Če bo Ministrstvo za kulturo v prihodnjih dneh dobilo ugodno mnenje zdravstvene stroke, bo s 25. majem sprostilo tudi izvajanje kulturnih prireditev v zaprtih prostorih, do takrat pa tudi v gledaliških hišah delujejo v skladu s trenutnimi omejitvami in rezervnimi načrti. V Mestnem gledališču Ptuj pravijo, da bo tako rekoč narejena predstava Škofjeloški pasijon, koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj, morala počakati ugodnejši trenutek, se pa že pripravljajo na naslednjo premiero, ki bo 10. junija - v najboljšem primeru pred občinstvom, v najslabšem pa na spletu.

V najmanjšem poklicnem gledališču pri nas so že prejšnji teden preklicali odločbe o čakanju na delo in od včeraj nadaljujejo vaje za novo predstavo Seks z neznancem po literarni predlogi sodobne ameriške avtorice Laure Eason in z igralcema Heleno Peršuh in Domnom Valičem (direktor MGP Peter Srpčič poudarja, da na Ptuju živita v skupnem gospodinjstvu in vadita v karanteni). Predstava, ki so jo nazadnje pred tremi leti uprizorili v Londonu, bo v režiji Renate Vidič doživela slovensko praizvedbo, govori pa o "poželenju, ljubezni, uspehu, želji po uspehu, ambicioznosti in potrditvi ter o kompleksni naturi osebne identitete v sodobnem digitalno-dominantnem času."

Smo v času, ki ga dominira novi koronavirus in ta bo tudi vsebinsko zaznamoval prihodnje predstave. Aktualizirali bodo namreč tako poletno predstavo Hit sezone v režiji Matjaža Latina in po literarni predlogi Roka Vilčnika kot tudi jesensko Gajaš – pogojno z Vladom Novakom po besedilu Ferija Lainščka in v režiji Sama M. Strelca. Direktor ptujskega gledališča Peter Srpčič: »Te okoliščine bomo vključili v zgodbo, ta nora situacija, v kateri smo se znašli, enostavno mora postati del te zgodbe. Gledališče kaže svojemu trenutku tukaj in zdaj zrcalo. Mi moramo govoriti o stvareh, ki so tukaj in zdaj. In na enak način, kot se bo prilagodila zgodba o Gajašu, enako se bo predstava Hit sezone spremenila v glasbeno-gledališki kabaret, ki bo odgovarjal na izzive trenutka tukaj in zdaj. Ne bomo delali fantastične zgodbe o Evroviziji, tako ali tako je ni, smo pa mi, tukaj in zdaj. Mislim, da je gledališče prostor samorefleksije in čas je da se vprašamo - kaj pa se nam je zgodilo, zakaj smo dva meseca sedeli doma, zakaj smo še zdaj paralizirani? Ljudje hočejo življenje nazaj in hočejo odgovore.«

Sogovornik pravi, da so gledališča še od zadnje gospodarske krize financirana krizno, povečala so se le sredstva za plače, z resornega ministrstva pa da so jih že spraševali, koliko pogodb so že sklenili. Direktor Srpčič pravi, da tri četrtine za vse prihajajoče projekte in da ne predvidevajo odstopanj. Zato upajo, da ministrstvo ne bo poseglo v načrte: "Oblast naj zelo dobro premisli, ker če bo zdaj poskušala ponovno rezati, to pomeni, da zavestno uničuje gledališče in umetnost nasploh. Na koncu koncev pa je znotraj proračuna države to tako zanemarljivo majhen denar, ki pa je izjemno pomemben, da ohranimo družbo, kakovost življenja in podpremo turizem, da si vrnemo upanje in življenje,« razmišlja Peter Srpčič.

Ne vzdrževati stanja, temveč ga ponovno pognati za kakovost življenja in za zagon kulturnega turizma torej gospodarstva, to si želi vodja gledališke hiše, katere skupni proračun je bil lani približno 670 tisoč evrov, od tega pa je ustvarila 245 tisoč evrov lastnih prihodkov.