Sobotni večer bo v SNG Maribor v znamenju zadnje dramske premiere v sezoni. V Stari dvorani bodo ob 20-ih uprizorili predstavo Življenje je sen španskega dramatika Pedra Calderóna de la Barce. Priredbo dramaturginje Katje Markič je režiral Dragan Živadinov, pomembno scenografsko in kostumografsko delo je opravila Dunja Zupančič. Dragan Živadinov bo prihodnje leto zaznamoval 40 let gledališkega dela, z mariborsko gledališko hišo sodeluje prvič in tam je tudi uresničil željo, ki v njem odzvanja že več desetletij.

Življenje je sen je del klasičnega gledališkega repertoarja, kot je to za baročno dramatiko značilno, ima zelo zapleteno zgodbo, njegova aktualnost pa temelji tudi na vprašanju, kaj nas vodi - usoda z velikim načrtom ali model naključja.

Pedro Calderon de la Barca je z besedilom Življenje je sen vstopil v režiserjevo življenje pri njegovih 16-ih letih, leta 1982 so mu pri 22-ih letih ponudili režijo predstave v izvirni baročni maniri. Odklonil je, ker se mu je zdelo besedilo pretežko; štiri desetletja pozneje se počuti dovolj zrelo, da je pristopil, kot pravi, enemu najtežjih besedil. Dragan Živadinov:« To je tekst, pravzaprav tekstura, ki nam je ponudila konceptualizacijo mimo konceptizma. Način in metoda gledališke režije so minutne skulpture, ki izhajajo iz moje umetnosti, same te mlade umetnosti t.i. minutnih dram. Minutna skulptura se vzpostavi skozi kinetiko scenografije (Dunje Zupančič op.a.). V tistem trenutku je ravno tako modernistična in potrjuje to, kar sem rekel, da so minutne skulpture del metode visoke modernistične logike. Ne samo gledališke predstave, ampak umetnosti nasploh.« Režija ima namreč privilegij, da črpa iz najrazličnejših gledaliških praks in morebiti napoveduje že nove.

Besedilo je, kakor je značilno za barok, zapleteno filozofsko-pesniško delo in izpostavlja protislovja – notranjo in zunanjo razklanost, dvojnost življenja in smrti, resničnosti in sanj, čutnosti in razuma. To so večna vprašanja, ki jih je Pedro Calderon de la Barca artikuliral v zanj značilnem slogu t.i. conseptismu. Zanj so značilne jezikovne bravure, aluzije, metafore in alegorije, tako da sta prevajalec Igor Lampret in dramaturginja Katja Markič opravila zelo zahtevno delo. Katja Markič je še posebej je izpostavila ženske:« V svoji priredbi sem sledila točno tej dramaturgiji, tej podvojenosti prehoda od zla k dobremu, kjer sem dala poudarek ženskemu vprašanju. V baroku, ko je ta drama nastala, ženski liki niso imeli prav veliko prostora. Ženska pozicija je bila zgolj v vlogi narative, da moškim likom dajejo prostor in priložnost in da se odzivajo nanje. Jaz pa sem naredila obrat v tej smeri, da se prehod od zla k dobremu zgodi ravno prek ženskih likov in ženskega vprašanja.«

Režiser je navdušen nad mariborsko igralsko ekipo, še posebej nad predstavniki mlajše generacije. Vlado Novak uteleša kralja Bazilija, Minca Lorenci in Julija Klavžar Rosauro, Blaž Dolenc in Žan Koprivnik Sigismunda in Matija Stipanič črno žival. Igrajo še Eva Kraš, Matevž Biber, Viktor Hrvatin Meglič, Gregor Prah in Irena Varga.

Predstava traja dobro poldrugo uro in nima odmora.