Poslikava teles v zadnjem času postaja vedno priljubljena oblika umetniškega in osebnostnega izražanja tako za tistega, ki poslikavo naredi kot tudi za onega, ki na sebi tatu nosi do konca življenja. Seveda pa je risanje na kožo nekaj povsem drugega kot risanje na platno, kar nam potrdi tudi Ina Lutarič, katere afiniteta do likovne umetnosti se odraža v risanju tatujev. »Pri slikanju na platno je podlaga vedno ista, medtem ko imamo ljudje različno kožo, zato se je pogosto potrebno prilagajati. Je pa vseeno dovolj podobno, da če imaš osvojeno tehniko risanja, lažje preideš na tetoviranje.«

Pozanimali smo se, katera koža je najmanj primerna za tetoviranje. »Obstajajo deli telesa, na katerih je tetoviranje lažje, medtem ko je na nekaterih drugih nekoliko težje. Poleg brazgotin ali prekrivanja tatujev je v osnovi najbolj zahtevna temnejša, od sonca zagorela koža. Če želite, da vam tetovator naredi dober tatu, vam odsvetujem obisk solarijev. V poletnem času pa morate uporabiti kremo za sončenje, da se koža dobro zaščiti.«

V Vurberku pa smo naleteli tudi na Jožeta Hariha, enega izmed pionirjev tetoviranja v Sloveniji. »Leta 1991 sem bil eden prvih, ki je pri nas pričel s tetoviranjem. Tedaj smo bili v celi Sloveniji morda trije, ki smo se s tem ukvarjali. Živel sem v Nemčiji, kjer sem prvič videl, kako izgleda celotna zadeva. Ko sem se vrnil v takratno Jugoslavijo oz. Slovenijo, sem si rekel, da bom odprl studio in tako se je vse začelo.«

Na njegovem telesu je zdaj precej tatujev, a prvega je dobil šele pri sedemdesetih letih. »Star sem 73 let in nikoli nisem imel tatujev, saj pri nas ni bilo nikogar, ki bi jih znal risati. Sam sebi jih pa nisem delal.«

Če so danes tatuji precej razširjeni, so se nekoč pojavljali predvsem pri subkulturah. »K meni so prihajali mlajši ljudje. Najpogosteje so to bili motoristi oz. bikerji. Ženske so si takrat pogosto vtetovirale vrtnice in delfinčke. Tatuji so bili precej manjši kot danes,« je dejal Harih.

Ino Lutarič smo vprašali, ali obstajajo tatuji, ki jih stranki ne bi vtetovirala. »Marsikaj je takšnega. Izpostavila bi predvsem imena partnerjev. Takšne stvari je vedno treba povedati s sliko oz. simboli. Sama sicer ne tetoviram verskih ali političnih simbolov oz. žaljivih tatujev, ki bi kogarkoli blatili.«

Pomešali smo se tudi med obiskovalce. Matica smo vprašali, kdaj je dobil prvi tatu in od kod je dobil idejo zanj. »Pri 22 letih, saj sem imel željo poskusiti, kako to izgleda. Idejo pa sem dobil iz obdobja otroštva, ko sem rad gledal risanke ali serije.«

Nad njegovo izbiro so bili precej presenečeni tudi njegovi prijatelji. »Bili so pozitivno šokirani, saj si niso mislili, da si bom dal vtetovirati risane junake. Ponavadi imajo ljudje kakšne zmaje ali tigre. Nad mojimi tatuji so posebej navdušeni otroci, saj na mojih rokah vidijo junake, ki jih še danes gledajo po televiziji.«

Tudi naša naslednja sogovornica si je za tatu izbrala motiv iz otroštva. »To je Bulbasaur, ki je eden izmed Pokemonov. Gre za serijo, ki sem jo gledala v otroštvu.« Vprašali smo jo, zakaj si je izbrala ta motiv. »Všeč mi je, kako je narisan, saj risba ni popolnoma enaka tisti iz serije. Takšen dizajn perfektno pristoji moji koži.«

Aleksandra Lorbek ima že precej poslikano telo. Na Vurberškem Piku pa si je zaželela motiv iz nordijske mitologije oz. zgodovine. »Tetovirala si bom Ragnarja, ki je bil vodja vikingov oz. njihov bog.« (Po zgodovinski virih se je v 9. stoletju odlikoval z napadi na Britansko otočje in Sveto rimsko cesarstvo. Op. a.) Aleksandra v njem vidi zanimivo simboliko. »Zame predstavlja pravega moškega.«

Proti koncu smo pred mikrofon povabili še Maria Mustra, ki je eden izmed idejnih očetov festivala, katerega gonilo ni zgolj želja po ustvarjalnosti, temveč ima tudi dobrodelno noto, saj gre izkupiček od dražbe slik v humanitarne namene. »Vsako leto zberemo več denarja. Prvo leto smo zbrali 760 evrov za vrtec v Zgornjem Dupleku. Drugo leto smo za dečka Gala zbrali okrog 1400 evrov, tretje leto smo zbrali 2000 evrov. Vsako leto zberemo več, kako bo letos, pa bomo še videli.«

Muster je s trenutnim obsegom festivala zadovoljen in ga ne zanima, da bi se širil oz. postal vseslovensko srečanje tetovatorjev. »Predvsem si želimo lepega vremena. Vabljen je vsak, ki je dobre volje, in pripravljen prispevati kakšen evro v dobrodelne namene. Hočemo, da se vse razvija spontano in ne na silo.«

»Kdor ni z malim zadovoljen, ni velikega vreden,« pravi pregovor. Organizatorjem Vurberškega Pika želimo, da bi se glas o njihovi ideji sčasoma razširil po vsej Sloveniji ter da bi se na gradu Vurberk v prihodnosti ob tej priložnost spontano zbralo čim več obiskovalcev in ustvarjalcev.