S toplejšimi dnevi so ali pa bodo še bodo vse bolj v ospredju zelene površine v mestu, kjer ljudje iščejo prostor za rekreacijo, za sproščanje in za oddih. Druženje je zaradi protikoronskih ukrepov, vsaj za zdaj, omejeno. Zelene površine v mestnih središčih niso le arhitekturni element, imajo tudi pomembno psihosocialno in okoljsko vlogo, tudi v Mariboru, ki je sicer močno povezan z zelenim zaledjem.

Pomembno vlogo pri obnovi v vojni porušenega Maribora je imel arhitekt Ljubo Humek. Prof. dr. Uroš Lobnik predstojnik oddelka za Arhitekturo mariborske Fakultete za gradbeništvo:«Večkrat študentom omenim Humkov odnos do odprtega prostora, da tam, kjer ne veš, kaj bi naredil, oz. kjer ni investitorja, vzpostaviš zeleno površino. Dovolj bo, če zaseješ travo in posadiš drevo. To je bil Humkov koncept in tako je Maribor obdržal neverjetno mrežo odprtih prostorov, ki jih nima ne Lubljana, ne nobeno slovensko mesto in je razumel germansko strukturo mesta. Tudi ni bil izšolan v Sloveniji. Humek se je izšolal v Pragi in je prinesel v Maribor, tehnično in tudi sicer ta slovanski občutek za prostor. Drevo na izteku Maistrove ceste proti železniški postaji je en tak unikum, ki se mi zdi eden najbolj posrečenih podpisov Humka. Na popolnoma uničenem območju se je odločil pustiti drevo, ne glede na to, da se v njega 'zaleti' cesta. Pustil ga je sredi križišča in to jasno kaže njegov odnos do prostora.«

Priložnost zamujena.....
Mesto od osamosvojitve ni uredilo nobene nove kakovostne parkovne površine, te pa še posebej pogreša desni breg Maribora, kjer so prekomerno obremenjene gozdne površine, Stražunski in Betnavski gozd, še posebej njuni robovi, pove sogovornik in da je ključna pri načrtovanju urbanistična politika in kako zastopa javni interes. «Tukaj vidim en velik splošen družbeni problem. Da javni interes razumemo kot socializem, kot relikt prejšnjega časa in ga prekomerno zanemarjamo. Dolžnost Mestne občine Maribor je, da skrbi za javni interes in če bo skrbela za to, Mariboru ni treba skrbeti, da ne bo veliko kakovostnih odprtih urbanih prostorov«, je razložil prof. Uroš Lobnik, vendar v isti sapi opozoril na veliko zamujeno priložnost. Nekoč je namreč obstajala zamisel:«…da se kompleks Športnega parka Tabor in vojašnice uredi v parkovni kompleks, okrog katerega imamo najvišjo gostoto stanovanj. To območje je danes neprehodno in zaprto, MOM pa je v zadnjem trenutku sprejela odločitev, da se vojašnica vrne v mestno središče središče. Tu smo spet slovenski unikum, da smo vrnili vojsko v mesto, kjer je bila največja priložnost, da vzpostavimo mestni park. To je zame ena večjih napak v urbanističnem razvoju mesta, ki jo bo izredno težko odpraviti ali popraviti.« Ta priložnost je bila očitno zamujena, v preteklih dneh pa je žrtev odločitve za novo ograjo na območju vojašnice 290 zdravih smrek. Ministrstvo za obrambo sicer obljublja, da bo v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije zasadilo nova drevesa, predvidoma v pozno jeseni oziroma zgodaj spomladi prihodnje leto.

Zeleno, ki te ljubim, zeleno. A tudi potrebujem!

Doc. dr. Melita Rozman Cafuta z Oddelka z Oddelka za arhitekturo FG UM ugotavlja, da se manjša delež zelenih površin v stanovanjskih naseljih mestu in opiše globalne trende prihodnosti, ki terjajo več načrtovanja in vzdrževanja:«Vsi grejo v smeri povečanja količine zelenja v mestu. Poznamo marsikaj – od zelenja znotraj same arhitekture in na obodu stavbe. Poznamo zelene strehe, pogovarjamo se o zelenih fasadah, zelenih stenah znotraj stavb…Seveda pa so vsi takšni prijemi v fazi gradnje in načrtovanja dražji oz. zahtevnejši za vzdrževanje. Koliko se bodo ti trendi uveljavili pri nas in kako hitro, to bo pokazal čas.» V Mariboru najbrž ni takšne nuje, saj je mesto manjše z ne tako gosto urbanizacijo, veliko je družinskih hiš, kjer ljudje potešijo željo po prostem in po zelenju, obenem pa imamo veliko zelenega zaledje, od Kalvarije, Piramide, Pohorja, Meljskega hriba itd.

Zelene površine v mestu milijo podnebne vplive in blažijo stres

Vpijajo namreč vročino in vlago, podpirajo biotsko raznolikost in imajo velik okoljski pomen. Prof. dr. Ana Vovk Korže z mariborske Filozofske fakultete in vodja Inštituta za promocijo varstva okolja je v sodelovanju z nekaterimi mariborskimi srednjimi šolami in gimnazijami pripravila zbornik inovativnih idej za celostno ravnanje z vodami z naslovom Voda in podnebna kriza. V njem so zbrani primeri dobre prakse zelenih otokov v mestu kot so: sedalni krogi, žepni parki, deževni vrtovi, zelene stene in strehe, zbiranje deževnice za zalivanje in za avtopralnice.

Posebno vlogo ob nalivih bi morale odigrati travnate pohodne površine ter parkirišča in druge površine s prepustnim tlakovanjem. Na MOM podpirajo razširjanje inovativnih zelenih površin, pove sogovornica dr. Vovk Korže: »Maribor ima na obrobju parke, je pa res, da se je znotraj mesta pojavilo veliko betonsko-asfaltnih površin, predvsem na Glavnem trgu in na začetku Koroške ceste, kar bi se dalo narediti mehkeje z ozelenjenim načinom razmišljanja. Ljudje si želijo zelenih površin, do tega je stopnja tolerantnosti in podore visoka. To je ena redkih stvari, kjer ljudje rečejo 'ja', ker so večinoma kar proti vsemu.« Pri željah ljudi pa prednjačijo večfunkcijske zelene površine, na katerih bi se lahko spočili, brali, imeli celo interne sestanke ipd.

Obnašajmo se, kot da je naša last(nina)

Žepni parki, kot je v Mariboru zelo lep primer Mali beli gaj ob zgradbi onkologije mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra, ki ga je kot del projekta Zgodbe o klopeh in ljudeh, uredila krajinska arhitektka Tina Kuhar, so tudi pomemben prostor sprostitve in tolažbe. V mestih je mogoče urediti tudi površine s koristnimi rastlinami, sadnim drevjem, katerega sadež smemo ubrati ali pa nabrati šopek cvetja. Vse to pa seveda ob predpostavki, da bi se kot uporabniki teh površin obnašali odgovorno in tako, kot da je to tudi naša last(nina).