Šolstvo v tem kraju ima namreč častitljivo tradicijo, saj prvi zapisi o izobraževalnem procesu segajo že v leto 1675. Od leta 1887 tam stoji stavba, v kateri se nahaja podružnična šola Osnovne šole Kungota. Tudi letos so vanjo vstopili prvošolčki, ki so se tja odpravili na prav poseben način.

Šola je zagotovo eno izmed središč vsake skupnosti, zato ni zgolj pomembna kot izobraževalna ustanova, temveč v njej poteka živahno družabno življenje ter tudi kulturne in športne dejavnosti. To zagotovo velja za Osnovno šolo Kungota ter njuni podružnici v Spodnji Kungoti in Svečini, za kateri bi lahko rekli, da že stoletja veljata za središče učenosti. Uporaba javnega prevoza na poti v šoli običajno velja za prvi korak v samostojnost, ki pa so ga tamkajšnji prvošolčki opravili kar s kočijo.

Učiteljica Katarina Kralj nam je opisala posebnost letošnjega začetka šolskega leta in nastanek ideje o precej inovativnem sprejemu za prvošolce. »Letos je res vse nekoliko drugačno oz. posebno, čeprav se za naše prvošolce vsako leto potrudimo, da jim je na prvi šolski dan vselej toplo, veselo in sladko. Temu smo danes (1. septembra op. a.) dodali še kulturni program in vožnjo s kočijo do Svečine, v kateri smo neizmerno uživali. Ne smemo pa pozabiti, da je to za otroke zelo pomemben dan, a najpomembnejši je obisk učiteljice in presenečenja, ki jih slednje pripravijo zanje.« Kraljeva je v isti sapi še dodala, da je ideja za takšen sprejem prvošolcev nastala že konec lanskega šolskega leta in se oblikovala do začetka novega.

Ravnateljico Osnovne šole Kungota Zdenko Keuc smo vprašali, zakaj se je odločila, da bo učence prvega razreda v Svečini počastila s tako svečanim dogodkom, kot je vožnja s kočijo. »Razlog je preprost. V zadnjih dveh letih smo živeli na precejšnjih fizičnih razdaljah oz. v majhnih mehurčkih in ločenih skupinah. Tako med učenci kot med učitelji je bilo druženja zelo malo ali skoraj nič. Zato smo se odločili, da letošnje šolsko leto začnemo drugače oz. na način, da smo na prvi šolski dan vsi skupaj kot neka velika družina, kar v končni fazi tudi smo. V kulturnem programu za prvošolčke smo združili naše korenine in našo prihodnost. Sama namreč menim, da mora osnovna šola otrokom poveda, kdo so in kaj so tisti dobrine, ki jim jih dom ponuja. Mora pa jim dati tudi krila, da lahko iz tega doma poletijo. Slednje jim omogoča znanje. Živimo v okolju, kjer ima šolstvo dolgo tradicijo, saj prvi zapisi o tem segajo že v 17. stoletje. Leta 1887 smo dobili tudi prvo stavbo, ki je bila namensko grajena zgolj za potrebe osnovne šole in še vedno deluje, pri čemer ni nikoli prekinila svojega dela. Zaradi vsega naštetega smo se odločili, da bomo preteklost združili s prihodnostjo.«

Temu zagotovo lahko le pritrdimo, saj sodobna tehnologija ne more nadomestiti pristnih medčloveških stikov. Ob šolanju na daljavo v zadnjih dveh letih tako kočija simbolizira povratek k staremu, ki v sebi nosi določeno žlahtnost.

Ker nam je ravnateljica postregla s številnimi zgodovinskimi podatki, nas je zanimalo, ali je do omenjenih podatkov prišla na podlagi dokumentov. »Verjeli ali ne, ampak na podstrešju svečinske šole je ostal arhiv dokumentov od leta 1889 naprej, ki se je ohranil navkljub požaru in vojnim vihram. V lanskem letu smo vse gradivo popisali in ga predali Pokrajinskemu muzeju Maribor. Gospa Mara Radmilovič, ki prihaja iz Svečine, je že pred tem naredila kronološki popis vseh dogodkov. Podobno so naredile tudi učiteljice v Spodnji Kungoti. Učiteljica zgodovine Mari Karnet je pred dobrimi dvajsetimi leti o tem z učenci naredila raziskovalno nalogo o zgodovini Osnovne šole Kungota. Lahko rečemo, da so stvari kar dobro dokumentirane.«

Zdenka Keuc nam je tudi slikovito orisala razlike med šolo nekoč in danes. »Edina stalnica v našem življenju so spremembe. Pred dvesto leti je osnovno šolo v Spodnji Kungoti obiskovalo 175 učenk in učencev, pri čemer 101 ni izdelal razreda. To pomeni, da je bila prehodnost med razredi zelo nizka, saj se je gibala med 20 in 40 odstotki. Razlog, da so otroci tako slabo napredovali, je bila nizka prisotnost pri pouku, zato je šola potrebovala pomoč župnišča, saj je župnik vsako nedeljo s prižnice pozival starše naj otroke pošiljajo k pouku.«

Ker smo prej veliko govorili o slavljencih, smo eno izmed njih deklico Anabel vprašali o občutkih ob prvem šolskem dnevu in o tem, kaj ji je bilo najbolj všeč pri spremljajočem kulturnem programu ob sprejemu na matični šoli v Zgornji Kungoti. »Prvega šolske dne me ni bilo strah, saj se že veselim, da se bom naučila česa novega. Najbolj sta mi bili všeč vožnja s kočijo in ples ob kulturnem programu.«

Za konec smo ravnateljico Zdenko Keuc še vprašali po željah za prihajajoče šolsko leto. »Želim si, da bi imela zdrave učitelje in, da se ne bi soočali z nenehnimi bolniškimi odsotnostmi, bodisi krajšimi bodisi daljšimi ter neprestanim krpanjem pouka. Želim si, da bi tudi otroci bili čim bolj zdravi ter da bi se pouk odvijal v učilnicah in ne v kakšnih hibridnih oblikah. Moje želje so izjemno skromne in prizemljene.«

Letošnji prvošolci iz Svečine si bodo prvi šolski dan zagotovo zapomnili za vse življenje, kar velja tudi za avtorja te reportaže, saj je bil začetek letošnjega šolskega leta na Osnovni šoli Kungota precej drugačen od vseh doslej.