O vitalnem pomenu čebel za človeštvo je nekoč govoril že znani fizik Albert Einstein, ki je dejal, da bo morebitnemu izumrtju čebel kmalu sledilo tudi izumrtje človeka. Tega se zelo dobro zavedajo v Čebelarskem društvu Pesnica, v katerem so v ta namen postavili poseben čebelji paviljon. Ob njem smo se srečali s predsednikom društva Luko Lešnikom. Paviljon krasi sprehajalno pot v bližini občine Pesnica, v njegovi okolici pa lahko opazimo nasad lip, ki se še niso razvile v mogočna drevesa. Ob začetku najinega snidenja je Luka za naš radio zelo slikovito opisal omenjeno arhitekturno podobo. »Gre za leseno skulpturo v obliki kupole s premerom 6 metrov. Sestavljena je iz šestkotnikov, ki predstavljajo čebeljo celico, iz katere se čebele izvalijo in vanjo shranjujejo svojo hrano, pelod, med in cvetni prah. Vanje smo vstavili table s poučnimi vsebinami in jih obarvali, kar pomeni, da so polne z medom, hkrati pa je na njih mogoče prebrati nekaj dejstev o medu in življenju čebel.«

Kot smo že omenili v uvodu, je postavitev paviljona tesno povezana z nasadom medovitih lip. Slednje so zelo pomembne za čebeljo družino, čeprav se po Lukovih besedah število njenih članov v zadnjih letih ni pretirano zmanjšalo. »Število čebeljih družin je v našem društvu že več let približno enako. Vsekakor so prisotna posamezna nihanja, vendar ne prihaja do večjih odstopanj v smislu povečanja ali pomanjšanja populacije. Opažamo pa, da imamo v mesecu juniju, ko pričnejo lipe cveteti, večji donos medu, kar zelo koristi razvoju čebelje družine, vendar se na drugi strani pojavi težava z njenim prehranjevanjem. Hranijo pa se s sladkorno raztopino, sestavljeno iz mešanice vode in sladkorja, ki ji dodam še cvetni prah.«

Luka nam je pojasnil tudi razliko med lipovim medom in ostalimi vrstami medu. »Je svetlo rumenkaste barve in precej svetlejši od gozdnega, a nekoliko temnejši od akacijevega. Ima izrazit vonj po lipovem cvetju in blag okus, kar pomeni, da je manj sladek in nima grenkobe kot npr. kostanjev med.«

Seveda pa Luka kot čebelar med prideluje tudi sam. »Pridelujem štiri vrste medu. Poleg lipovega še cvetličnega, kostanjevega in gozdnega. Čebele imam na dveh lokacijah, in sicer v Pesnici in na Svetem Duhu na Ostrem vrhu. Poleg omenjenih pridobivam še cvetni prah, propolis in medene pijače, med katere sodita medeno vino in liker.«

Posebej pohvalno je, da se navkljub razmahu digitalne tehnologije v tamkajšnje čebelarsko društvo vključuje vedno več mladih. »V našem društvu veliko delamo z mladimi oz. z osnovnimi šolami, za kar gre velika zahvala naši mentorici Mariji Mlakar, ki je izdala knjigo in učbenik o čebelah. Slednjega uporabljajo v čebelarskih krožkih po vsej Sloveniji. Na osnovni šoli v Pesnici imamo tudi učni čebelnjak, kjer mladim prikažemo življenje čebel in jim ob tem omogočimo, da si s pomočjo mentorjev sami izdelajo med, ki ga nato jedo. Marsikdo se odloči, da bo sam čebelaril, zato se marsikateri mlad človek odloči, da bo vstopil v naše društvo. V veliko zadovoljstvo mi je, da imamo v upravnem odboru društva veliko članov, ki so mlajši od 30 let.«

Društvo v okviru Čebelarske zveze Slovenije že nekaj let organizira t.i. medene zajtrke. Za potrebe slednjih čebelarska društva osnovnim šolam odstopijo določeno količino pridelanega medu, če ga šole seveda že same ne pridelujejo, kot je to navada v Pesnici.

Luka nam je opisal tudi svoje čebelarske začetke. »Moram reči, da v naši družini to ni bila tradicija, zato sem se s tem začel ukvarjati sam. Nad delom s čebelami sem se navdušil v prej omenjenem čebelarskem krožku, kjer sem se tudi veliko naučil in tekmoval na državnih tekmovanjih mladih čebelarjev, kjer sem dobil kar nekaj priznanj. Za nagrado sem dobil čebelji panj in se s čebelami spoznal tudi v praksi. Bilo mi je zelo zanimivo, zato sem začel širiti število čebeljih družin, ki jih imam trenutno 18.«

Za konec pa nas je zanimalo, na kaj je kot predsednik čebelarskega društva najbolj ponosen. »Zagotovo je to dejstvo, da se s čebelarjenjem ukvarja vedno več mladih. Vidim, da jim tega ni težko početi in da se čebel ne bojijo, kar pri marsikaterem mladostniku ni samoumevno. Želim si, da bi čebelarski krožek obiskovalo še več mladih, hkrati pa bi radi v društvu dodatno poglobili sodelovanje z ostalimi društvi in občinami.«

Luki Lešniku in Čebelarskemu društvu Pesnica želimo, da bi s čebeljim paviljonom pritegnila še več mladih in tudi tistih, ki so strast do čebel zaslutili v zrelejšem življenjskem obdobju.