Sem slabovidna in pogrešam več semaforjev, ki ti glasovno povedo, ko lahko prečkaš cestišče.

V središču mesta jih je zelo malo. So ob parku. Sramota je, da je ob koncu avtobusne postaje še vedno star semafor.

Ko prosim za pomoč mi VEDNO nekdo pomaga. Hvala malemu Aleksandru, ki še ni bil učenec prvega razreda. "Mi prosim lahko pomagaš čez cesto, ne vidim?" Mamica mi je pokimala. Prijel me je za roko in varno pripeljal do mesta, kjer smo se razšli. Ves čas mi je dajal napotke. "Vidite sedaj to črto, tu ne smete čez..." Njegova mamica je hodila za nama. Vam to kaj pove? Meni ogromno. Le kje je moj Aleksander?

Upam, da bo v našem lepem mestu v prihodnje več semaforjev tudi za slepe in slabovidne.

Prav lepo vas pozdravljam, Sonja.