V četrtek se je začel 11. mednarodni festival dokumentarnega filma Dokudoc. Ker Maribor nima mestnega kina, se je festival večkrat preselil, tokratno osrednje prizorišče pa ostaja tukajšnje Lutkovno gledališče – tam se bo do nedelje pred publiko med drugim prvič zvrstilo sedem produkcij.

Na odprt poziv mednarodnega festivala Dokudoc je prispelo 55 dokumentarnih filmov. V program so jih uvrstili 25, že prvi festivalski dan pa je presenetil z dvema slovenskima premierama – Poletje 91 režiserja Žige Virca in Konoplja osvobaja Mihe Čelarja. Različni pristopi in tematike bodo na ogled do konca tedna, ko bo tričlanska strokovna žirija v sestavi doktorice Melite Zajc, producenta Mihe Černeca in Helle Hansen določila film, ki bo prejel naziv Dokudoc izbrani.

Festivalski program spremljajo raznolike tematike, ki se po besedah programske selektorice Maje Malus Azhdari dotikajo tudi mejnih vprašanj migracij – tega, kar je dandanes naša realnost: »Veliko filmov me je ohranilo v nekem trenutku. Ker sem povezana s kulturnim ozadjem Irana, lahko izpostavim film Rentgenska slika družine, ki bo na sporedu v petek ob 21. uri in je prejel kar nekaj nagrad. Te filme želimo v Maribor pripeljati tudi zato, ker skozi ogled tovrstnih uspešnic motiviramo slovenske režiserje, da odkrijejo še druge načine podajanja izbranih tem.«

Program tako že tradicionalno združuje domačo in tujo produkcijo in obenem s plaketo Dokumentarno ime javnost opominja na domače ustvarjalce. Lani jo je prejel dokumentarist in aktivist Tomo Križnar, letošnja prejemnica pa je Nadja Velušček. Programska selektorica Maja Malus Azhdari je pojasnila, da bodo zadnji festivalski dan predvajali njen film Moja Meja: »Z namenom, da osvetlimo ljudi, ki so dali noto slovenskemu dokumentarnemu filmu in so trenutno manj znani predvsem mlajši generaciji. O njih komuniciramo v novejših formah, da se zavedajo, da je slovenska dokumentarnost bogata v času, in da imamo tudi množico seniorjev, ki so nam pokazali poti za ustvarjanje slovenskih dokumentarnih filmov.«

Dokudoc ohranja tradicijo izobraževanja

Festival se je uradno začel v četrtek, a je nase opozoril že pred meseci, in sicer s projekcijami v sklopu Festivala Lent, nedavno pa še v več slovenskih mestih, ko so s projekcijami filma Sava v kinodvorani med drugimi spremenili Delavski dom Trbovlje in Posavski muzej Brežice.

Pogovori z ustvarjalci tvorijo most med publiko in festivalom. Ta ohranja tradicijo izobraževanja, in ker dokumentarni film najbolje spoznavamo takrat, ko se o njem učimo v praksi, so organizirali dokumentarno delavnico. Spraševali se bodo o dokumentarnem filmu kot poeziji in letošnji pogovor priredili na splavu na Dravi. »Gre za intervencijo, ki smo jo začeli prvo leto festivala 2012 in jo zdaj ponavljamo. Namen tega je, da se goste oziroma ljudi, ki so pomembni za razmislek napredka in razvoja slovenskega dokumentarnega filma, ujame v prostor, od koder ne morejo pobegniti, in zato je splav kar priročna zadeva (smeh). Dogodek smo poimenovali splavarjenje po avtorskih pravicah – ob delu in na festivalu se srečujemo z različnimi temami, ki jih osvetljujemo in za katere menimo, da rabijo dodatno razpravo. V Sloveniji smo še vedno v pomankanju zavedanja, kaj je vloga producenta in kaj je vloga režiserja.«

LGM zapolnjuje verzel manjkajočega mestnega kina

Težave mariborskih filmarjev se sicer začnejo pri osnovni infrastrukturi in neobstoječem mestnem kinu. Dokudoc se je zato skozi leta selil in vzpostavljal kinodvorane, pa naj bo to na gostinskem vrtu v času festivala Lent ali v edini avtonomni coni – Kulturnem centru Pekarna. »Že drugo leto imamo prostor pod streho v LGM s profesionalnim mestnim projektorjem, kar kvaliteto festivala seveda viša. Prej smo bili kar nekaj let v Sodnem stolpu. Dilema pomanjkanja mestnega kina v Mestni občini Maribor je zelo aktualna. Obeta se nam Art dvorana v Rotovžu, ampak to še ne pomeni, da je to mestni kino. Mestni kino je nekaj drugega, trenutno pa je to vrzel moč izpolniti s projekcijami v LGM. Dvorani, ki je še najbolj podobna mestnemu kinu.«

Vodja festivala zaključuje, da imamo v Sloveniji uspešne producente in avtorje, ki so financirani iz različnih virov, tudi tujih, a morajo vedno znova dokazovati svojo vrednost v domači filmski krajini, čeprav imajo to priznanje širom sveta. »Sicer pa festival v sodelovanju z Društvom slovenskih režiserjev in režiserk že drugo leto organizira modul Dokumentarnice. V Maribor pridejo režiserji, ki bodo pod mentorstvom razvijali idejo, saj smo ugotovili, da so slovenski dokumentarni filmi v zaostanku ravno zaradi tega, ker tema ni tako dobro razvita in gre produkcija prehitro na teren, tako da s tega vidika situacijo izboljšujemo.«

»Vedno dlje smo od 80-ih let prejšnjega stoletja«

Dokumentarni filmi pa v so zadnjih desetletjih prevzeli vlogo, ki so jo nekoč opravljali novinarji, razmišlja žirantka festivala, sicer filmska publicistka in doktorica Melita Zajc: »Vemo, da je Julian Assange zaradi dela, ki ga je opravil na področju obveščanja svetovne javnosti o zelo pomembnih stvareh, namesto da bi bil nagrajen ali da bi bil vzor, tvegal 200 let zapora. Pravzaprav je kaznovan zaradi svojega raziskovalnega delovanja. To je oslabilo novinarje in sploh tradicionalne vire informacij in klasične medije. Vlogo, ki jo so včasih opravljali novinarji, danes opravljajo dokumentarni filmarji. To smo videli pred dnevi, ko je na klasičnem filmskem festivalu v Benetkah glavno nagrado osvojil dokumentarni film.«

Žirantka zaključuje, da je forma pomembna, a da je pomembna tudi ekonomika poročanja, natančnost izraza: »Vsak film, ki je bil zanimiv, je bil zanimiv tudi zaradi teme, ki jo je odpiral. Vedno dlje smo od 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je bila večja pozornost namenjena stilu, estetiki in videzu. Mislim, da je sedaj najpomembneje to, da imaš nekaj za povedati in seveda zelo prav pride tudi to, da znaš to povedat na dober in prepričljiv način.«

Kdo je bil najprepričljivejši na festivalu dokumentarnega filma, bo znano v nedeljo.