V oddaji Obrazi sosednje ulice smo se pogovarjali z etnologinjo Jelko Pšajd iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti, kamor se vozi dnevno iz slovenjegoriškega Destrnika. Zdi se, da srce vsak dan pusti tam čez Muro; še posebej ji je ljubo Porabje. Njen navdih je delo na terenu, pri katerem zbira znanje in vedenje o življenju nekoč. Naučila se je prekmurskega narečja oziroma različic pomurskega govora in ve, da je treba imeti za dobre zgodbe potrpljenje. K svojim sogovornikom se vrača in se z njimi tesneje poveže, oddaja pa je izzvenela tudi kot poklon vsem njenim informatorjem na terenu.

Z njihovo pomočjo raziskuje, kako so živeli nekoč, zbira podatke in jih interpretira. To je pomembna naloga etnologov in mora takšna ostati tudi v prihodnje, ne glede na vso novo tehnologijo. Le človek kot interpret lahko verodostojno poveže podatke v zgodbo, je prepričana sogovornica in je med drugim še povedala:«Po nekaj opravljenih terenih sem ugotovila, da ne bo šlo drugače kot to da se poskušam naučiti čim verodostojneje govoriti prekmursko narečje. Skozi leta sem se ga priučila in na terenu govorim v njihovem maternem narečju. Ne obvladam ga in ga ne bom, ker nisem naravna govorka, ker so v mojem govoru slišne primesi gorenjščine, štajerščine, gre za nek hibrid. Zagotovo pa sem spoznala, da če poskusim, če se potrudim, lahko dobim odličen in krasen pogovor, vreden dokumentiranja in z zavedanjem, da besede spraševancev ostanejo. Verjamem, morda je naivno in bi se o tem dalo razpravljati tudi z znanstvenega vidilka, da če govorim ali če poskušam govoriti približek govorčevega maternega jezika, se odpre in se intenzivneje, bolj poglobljeno in dlje pogovarjamo.«

Jelka Pšajd je pred tedni izdala obsežno knjigo o prehranski dediščini Pomurja in Porabja – Lakote ni bilo, bilo pa je siromaštvo, ki je rezultat dvajsetletnega zbiranja in preučevanja dediščine.