saj nisem imel denarja, imel pa sem družino. Kmalu zatem je sledil še izbris in odvzem delovnega dovoljenja. Lahko bi bil na socialni podpori in ležal doma na kavču ter stokal. Toda tega nisem hotel, saj raje kaj zaslužim in je to potem moje

Ponudil nam je zelo zanimivo razlago, zakaj se mu kotiček na vogalu Jurčičeve in Gosposke zdi tako poseben. »Tukaj je lep pogled na Gosposko ulico in tudi grb Maribora. Za mano stoji knjigarna, kar spominja na umetnost in kulturo, kamor menda spadam tudi jaz

Ker je njegovo delo na očeh številnih ljudi, nas je zanimalo, kako dolgo časa se pripravlja na nastop in, ali ga kaj muči trema. »Danes se več ne pripravljam veliko, saj imam vse v glavi. Odvisno je tudi od tega, kakšen tip otroka pride mimo. Ogromno mi pove drža človeka. To je zame kot knjiga, v kateri človek prebere prvi stavek in takoj ve, ali je dobra ali ne.« Najbolj ga osrečuje, da otroci uživajo v njegovih lutkovnih animacijah. Doda še, da mu je to v največje zadovoljstvo.

Seveda pa je nemogoče biti všeč vsem in nekateri to tudi javno izrazijo, toda Josip jim bumerang pogosto vrne z iskrivimi in lucidnimi mislimi. »Nekoč je šla mimo mene gospa in se zadrla: »Sramota!« Odvrnil sem ji, da je sramota krasti, delati pa ni.«

Z njegovimi lutkovnimi spretnostmi je pogosto razveseljeval gledalce tudi na Zlati Lisici, za katero je izdelal posebno lisičjo lutko s smučmi. Očitno pa bodo zelene zime lisičke odgnale iz Maribora, kar Josipa seveda nekoliko žalosti. »Razumljivo, da sem nekoliko slabe volje. Lisico sem prvič spremljal leta 1970. Mislim, da je bila to njena šesta izvedba. Na Pekrski gorci sem nekoč gledal tudi smučarske skoke. Na Zlati lisici sem bil, ko je bila izvedena pri hotelu Belleuve na Arehu, saj nižje ni bilo snega. Bilo bi lepo, če bi progo lahko pripravili na vrhu Pohorja in bi jo lažje zasneževali. Kot vidimo, si Zlate lisice marsikdo želi

Tekom let so njegov tradicionalni glasbeni repertoar sestavljale predvsem pesmi hrvaških izvajalcev. Zanimalo nas je, ali utegnejo njegove lutke poplesavati tudi na ritme kakšnega slovenskega pevca ali glasbene skupine. »To je neke vrste moj logotip. Na začetku sem predvajal tudi slovenske pesmi, ki so jih izvajali Čuki, Kingston in celo Bele vrane. Vseeno pa bi dejal, da sem, kar sem in se mi ni treba nikogar sramovati. To jasno povem in pokažem

Za konec pa nas je zanimalo še, na kaj je najbolj ponosen. »Ponosen sem, da sem preživel vse, kar se mi je dogajalo in sem izbral delo. Ko poti nisem več videl, se mi je ta vseeno prikazala

Josip Bračić je z leti nedvomno postal zaščitni znak Maribora. Brez njega bi v Jurčičevi ulici zazevala velika praznina. Lahko rečemo, da je v življenju iskal veliko poti, toda najpomembneje je, da je našel pot do src Mariborčanov vseh velikosti.

Jutranji program