19. aprila pred 60. leti je umrl eden najuspešnejših mariborskih županov dr. Alojzij Juvan (1886-1960).
Rodil se je v kmečki družini v Vačah pri Litiji, maturiral leta 1905 v Ljubljani ter nato s pomočjo Ravnikarjevega sklada študiral pravo na Dunaju in v Gradcu. Leta 1913 je kot odvetniški pripravnik prišel v Maribor in se razvil v odličnega odvetnika.
Junija 1924 je bil izvoljen za mestnega svetnika, prvič je bil za mariborskega župana izvoljen leta 1928, drugič pa imenovan leta 1935.
V čas županovanja dr. Alojzija Juvana sodi izgradnja pomembnih mestnih objektov kot so: kopališče Mariborski otok, Vurnikova kolonija na Taboru, prva javna kuhinja, osnovna šola v Magdalenskem predmestju (sedanja osnovna šola Franceta Prešerna), izdelali so načrt in odkupili prva zemljišča za most na lokaciji sedanjega Koroškega mostu, v spomenici se je zavzel za ustanovitev mednarodnega letališča v Mariboru, bil je načelnik zadruge Pohorska vzpenjača, ki je že pred vojno pripravila ta projekt.
V drugem mandatu je od škofije odkupil zemljišče za vodnjak Betnava, spodbudil urbanistični načrt za ureditev Maribora in za njegovo izvedbo pridobil arhitekta Jožeta Plečnika, zgradil je carinarnico v Melju, začel graditi stavbo sedanje II. gimnazije, v njegovem času so prenovili in določili muzejsko rabo mariborskega gradu in dali pobudo za izgradnjo relejne postaje Radia Ljubljana, si čimer bi bil Maribor v celoti pokrit s signalom tedaj edinega slovenskega radia.
Že bežen pogled skozi našteto (kar pa je le del opravljenega v dveh mandatih, ki sta skupaj trajala devet let ) govori, da je Maribor v času županovanja Alojzija Juvana doživel silovit napredek.
Med vojno je bil izgnan, po njej pa je skušal v Mariboru odpreti advokaturo, vendar mu oblasti tega niso dovolile, umrl je leta 1960 v osami in pozabljen, ne da bi ga kdo od povojnih mestnih oblastnikov kadarkoli vprašal za kak nasvet, kaj šele, da bi mu izrazil priznanje za izjemno delo.
Zgodovinar mag. Maksimiljan Fras je o njem napisal monografijo, na Radiu Maribor pa hranimo posnetek v katerem o svojem očetu pripoveduje tudi že pokojna hči – gospa Romana Juvan.
