Mimoidoče na Koroški cesti v Mariboru bo tudi še ves februar nagovarjal velik oglas, nameščen na pročelje galerije K18. V njem mlad moški, star 33 let, iz Sarajeva v Bosni in Hercegovini išče osebo, s katero bi se lahko pogovarjal o umetnosti. Napis je dvojezičen, tudi v angleščini, telefonska številka pa +387 62 130 153. Na njej se oglasi sarajevski umetnik Bojan Stojčić, ki je skupaj s Hano Ćurak avtor projekta. V Mariboru sta ga postavila v času in okviru umetniške rezidence nevladne organizacije Pekarna Magdalenske mreže.

Ljudje, ki jih določa pogodba
Likovni umentik in oblikovalec Bojan Stojčić se je rodil leta 1988, živi in dela med Berlinom in Sarajevom. V svojem umetniškem delu se je osredotočil na javni prostor. Leta 2015 je začel projekt Iščem osebo/Tražim osobu, najprej v obliki časopisnih oglasov, potem pa ga je preselil v javni prostor v francoskem Grenoblu, Novem sadu, Sarajevu, Beogradu, zdaj je del tega tudi Maribor.

»Izhodišče za ta moj projekt je človeška potreba po komunikaciji v družbi, kot je Bosna in Hercegovina, ki je zelo militarizirana. Politika nas namreč označuje bolj, kot je treba. Predvsem v tem post-Daytonskem obdobju BiH, ki me definira od zunaj. Določa me mirovni sporazum, obenem pa je zame pomembno, da govorim o tem, kaj v resnici sem. Poleg tega, da me označuje ena nacionalnost, da imam svojo osebno zgodovino, izkušnjo vojne, sem tudi umetnik, mlad človek, ki se počuti Evropejca in je lahko Evropejec, četudi živi zunaj Evropske unije. To sem želel sporočiti in to je bil eden od vzgibov za nastanek oglasa«, je razložil Bojan Stojčić in dodal, da je doživel prav prijetne razgovore. Klicali so ga na primer ljudje, delovni migranti iz Bosne in Hercegovine, ki živijo in delajo v Mariboru, kličejo pa tudi ljudje, ki jih zanima umetnost, med njimi mariborski galerijski kustos.

Mlad moški išče…..

Telefonski pogovori so običajno kratki, včasih, ko morajo ljudje izstopiti iz svojega konteksta, so lahko celo nelagodni ali napeti, nekatera dopisovanja pa trajajo po več dni, tudi celo tednov. Zgodi se tudi, da se na vabilo za pogovor o umetnosti odzovejo neotesanci:« To je tudi dober pokazatelj, kaj nam pomeni kultura, pogosto se pokažejo patriarhalni vzorci. Ko berejo oglas, piše »mlad moški išče osebo«, ljudje pa preberejo »mlad moški išče ženo«; ali pa to dojamejo kot kampanjo, t. i. gverilski marketing in so prepričani, da gre za neko blagovno znamko, potem pa kličejo, da bi izvedeli, za kateri proizvod gre. Predvsem mladi vidijo javni prostor izključno kot prostor za oglaševanje; povsem cinično si tam ne moremo niti zamisliti človeškega stika.«

Bojan Stojčić skrbno arhivira korespondenco, izdal jo bo kot knjigo poezije, z vso pripadajočo fotodokumentacijo, to bo knjiga o srečevanjih z drugimi.

Kultura crkuje, umetnost kljubuje

Umetnik je sicer ljubitelj intervencij v javnem prostoru, za svoje sporočilo je izkoristil že mestne tramvaje, celo luknjo v sarajevskem mestnem parku. In ko smo že pri luknji in umetnikih, tudi na primeru Bosne in Hercegovine je mogoče oboje povezati v sodobno metaforo, ki, žal, črpa iz resničnosti. Bojan Stojčić komentira:«V družbi kot je naša, ki se je militarizirala in uporablja politični diskurz o novi vojni, nacionalnih napetostih, preprosto ni prostora za umetnost. Saj tudi prej ni bilo kulturne politike, ustanove so zelo nekompetentne, ne znajo se ukvarjati z umetnostjo, še najmanj s sodobno. Ta je odvisna od nevladnega sektorja, ki pa ima svoje načrte in je tudi odvisen od vlagateljev, ti pa imajo spet svojo vizijo Bosne in Hercegovine, včasih tudi kolonialno. Umetnost je živa in odporna, a ne obstaja zahvaljujoč državi, temveč njej navkljub!«

BIH je v EU? Vsaj desetina njenih državljanov je.

Veliko umetnikov je odšlo v tujino, pravi sogovornik, ki se sam rad vrača v Sarajevo, a mora za nove produkcije, nove kontakte mora drugam:«To je kot bi vozil formulo ena, pa v BiH nimam ne steze, ne avta, ne čelade, nič. Za vse, s čimer se ukvarjam, moram nekam oditi in to je največja težava moje generacije. Mediji nam prikazujejo militantno, nacionalno sliko, naši pravi problemi pa so odhodi. BiH je v zadnjih nekaj letih zapustilo deset odstotkov ljudi. To je ogromno za državo s 3,5 milijona ljudi, to so za cela mesta ljudi, predvsem mladih. To so naše največji težave, mediji pa nam sporočajo druge«.

Odhajajo visokokvalificirani ljudje in delavci oni so vsi že v EU, Unija pa je tudi navzoča v BiH, ampak predvsem zato, ker jo vidi kot trg, je kritičen Bojan Stojčić, ki bi naj sredi leta odpotoval v ZDA, kjer bo v Daytonu, mestu, ki je zaznamovalo današnjo resničnost BiH, predstavil umetniško delo.

Vabljeni k poslušanju pogovora: