V slovenskem društvu Hospic so v teh dneh obeležili 25 let delovanja in proslavili četrt stoletja njihove prisotnosti, sočutnega spremljanja hudo bolnih in njihovih svojcev, podpore žalujočim otrokom, mladostnikom in odraslim in detabuizacije smrti. Da so sledi njihovega dragocenega in posebnega poslanstva skozi čas vedno bolj vidne, spoznavajo tudi v mariborski območni enoti Hospica.

Petindvajset let prehojene poti je tudi 25 let prizadevanj za drugačen odnos do smrti in umiranja v naši družbi, predvsem prizadevanj za bolj dostojno poslednje slovo od življenja in da bi bolniki lahko umirali tam, kjer si želijo, to je v večini doma. "Včasih je njihova potreba, da so doma, večje zdravilo od pomirjevala, ker so nemirni v bolnišnici. Pogovor, človeška bližina ali dotik često najbolje pomagajo premagati bolečino. Biti drug ob drugem ni lahko, je pa zato toliko bolj pomembno," izpostavlja vodja mariborske območne enote Hospica, Nada Kunstek.

V slovenskem Hospicu imajo zadnja leta vedno več uporabnikov, pri tem pa le peščico strokovnjakov in prostovoljcev, vendar njihova ideja kljub vsemu vse bolj vstopa v naše domove in v bolnišnice. Tudi s slednjimi v Hospicu vse bolj sodelujejo in širijo svoje poslanstvo. "Tu bomo, ko nas boste potrebovali, vsak izmed nas si zasluži dostojanstveno oskrbo v zadnjih dnevih življenja, na kar se navezuje tudi letošnji slogan – Moja paliativna oskrba – moja skrb," nas še spominja Nada Kunstek.

Kar zadeva paliativno oskrbo nasploh, še posebej v naših zdravstvenih ustanovah, pa bo morala država bolj prisluhniti potrebam na tem področju. V slovenskem Hospicu pa v času epidemije koronavirusa pristojne v zdravstvenih in drugih ustanovah še posebej opozarjajo na pravico svojcev, da se poslovijo od svojih umrlih.