Namen današnjega posveta na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru z naslovom »Plagiatorstvo in pristopi k detekciji podobnih vsebin« je predstaviti, kaj je plagiatorstvo, kako ga preprečimo in kako delujejo programi za detekcijo podobnih vsebin.

Med tistimi, ki so svoje zaključne naloge prepisali, ne da bi ustrezno navedli vire, so bili tudi poslanci, ministri in zaposleni na univerzah, in marsikoga so odkrile akademske inštitucije same. Plagiatorstvo pa je razširjeno tudi v gospodarstvu, javni upravi in na drugih področjih. Predstojnik Inštituta za računalništvo na FERI-ju profesor Marjan Mernik: »Prilaščati si tuja besedila seveda ni prav. Če rezultate in besedila iz drugih diplomskih nalog ali člankov zapišemo, kot da so to naša razmišljanja in raziskave, je to plagiat.«

Fakulteta je v Laboratoriju za heterogene računalniške sisteme razvila detektor podobnih vsebin; detektor je zelo uspešen, pravi vodja laboratorija profesor Milan Ojsteršek: »Zajetih je 30 milijonov dokumentov, od tega 21 milijonov v slovenskem jeziku, po tej bazi se lahko poišče katerikoli podoben dokument, s tistim, ki ga vstavimo, tako da plagiatorjem danes ni tako lahko prepisovati kot včasih, ko takšne baze v slovenskem jeziku še nismo imeli.«

Odstotek podobnosti ni bistven, dodaja Ojsteršek: »Imamo primere, ko je bilo manj kot pet odstotkov podobnosti, pa je bil to plagiat, saj je gospod v doktorski dizertaciji prepisal dva stavka iz zaključkov neke druge magistrske naloge v tezi svoje doktorske dizertacije.«

Na koncu je seveda treba presoditi, ali gre za ukradeno idejo ali za izvirno delo.