V Mariboru veliko javne infrastrukture še ni ustrezno prilagojene za slepe in slabovidne. Povsem slepim veliko pomagajo asistenti, zato so ovire največje za slabovidne osebe, ki nekaj vida še imajo.

Podpredsednik mariborskega Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Dejan Goršek svojo pot po opravkih opiše tako:

"Jaz to imenujem izlet v neznano."

Težave se začno na avtobusnem postajališču. Kjer stoji več avtobusov, s težavo najde pravega. Ponekod imajo zvočno napoved, a je zaradi hrupa slabo slišna. Težavna pa sta tudi vstop in izstop, saj robovi avtobusnih tal in robniki niso označeni s kontrastnimi trakovi, ali pa so ti že zbledeli. Podobnih oznak si želi tudi na javnih stopniščih.

"Največja težava za slabovinega je stopinja navzdol. Če ta stopinja navzdol ni kontrolirana, se takoj znajdeš na rokah oziroma kolenih," pojasnjuje Goršek.

Tako bi morali označiti tudi drogove znakov in količke. Predsednik mariborskega Društva slepih in slabovidnih Milan Mugerle:

"Ni treba dosti sredstev, le dosti barve in posluha, da bi se stvari uredile."

Težavno je tudi prečkanje cest na nesemaforiziranih in na večini semaforiziranih prehodov brez zvočnih signalov. Pa tudi čas zelene luči je po navadi prekratek. Sicer pa slabovidne ovirajo tudi nepravilno parkirani avtomobili.

"In poskušaš, poskušaš na razne načine se znajti, kje imaš kakšen orientir in ko se potem razmere spremenijo, recimo, da nekdo samo smetiščni kontejner postavi, ti tega ne pričakuješ in si v njem," dodaja predsednik društva.

Težave so še v dvigalih – tipke velikokrat niso označene z Braillovo pisavo, najslabša pa so dvigala z zaslonom na dotik.

Več pa v oddaji: