Zgodbe, pesmi, plesi, glasba, hrana in pijača, za nameček pa še frizerski kotiček so preteklo soboto polnili Vetrinjski dvor. Organizatorka Dalanda Diallo iz društva Baobab je bila prav prijetno presenečena nad obiskom in je prepričana, da Maribor potrebuje tak dogodek. Mestna občina se na njihov dopis za pomoč pri izvedbi doslej še ni odzvala, upa pa, da bodo v prihodnje deležni podpore prek kakšnega evropskega razpisa ali razpisa Javnega sklada za ljubiteljske kulturne dejavnosti.

»Vse več je Afričanov, ki pridejo živet v Slovenijo zaradi ekonomskih ali humanitarnih migracij in se nam zdi pomembno, da ljudje v Mariboru in po vsej Sloveniji spoznajo vsaj delček afriške kulture, bogastvo in raznolikost Afrike, ki jo preveč poenostavljamo, predvsem na zahodu, v Evropi«, pravi Dalanda Diallo, Eyachew Tefera, direktor Inštituta za afriške študije v Ljubljani, ki je nekaj let preživel tudi v Mariboru, pa je prepričan, da moramo uzaveščati podobnosti in razlike in tudi resna globalna vprašanja. »Ljudje v Evropski uniji so čisti obsedeni z migracijami, ki so postale tema dneva, zato je zaželeno aktivno državljanstvo in določena vedenja globalnih razsežnosti. Otroke je treba vzgajati ne samo s pravljicami, ampak predvsem tako, da se zavedajo globalnih vprašanj«.

Dalando Diallo je rojena v Sloveniji in je tu odrasla, še vedno pa doživlja pohvale, češ kako dobro govori slovensko. Pravi, da se rada pošali na račun svojih dveh domovin: «Rada se pohecam, da prihajam iz dveh držav, o katerih nihče nič ne ve. Slovenijo zamenjujejo s Slovaško ali s katero od nekdanjih sovjetskih republik, afriško Gvinejo pa s Francosko Gvajano v Južni Ameriki ali Papuo Novo Gvinejo, ki leži severno od Avstralije.«

Tina Malala Rakotorahalahy Serban je prepričana, da je afriško kulturo najlažje približati z glasbo in plesom. Z očetom z Madagaskarja je kot glasbenica nastopala marsikje po svetu in se srečevala z zelo raznolikim občinstvom. Njena mama je z Mosta na Soči, tako rekoč vse življenje je živela v Ljubljani, zdaj pa je našla dom v Gornji Radgoni. Po duši je Severna Primorka in Malgašinja.

»Mislim, da so Slovenci zelo dobrosrčen narod, imajo pa malo strahu pred neznanim, tudi pred tujci. Prvi korak, da se jim kot tujec približaš, pa je, da se naučiš slovenskega jezika«, je prepričana, kot tudi, da si imamo Slovenci in Afričani medsebojno veliko dati.

Eyachew Tefera, direktor Inštituta za afriške študije v Ljubljani skoraj dvajset let živi v Sloveniji in o integracijskih prizadevanjih Slovenije nekoč in danes pravi: » Slovenija se trudi tako vvladnem in nevladnem sektorju, dejavnih je veliko aktivistov. Mislim, da je danes glavna težava v tem, da so včasih ob priseljevanju selektivno preverjali, kaj ljudje znajo, danes pa, ko prihajajo zaradi vojn in drugih težav, so že na začetku določene razlike. Kjer je industrija, kjer ni težav pri zaposlovanju, je lažja tudi integracija«, je še povedal sogovornik, velikotega, kar ste lahko med vrsticami samo začutili ali zaslutili, pa vam je na voljo v posnetku. Vabljeni k poslušanju.