Letos zaznamujemo svetovni dan cerebralne paralize pod sloganom »Jaz sem tukaj«. Njegov cilj je širše predstaviti to možgansko okvaro, spregovoriti o njej in se zavzemati za takšno skupnost, ki bo to bolezen sprejemala brez predsodkov. Ob tej priložnosti bo Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček pripravilo vrsto dogodkov - dneve odprtih vrat in tudi pohode v centre večjih mest z zelenimi baloni.

Državi in splošni javnosti je treba dati vedeti, da je treba še marsikaj postoriti na področju oskrbe oseb s cerebralno paralizo: »Pomembno je ozaveščati javnost o tej bolezni, saj stvari sistemsko še vedno niso povsem urejene. Potreben je humani pristop, v skladu s konvencijo o pravicah invalidov. Družine potrebujejo zelo veliko pomoči, da se soočijo s to situacijo, ne le medicinske, tudi sociološko in psihološko.« opozarja predsednica mariborskega društva Sonček Lidija Šestak Zorić, saj domska ali zavodska oskrba nista primerni zanje. Štefka Peklar ima zdaj dve osebni asistentki, saj ji zdravje več ne dopušča čisto samostojnega življenja:
»Leta naredijo svoje, nisem več rosno mlada in vesela sem, da imam dve asistentki, eno dopoldan in drugo popoldan. Rada sem tudi svobodna, policaja ne rabim ves čas. Zelo cenim prijateljski odnos z asistentkama, enkrat tedensko imamo mali sestanek, da se dogovorimo, kako in kaj. Zelo sem zadovoljna, da sem sprejela osebno asistenco.«
Kot prostovoljec dela v Sončkovi trgovinici v Mariboru tudi Aleš Pipuš, ki ima lažjo obliko te bolezni: »Kot otrok se nisem mogel sprijazniti z boleznijo, bil sem deležen tudi nekaterih opazk, sedaj, ko sem odrasel, pa sem se s tem sprijaznil. Danes tudi ljudje drugače sprejemajo to bolezen kot pred tridesetimi leti, so bolj ozaveščeni.«
Neža Šeško bi rada sporočila: »pri cerebralni paralizi gre za to, da gre za manjše ali večje poškodbe na možganih, rada pa bi sporočila, da smo tudi mi kot gibalno ovirane osebe del družbe in da imamo čedalje več možnosti in pravic. Vesela sem, da se moje delo v trgovinici ceni, da se počutim koristno, in da se sredstva, ki jih tu zaslužimo, namenjajo v dobrodelne namene.« Tadej Polančič gre tudi z glavo skozi zid, če je treba in pravi: »Jaz sem takšen, takšen bom in takšnega me sprejmi. Pa če ti je to prav ali ne.«
V Sončku zagotavljajo enake možnosti osebam z invalidnostjo in individualen pristop k posamezniku, s tem pa tudi pravico do njihove odraslosti.