Imate na svojem balkonu posajeno baziliko, meto, solato ali paradižnik? Potem ste med tistimi 800 milijoni ljudi po svetu, ki se ukvarjajo s tako imenovanim urbanim kmetovanjem. Slednje je neke vrste rešitev za manj onesnažen planet z intenzivnimi kmetijskimi površinami. Cilj urbanega kmetovanja je namreč pridelava lokalne hrane, filozofija pa preprosta: če pridelamo to, kar jemo tam, kjer živimo, zmanjšujemo ogljični odtis in poleg tega zdravo jemo.

Primerov dobrih praks urbanega kmetovanja je veliko. V ameriškem mestu Detroit so denimo staro osnovno šolo spremenili v kmetijo. Lokalni prebivalci lahko tam kupujejo na kmetiji pridelano zelenjavo in jo tudi jedo v lokalnih restavracijah ali pa so sami prostovoljci na kmetiji. V Londonu je pred leti v zapuščeni trgovini zaživela Daltonova kmetija. Uredili so vodni sistem za gojenje rib, predore za zelenjavo, dodali so kokošnjak, na strehi pa uredili še kavarno.

Urbano kmetovanje pri nas

Tudi pri nas urbano kmetovanje, čeprav brez jasno zastavljenih smernic, pridobiva pomen, pravi doktor Blaž Germšek s Kmetijskega inštituta Slovenije. In kaj sploh je urbano kmetovanje: «Urbano kmetijstvo je po svoji definiciji zelo širok izraz, delimo ga na več segmentov in načinov, vsekakor pa gre za pridelovanje hrane v urbanih območjih. V Sloveniji je to v večjih mestih, v velemestih pa lahko govorimo o delih večjih mest. Urbano kmetovanje lahko delimo še na tiste, ki se ukvarjajo s pridelavo zelenjave ali druge vrste hrane, kot so jajca, mleko in podobno. V nekaterih primerih govorimo tudi o urbanem načinu pridelave mesa.«
In kje smo danes na tem področju? »V zahodnem svetu poznajo zelo razvite sisteme urbanega kmetovanja. Gre za skupnosti, združenja, ki na tak način živijo, si pridelujejo hrano in s tem tudi služijo. Pi nas tipskih urbanih kmetov še ni, je pa zanimanje za to, zlasti pri mladih kmetih, veliko«, še pravi Germšek.
Dodaja še, da je enega od takih vrtov obiskal v Tokiu. Pravi, da so tam vrtovi sredi mesta, med stolpnicami, za razliko od naših vrtov, denimo v Mariboru, kjer so na obrobju.

Urbano vrtičkarstvo je osvojilo Mariborčane

V sodelovanju z mestno občino, ki je odstopila hektar zemlje, so pred desetimi leti, uredili prvi skupnostni urbani vrt. V sklopu projekta Evropska prestolnica kulture 2012 ga je postavila skupina strokovnjakov in raziskovalcev v programu Urbane brazde. Deset let kasneje vrt živi v pravem pomenu besede. Predsednik Skupnostnega urbanega eko vrta Jurij Brodschneider: »Mestna občina se je takrat odločila, da gre ljudem na roko in je v urbanem naselju uredila vrt, da lahko ljudje pridejo do sveže in zdrave zelenjave.«

90 vrtičkarjev trenutno obdeluje površine skupnega vrta, imajo tudi visoke grede, namenjene invalidom. Prepričan je, da ti vrtovi v praksi odlično živijo, ob tem pa so naravnani na ekološko pridelavo brez kakršnih koli pesticidov.
Občina ima velike načrte
Da je Maribor že od nekdaj tesno povezan s podeželjem, poudarja tudi Neva Pipan z mariborske občine, tudi sama spomni na urbane vrtove, ki v Mariboru dobro uspevajo, v prihodnje pa bo občina še 5 hektarjev zemljišč namenila urbanim vrtovom na različnih koncih mesta. Sicer pa Pipanova še izpostavlja, da je aktivnosti in ciljev, povezanih z urbanim kmetovanjem, v Mariboru veliko, med njimi tudi oživitev vinorodnih mestnih gričev in ustvarjanje turističnih produktov.

Eden od projektov je urbanega kmetijstva v mestu je tudi zazelenitev male tržnice v mestu, pravi vodja Mariborskih tržnic Nataša Matijevič in dodaja, da bi na strehi zasadili mini vrtiček, kjer bi lokalna skupnost lahko delala.

Lokalni kmetje pomembni za mesto

S kupovanjem hrane lokalnega porekla podpiramo lokalne pridelovalce, skrbimo pa tudi za okolje, saj prevoz hrane pomembno vpliva na povečanje ogljičnega odtisa. V Mariboru najdemo lokalne pridelke tudi v Hiši kmetij na Partizanski cesti. Tam od lanskega septembra svoje pridelke prodaja šest kmetij, med njimi tudi Erna Skok s sadjarske kmetije v Rošpohu, sicer tudi pobudnica te trgovinice sredi mesta. Prepričana je, da tistim, ki uživajo lokalno hrano, ni treba hoditi v lekarne po prehranske dodatke. »Mesto potrebuje bližnje kmete, zelenjava je namreč včeraj pobrana, danes že na stojnicah. Kupci so dobrodošli tudi na naših kmetijah, kjer lahko vidijo, kako zelenjavo in sadje pridemo, » pravi Erna Skok in tudi, da se mladi zelo zavedajo, kako pomembno je kupovati lokalno pridelano hrano. Prav oni želijo videti, kje je hrana pridelana in jim tudi ni težko odšteti kakšen cent več za domačo hrano.
Vse bolj je zahtevno tudi gojenje šampinjonov. Pri nas vztraja le še nekaj večjih pridelovalcev. Med njimi je tudi kmetija Krevh iz Miklavža na Dravskem polju, kjer jih mesečno pridelajo deset ton. Poleg belih in rjavih šampinjonov gojijo še bukove in kraljeve ostrigarje, japonske štorovke in šitake. Prodajajo jih trgovskim verigam, na mariborski tržnici in v Hiši kmetij. Mlada prevzemnica kmetije Špela Beranič pove, da imajo stalne stranke, pridobivajo nove, najbolj pomembna pa ostaja kakovost: «Naša kmetija ima dolgo tradicijo, moj oče že več kot 30 let prodaja na tržnici, imamo stalne stranke in ljudje nam zaupajo.«
Erna Skok pa dodaja, da delo pridnih rok naših kmetov cenijo predvsem tisti, ki imajo doma vsaj v koritu posajeno solato ali kakšno začimbnico.