Omenjeno športno društvo namreč vsako sredo in petek v telovadnici OŠ Tabor I organizira treninge samurajskega mečevanja. Samuraj v japonščini pomeni »tisti, ki služi.« Zlato obdobje samurajev je bilo med letoma 1600 in 1868, ko je zaradi razvoja ognjenega orožja in političnih sprememb v japonskem cesarstvu njihov pomen začel slabeti. Denis Podaj iz prej omenjenega športnega društva nam je pojasnil, kakšno opremo samuraji na treningih uporabljajo danes. »Potrebujemo lesen meč, saj je varnost na prvem mestu. Šele, ko učenci pridejo do višje stopnje, lahko začnejo uporabljati nenabrušeno katano. Za rokovanje z nabrušeno pa moraš dobiti dovoljenje svojega mojstra, a pred tem moraš doseči nivo mečevanja, s katerim nikogar ne ogrožaš.«
Seveda pa je ključnega pomena tudi varna uporaba. »Poskrbeti moramo za lastno varnost kot tudi za varnost drugih, da jih ne poškodujemo. Ustrezna varnostna razdalja je pri tem zelo pomembna.«
Samurajsko mečevanje vključuje številne tehnike zaseka z mečem. Podaj nam je povedal, kako se imenuje najosnovnejši. »To je kirijoši. Gre za tehniko, pri kateri meč dvignemo nad glavo in ga spustimo navpično navzdol. Lahko rečemo, da gre za najbolj preprost zasek, ki se ga uporablja v borbi. Sicer pa je tehnik ogromno, saj se skoznje učimo, kako ravnati v posamezni situaciji, ki jih je lahko nešteto.«
Pojasnil nam je, da z obvladovanjem samurajskih veščin krepimo svoje telo in duha. »S takšnim načinom vadbe izboljšamo svoj reakcijski čas, natančnost in koncentracijo. Poleg tega pri mečevanju uporabljamo gibe, ki so v vsakodnevnem življenju dokaj redki, s čimer še dodatno razvijamo svoje telo.«
Maksim Torsunov je višji učenec oz. senpai, ki se z mečevanjem ukvarja že slabih pet let. Za naš radio je pojasnil, zakaj vadi samurajske veščine in kje je prvič izvedel za to starodavno obliko bojevanja. »Všeč mi je vse, kar je povezano z Japonsko. Enkrat sem v neki japonski restavraciji našel plakat, na katerem je pisalo, da v Mariboru potekajo treningi japonskega oz. samurajskega mečevanja. Zadevo sem si šel ogledati in se mi je zdela zelo zanimiva. Od takrat redno hodim na treninge in na seminarje ter raznorazne dogodke.«
Afiniteta do japonske kulture je na treninge pripeljala tudi 13-letnega Aleksa. »Japonska kultura in še posebej samuraji me zelo zanimajo. Hkrati pa sem želel tudi nekaj trenirati, da si malce razgibam telo. Poleg tega me zelo zanima zgodovina. S samurajskim mečevanjem se ukvarjam že leto in pol. V tem času sem se naučil, da marsikaj, kar si na splošno mislimo o samurajih, ne drži in ob tem spoznaval nove tehnike, življenjske lekcije in prijatelje.«
Zanimalo nas je, v čem se samurajski način mečevanja razlikuje od tistega, ki so ga uporabljale nindže, in se imenuje ninjutsu. »Govorimo o različnih šolah in stilih mečevanja. Poleg omenjenega lahko omenim še iaido in kenjutsu. Njihova stična točka so samuraji, vendar gre za različne tipe. To je podobno kot pri plesu, kjer imamo balet, hip-hop ali breakdance.«
Denis Podaj se z japonskim mečevanjem ni prvič srečal na kakšnem treningu borilnih veščin, ampak preko povsem drugega področja. »Kot vrtnar sem občudoval čudovite japonske vrtove in po zaslugi tega prišel do samurajskega mečevanja. Leta 2013 sem pričel intenzivno trenirati, kar počnem še danes, zato so treningi postali del mojega vsakdana.«
Vprašali smo ga tudi, ali v omenjeni disciplini obstajajo tudi kakšna tekmovanja. »V našem društvu organiziramo več tekmovanj. Najprej bi izpostavil tekmovanja v borbi, kjer učenci drug z drugim primerjajo svojo tehniko bojevanja. Na drugem mestu so tekmovanja v katah in v akademskem znanju. Temu sledi še tekmovanje v obrednem sekanju slame, ki se imenuje tameschigiri.«
Med treningom smo opazili, da Denis kot samurajski sensei oz. mojster uporablja določene izraze v japonščini. Vprašali smo ga, zakaj je to potrebno. »Samurajsko mečevanje je razširjeno po vsem svetu. Japonski jezik uporabljamo na mednarodnih seminarjih, da se lažje sporazumevamo. Zaradi ohranjanja japonske kulture se to nenazadnje tudi spodobi. Na treningih uporabljamo japonske izraze za tehnike in gibanja z namenom, da smo bolje pripravljeni na obiske mojstrov in na ta način točno vemo, za katero tehniko gre.«
Ko se je najin pogovor približeval koncu, sem mu zastavil vprašanje, komu bi priporočil vadbo samurajskega mečevanja. »Primerno je za vse, ki so starejši od 10 let. Sicer pa se da treninge samurajskega mečevanja zelo prilagoditi sposobnostim posameznega človeka.«
Za konec je spregovoril še o tem, kako veliko zanimanje za to japonsko borilno veščino vlada v Mariboru. »Težko bi rekli, da je ta šport zelo popularen, vendar je zanimanje zanj vedno večje. Seveda pa še vedno ni primerljivo z bolj znanimi veščinami, kot sta karate ali aikido, a trendi so vseeno pozitivni.«
Vsekakor je samurajsko mečevanje nekaj posebnega, saj se v njem prepletajo šport, ohranjanje tradicije, skrb za zdravje in meditacija. Če vam klasične rekreativne dejavnosti, kot so igranje nogometa, košarke ali tek, niso všeč, potem je današnja reportaža pravšnji namig, da stopite v stik s Športnim društvom mečevanje Slovenije in se preizkusite v samurajskih veščinah.
