30. avgusta 1917 je bil v uradniški avstrijski vladi Ernsta Seidlerja za ministra brez listnice imenovan pravnik dr. Ivan Žolger, ki je bil do izstopa 6. maja 1918 prvi in edini minister slovenskega rodu v kakšni vladi avstro-ogrske monarhije. Ivan Žolger se je rodil oktobra leta 1867 na Devini pri Slovenski Bistrici. Po osnovni šoli v Slovenski Bistrici in gimnaziji v Mariboru je odšel na študij prava v Gradec in Pariz. Leta 1895 je v Gradcu promoviral »sub auspiciis imperatoris« - kot odličnjak pod pokroviteljstvom cesarja. Od leta 1902 je deloval v predsedstvu ministrskega sveta na Dunaju in zaslovel kot eden vodilnih strokovnjakov za habsburško dvorno pravo in ustavni dualistični kompromis med Dunajem in Budimpešto iz leta 1867. Naučil se je madžarščine in ugotovil, da se nemško in madžarsko besedilo pogodbe ne ujemata. Z vrhunskim pravnim pristopom do dualizma je pritegnil pozornost prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki je želel odpraviti takšno ureditev monarhije in vzpostaviti zvezno državo Veliko Avstrijo. Žolger je zato postal član prestolonaslednikovega belvederskega kroga, ki je koval načrte za prihodnjo ureditev monarhije, ko bi ostarelega cesarja Franca Jožefa nadomestil prav Franc Ferdinand. Sledil je sarajevski atentat, dr. Ivan Žolger pa je leta 1917 postal prvi in edini minister slovenskega rodu v avstrijski vladi in sicer minister brez listnice z nalogo, da pripravi ustavno reformo v smislu narodne federalizacije avstrijske polovice monarhije v uradniški vladi Ernsta Seidlerja. Maja 1918 je zaradi popolnega političnega nerazumevanja, nespoštovanja Majniške deklaracije in osebnih nasprotij s Seidlerjem odstopil. Po razpadu je bil nekaj časa v igri za prvega predsednika Narodne vlade, a je to mesto zasedel vitez Josip Pogačnik. Žolger se je iz ustavnega prava preusmeril k meddržavnemu pravu in sodeloval na pariški mirovni konferenci. V Narodni vladi je bil kasneje imenovan za predsednika upravne komisije v oddelek za notranje zadeve, Anton Korošec pa ga je predlagal za glavnega slovenskega zastopnika Društva narodov v Ženevi. Pomembno je bilo tudi njegovo prizadevanje v času, ko je Italija po posredovanju Dunaja zahtevala plebiscit glede ozemeljske pripadnosti Maribora. Leta 1919 je postal profesor na ljubljanski pravni fakulteti in ustvaril temelje slovenske mednarodnopravne terminologije. Bil je tudi član Stalnega meddržavnega razsodišča v Haagu.