V Galeriji mesta Ptuj je na ogled razstava 16-ih slovenskih umetnic, ki jo je kustosinja Doroteja Kotnik naslovila UMETNOST NIMA SPOLA. Umetniška dela – fotografije, slike, risbe, risbe na tekstil, videoinstalacije in instalacije govorijo o ženski seksualnosti, stereotipih in tabujih, povezanih z ženskami in nasiljem nad njimi.

Galerija mesta Ptuj se je lani pridružila evropskemu projektu Spomin na evropske ženske – REWOMEN. Glavna partnerja projekta sta Arhiv Vojvodine in letošnja Evropska prestolnica kulture Novi Sad, zaznamoval pa je 20. obletnico razglasitve Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki so jo sprejeli leta 2010. Obuditi želijo spomin na zgodovinske prelomnice in spremembe v boju za politične, socialne, ekonomske in kulturne pravice žensk v 20. stoletju in izpostaviti njihovo vlogo na področjih miru, dela, svobode in kulture.

Zakaj je razstava postala izključno ženska

Ni težko ugotoviti, da so ženske še vedno ujete v neuravnotežene odnose družbene moči, vidiki njihovega življenja pa so še vedno tabu – med drugim menstruacija in ženska spolnost. Kustosinja Doroteja Kotnik: »Marsikatera umetnica žensko spolnost in seksualnost izrazi prek humorja. Marsikdo se bo ob teh delih zgrozil, marsikdo pa bo rekel, saj je satirično, humoristično ni tako problematično.« Kustosinja je sprva želela vključiti tudi dela avtorjev o ženskah. Pojasnjuje, zakaj je razstava postala izključno ženska: »Zanimalo me je, kako umetniki upodabljajo ženske teme. Žal sem odkrila samo umetnice, moških kolegov je bilo manj, mogoče samo kakšno njihovo delo, ampak nisem želela vključiti samo enega dela, da bi bil en moški, pa sem rekla, naj bo to pač ženska razstava.«
Ženske pogosto spregovorimo v imenu skupnost, tudi moških, moški pa redko v imenu žensk. »Se strinjam, moški tudi drugače gledajo na ženske teme, tudi na primer na ženski akt, ki je zanje predmet poželenja. Ženske umetnice pa subtilneje prikažejo ženski akt ali pa so tudi bolj kritične«, pojasni Kotnikova.

Lepo je vse, kar znaš nositi. Tudi telo

Ptujska fotografinja Sandra Požun je znana po moških in ženskih fotografskih aktih. Teles obeh spolov ne idealizira, ampak jim govori, da so lepa prav takšna, kakršna so, tudi zaznamovana z boleznijo in minljivostjo:«Lepo je vse, kar znaš nositi, in vsak nosi svoje telo. Žensko sem hotela pokazati v njenem naravnem okolju, saj ni vedno takšna, kot se od nje pričakuje. Ni vedno nasmejana, razpoložena, pripravljena, lepa in urejena. Ženske smo danes vpete v vse aspekte življenja in je včasih to težko. Zato mislim, da si moramo kdaj dovoliti biti ranljive, na tleh, biti same s sabo in pomagati same sebi. V mojem prvem planu je telo, ampak skozenj bi rada govorila o občutjih.«

Akademska slikarka Tjaša Čuš s Ptuja se predstavlja s tremi velikimi ženskimi portreti:«Slikarski portreti so moje področje, odpirajo vprašanja, povezana z naslovnicami modnih revij, ki so povsod in vplivajo na nas. Ženske smo zelo obremenjene z videzom, primerjamo se z revijami in med seboj. Kadar slikam portrete, jih dekonstruiram, da prikažem ta problem.«

Družbeni problem skozi oči umetniške angažiranosti

Nekatera dela so z vidika sporočilnosti vizualno oslepljujoča, na primer velikoformatna poslikava vezenine Tine Dobrajc z naslovom ŠPICE, ki upodablja dekle z menstruacijo, druga pa so diskretneje šokatna, na primer mednarodno nagrajeni multimedijski projekt Ženski taxi akademske slikarke Aprilije Lužar.

Ženski taxi je mednarodni nagrajen družbeno angažiran umetniški projekt s preloma tisočletja, ki še poteka in v katerem se akademska slikarka na podlagi lastne izkušnje ukvarja s posilstvom, s pričevanji žensk, preživelimi tega zločina:«To so govoreči portreti žensk, ki so doživele posilstva. Nas, posiljene želim spraviti v velike galerije, v priznane galerije, ne na ulice, v neke centre, ampak v galerije. To je velik dosežek, zelo sem se namučila, saj me kultura ni priznala, češ da je to socialni projekt ne pa umetnost. Jaz sem to označila kot kulturno dediščino 21. stoletja, da nas priznajo, nas, žrtve, preživele posilstva, ki so ženske, doktorice in delavke. Med nami ni razlik, skupno nam je, da smo bile posiljene. V videih so tudi izpovedi o trgovanju z ljudmi in pričevanja žrtev pedofilije….«

Aprilija Lužar se predstavlja tudi z angažiranimi risbami in oljnimi akti, predstava pa tvori raznoliko celoto kritičnega, pretresljivega, estetskega, občutljivega in navihanega. Na ogled bo do 20. februarja, videti pa je mogoče tudi dela avtoric, ki niso bile omenjene v zapisu: Ivane Bajec, Saše Bezjak, Lee Culetto, Mine Fina, Olje Grubić, Andree Knezović, Eve Lucije Kozak, Slađane Mitrović, Tjaše Rener, Martine Bastarda, Mateje Ocepek in Nataše Skušek.