Naš sogovornik v tokratnem podcastu Zorni kot je slep pesnik in aforist, Mariborčan Valter Čučkovič. Za intervju sva se dogovorila v prostorih v središču Maribora, kjer se slepi in slabovidni počutijo kot doma in kjer se veliko družijo - v prostorih Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Maribor. Letos mineva 50 let od takrat, ko je popolnoma oslepel. Kako se je v tem času spreminjala družba, tudi v odnosu do slepote? Je Maribor slepim prijazno mesto? Kako polnočutnemu človeku razložiti, kaj pomeni biti slep? S Čučkovičem smo se pogovarjali o njegovem življenju, slepoti, poeziji.

Izobrazil se je za maserja in to delo opravljal do upokojitve

Valter Čučkovič se je rodil leta 1959 v Mariboru. Pri dveh letih se mu je poslabšal vid, popolnoma je oslepel pri trinajstih letih. Slep torej ni od rojstva. Osnovno šolo je obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani. Šolal se je na Srednji medicinski šoli v Beogradu, kjer si je pridobil izobrazbo maserja in se zaposlil v Športno-rekreacijskem centru Pristan, kjer je delal do upokojitve. "V tistih časih ni bilo kaj dosti izbire za slepe. Boljši učenci smo bili namenjeni v Beograd, v Srednjo medicinsko šolo. Moram pa omeniti, da sta moja razredničarka in šolska psihologinja želeli, da bi šel na gimnazijo v Maribor. Ampak takrat še nekih pravih pripomočkov, pogojev za slepe za obiskovanje 'normalne' srednje šole, kaj šele za študij, preprosto ni bilo."

Je doživel kdaj kakšne predsodke, stereotipe na delovnem mestu? "Precej več sem jih doživel na ulici kot na delovnem mestu. Velikokrat sem doživel nepozornost ljudi; te kdo odrine, 'pohodi', se tako ali drugače zaletavajo. Da se ne pogovarjam o vseh tistih motečih stvareh, ki so za slepega na samem terenu: panoji, letni vrtovi, še posebno poglavje so naši pločniki. O tem bi lahko človek napisal celo dizertacijo, o problemih, ki se dogajajo v urbanem okolju."

"Slepoto je treba sprejeti. Potem je človeku lažje."

Kaj pomeni biti slep, bivati slepoto, kako to doživlja? "Kot prvo, slepoto je treba sprejeti. To je stanje, ki se v veliki večini ne spremeni do smrti. Ko človek enkrat to sprejme, mu je dosti lažje in mora začeti delati na sebi." Gotovo je pomembno tudi, da se človek ne smili samemu sebi? "Samousmiljenje ali usmiljenje s strani videčih ali polnočutnih ljudi je nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi. Ko se slep človek sam sebi smili, se zapre, pade v določeno psihično stanje, mi ga malo zares malo za hec imenujemo 'slepčevstvo'. Iz tega stanja človek težko izplava. Slepčevstvo je stanje (slepega) človeka, ki se začne sam sebi smiliti, ko se zapre vase, nima komunikacije z okolico, ne dela na sebi, ne skuša slepote znotraj sebe obarvati."

"Poezija se v nekem smislu getoizira"

Konec 90. let je odkril še en svoj talent - pisanje poezije. Do zdaj je izšlo njegovih sedem zbirk pesmi in dve zbirki aforizmov. V hitrem tempu življenja, v času elektronskih naprav, kakšno vlogo ima poezija v družbi? je še mesto zanjo? "Za poezijo bo vedno nekaj prostora. Je pa res, da se v tem tempu življenja prostor za poezijo oža. Poezija se v nekem smislu getoizira. Formirajo se določene skupine, določeni krogi, ki sicer niso zaprti, ne prihaja pa do tega, da bi se ljudje v širšem smislu skušali povezati ali se seznaniti s poezijo. Redki izbranci so še pripravljeni prisluhniti, kaj prebrati. Poezija ne bo izumrla, a je trenutno v defenzivi."

Celotnemu pogovoru prisluhnite na spodnji povezavi: