Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel • oddaje

Duhovna misel Peter Millonig: Rojstni dan

V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o rojstnem dnevu. Prav vsi ga imamo. Pozneje se razvijamo in spoznavamo svet. Za verne ljudi je ta vstop v življenje, v prvinskost sveta, dejanje stvarnika.

10.08.2020

Duhovna misel Božo Rustja: Usmeri pogled v nebo

Neki fant se je učil za mornarja. Ko je nekoč divjala nevihta, so mu ukazali, naj se povzpne na jambor. Prve metre mu je šlo zelo dobro. Pogled je imel usmerjen proti nebu. Sredi poti na vrh pa je naredil napako. Pogledal je navzdol na razburkano morje. Ustrašil se je, da bo padel. Neki star mornar mu je zaklical: »Glej v nebo, mladi mož!« Mladi mornar je upošteval nasvet izkušenega morjeplovca in se srečno povzpel na vrh. Fantova napaka je bila podobna Petrovi v današnjem evangeliju, ko je hodil po vodi k Jezusu. Ko je umaknil pogled od cilja in se zagledal v razburkane valove, je izgubil ravnotežje in se začel potapljati. Zanimivo je, da so s Petrom sedeli v čolnu tudi drugi učenci. Tudi oni so imeli priložnost, da bi hodili po vodi. Pa je samo Peter presegel svoje udobje in poskusil nekaj, česar do takrat še nikoli ni. Edini je v sebi začutil to sposobnost. Priložnosti trkajo na naša vrata. Biti moramo kot apostol Peter in stopiti iz varnega območja v območje vere. Če želimo odkriti skriti zaklad, moramo iti tja, kjer še nismo bili. Če želimo hoditi po vodi, moramo stopiti iz čolna. Ne moremo vse življenje ostati v "varnem območju" in uresničiti svojih sposobnosti. Moramo sprejeti tveganje. Verjetno veliko ljudi odnese v grob sposobnosti, ki jih niso izkoristili. Dopustijo, da jim strah in nezaupanje vase preprečita uresničitev njihovih načrtov. Ne dovolimo, da tudi nas uničijo ti strahovi. V sebi imamo veliko več sposobnosti, kot smo si pripravljeni priznati. Lahko se povzpnemo veliko više, kot smo zdaj. Imamo darove, ki jih še nismo popolnoma uresničili. Če bomo povečali zaupanje vase in sprejeli priložnosti, ki nam jih ponuja Gospod, se bomo čudili, kaj vse zmoremo. Nekega dne, ko bomo pogledali nazaj, se bomo čudili, kaj vse smo dosegli. Ne zadovoljimo se s tem, da govorimo: "sem samo gospodinja" ali "sem samo mehanik"; "sem samo uradnica"; "sem samo študent". Ne, nismo "samo" nekaj! Smo božji otroci. Bog želi, da gremo naprej, da napredujemo in iščemo nove poti ter nove načine delovanja. V sebi imamo veliko sposobnosti. Delajmo, kakor da še nismo doživeli najboljših dni v svoji karieri, najboljših dni v odnosih z drugimi ljudmi. Vse lahko izboljšamo. Nismo še uresničili vsega, kar je Bog položil v nas. – Imejmo pogled vedno uprt navzgor – v nebo!

09.08.2020

Duhovna misel Marija Jeglič: Mir v odločitvah

Zame je vodilo v življenju mir v odločitvah, to pa pomeni, da se skušam odločati tako, kot bi se edini človek, ki je kdaj hodil po svetu in pomiril vihar. Ter hodil po vodi. Če je lahko Jezus prišel, da bi služil drugim, zakaj bi mislila, da bom sama našla smisel v tem, da živim le za svoje cilje in ideje? Plezanje je zame nekaj najboljšega, kar poznam. A vendar pri tem usmerjaš svoj čas in energijo v tipanje skale, nežive in anorganske snovi, medtem ko imaš okoli sebe toliko živih ljudi. "Še živih", saj nihče ni večen; po navadi gore čakajo dlje kot ljudje. Nihče ne živi v pravljici, so le pravljični trenutki, ki trajajo manj ali več časa. Stiske v življenju pač so in ni vprašanje, ali bodo, ampak kdaj bodo. Ne vem, ali je vedno smiselno poskušati vse razumeti, saj so naši možgani premajhni, da bi lahko vse spoznali. Naša perspektiva je žabja, ni mogoče videti celotne slike. Še znanost menda doseže le 4 odstotke vsega, kar obstaja. V življenju lahko vplivam na precej stvari; na še več stvari pa nimam vpliva. Vendar, če sem predala svoje življenju Bogu, ki ima v svojih rokah čisto vse, česa naj me bo sploh strah? Govorim o Bogu, ki je dal svojega edinorojenega sina, da nihče, kdor veruje vanj, ne bo pogubljen, temveč bo živel večno življenje. V »najslabšem« primeru v hribih (ali kjer koli drugje) umrem, vendar takrat šele zares stopim v svoj pravi dom. Kaj je torej uspeh? Zame je uspeh ohraniti vero, upanje in ljubezen. In ko nas življenje spravi na kolena, je to lahko odlična priložnost za nov začetek: tokrat ne na lastno pest, temveč ob pomoči mogočne roke Stvarnika in rešitelja, ki tako zelo hrepeni po nas, svojih otrocih. Mi naredimo korak proti Bogu, ko jih on naredi tisoč proti nam. ˝Iščite torej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse preostalo vam bo navrženo.˝ Mt 6, 33

08.08.2020

Duhovna misel Daniel Brkič: Božja matematika

Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.

07.08.2020

Duhovna misel Zmago Godina: Kaj vidimo?

Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje “Britanija ima talent” samozavestno prikorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogli obraz, neurejena pričeska in za tako priložnost precej skromna obleka so pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi ekrani brez dvoma izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva ni razkrila le dvoma, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo čutiti tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem “I Dreamed a Dream” iz znanega muzikala “Nesrečniki”, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo le malo takih, ki se jim ne bi naježila koža. Član žirije Piers Morgan je njen nastop pospremil z besedami: “To je bilo največje presenečenje, kar sem jih doživel v vseh treh sezonah oddaje.” Potem je dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas utrdi določena podoba o kom, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu sodeč ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga znova “popredalčkamo”. Mislimo si, da to osebo poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem izmed svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo pri mnenju, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo samo povprečnež. Vendar še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, izvor in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.

06.08.2020

Duhovna misel Alenka Veber: Človekova bednost

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se primorala po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoč se dan v popolni samoti. Prvo jutro po razglasitvi odloka o zbiranju in druženju na javnih površinah. Navadno, kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi problemi in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Pred jutranjim sprehodom, kadar sem le doma, z mamo moliva. Po molitvi preletim jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanjih, besu in krivicah pišejo znani pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. In na drugi strani z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi preobilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem ostala kot samostojna podjetnica le z dvema novčičema prihodka, omejitve, prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam obilico časa, večkrat na dan pomislim na vse, za katere mislim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: sedaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo z našega malega čolna vesla padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni potrebno, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z lastnimi nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.

05.08.2020

Duhovna misel Edvard Kovač: Genialnost srca

Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje. Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice. Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju. A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše. Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje.

04.08.2020

Duhovna misel Milena Janel: Potovanje z Jezusom

Današnjo Duhovno misel je pripravila članica katoliškega občestva Prenove v duhu iz Gladomesa pri Slovenski Bistrici Milena Janel. Govori o potovanju z Jezusom vsak dan.

03.08.2020

Duhovna misel Janez Vodičar: Nahranimo človeštvo

Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veseli smo, da so naši predniki uspeli verjeti, kako je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kanček teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za ogromno množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.

02.08.2020

Duhovna misel Vladimir Habjan: Vzpon

Čeprav sva se zgodaj odpravila na pot, naju je malo naprej od Toblacha v Dravski dolini ustavila kolona stoječih vozil. Prometna nesreča. Preden so Italijani uredili zadevo, so minile štiri ure! Končno sva hitela naprej in za las ujela zadnjo gondolo, ki vozi proti Viozu. Nama bo uspelo priti še na vrh? Žal ne. Če ne gre, pač ne gre. Na srečo stoji tudi tu planinska koča, kjer se dogovoriva za spanje. Jutro je prekrasno. Kreneva še v temi. Ko ugasneva naglavne luči, se pokažejo obrisi okoliških gora, divji stolpi Brente na vzhodu, severna stena Presanelle, prostrani ledeniki pod Adamellom …, vse v močnih rdečih jutranjih barvah. Travnate poljane zamenja vse bolj pust skalnat svet. Včasih kak del poti mine hitreje, drugič se vleče kot kurja čreva. Odvisno je tudi od dneva, včasih si bolj razpoložen, drugič manj. Enolična pot je lahko tudi malce duhamorna. Hodiš in hodiš, pa se ti zdi, da se nisi nič vzpel in da si ves čas na istem mestu, posebej če si postaviš cilj daleč na obzorju. Taka je recimo pot na Krn. Zato si je bolje izbirati vmesne krajše cilje za boljši občutek. Na takih delih preprosto pustim, da me misli odnesejo. Kamorkoli, samo da nisem z njimi ves čas na poti. Včasih se niti ne zavem več, kje sem, kje hodim. To je tudi svojevrstna meditacija. Seveda ob vsem tem ne smeš pozabiti, da hodiš in da je treba gledati pod noge! Če je teren zahteven, se tega pač ne moreš iti. Med tako umirjeno hojo premlevam razne stvari, s katerimi se v tistem času ukvarjam. Včasih si kako idejo tudi zapišem. Ustavim se, vzamem beležko, ki jo imam vedno pri sebi, in pišem. Če pa med hojo začnem misliti na kako temo, ki me moti ali celo jezi, takrat me kar odnese in začnem hoditi hitreje. Ko počakam Ireno, me običajno vpraša, le na kaj sem mislil? Ko dvignem pogled, se nad nama odkrijejo rdeče obarvana pobočja z izrazitim zobom Dente del Vioz. V takem surovem, a naravnem svetu sem vedno tiho. Orientiran sem na vse okoli sebe, na teren. Tu nisem važen jaz pa moje stvari, težave, ki jih iz doline nosim sem gor, pač pa okolica. Tu si majhen, nepomemben delček veličastne narave. Ko si del tega gorskega sveta, ko ga dojemaš in sprejemaš, ko se dobesedno oprijemlješ skal, ko jih začutiš, se začneš slej ko prej stapljati in z njim postajati eno. Če se ukvarjamo le s sabo, potem bomo težko videli okolico. Saj vendarle hodimo v gore iskat mir in samoto, ali ne? Narava si zasluži spoštovanje in občudovanje. Zato se ji takrat, ko smo v njenem objemu, posvetimo. Njej, ne sebi. Tako da jo opazujemo, spremljamo sledi na poti, iščemo živali, ki se skrivajo pred nami. Dolinske zadeve pustimo v dolini, ker tja sodijo. Razgled z vrha zakrivajo meglice. Počasi se odpraviva dol. Pred nama je še dolga pot.

01.08.2020

Duhovna misel Gregor Čušin: Češnje z mlekom

Mirno sem živel svoje življenje in se brigal zase, ko mi je zazvonil telefon. »Gospod Čušin? Moji vnuki, deca nesrečna in nespametna, berejo Harryja Potterja! Kaj naj storim?« »Vaši vnuki berejo? Knjige? To je čudovito! Kako ste to dosegli? Gotovo ste fantastična babica!« No, odgovor oziroma pogovor je bil nekoliko daljši, a vas ne bom utrujal. Vem, da bom koga vznemiril in razjezil … vem, da se marsikateri starševski kolega, pedagog, psiholog in terapevt ne bo strinjal z mano … vem, da se bodo dvignile preštevilne, predvsem krščansko opredeljene obrvi … ampak tako je moje mnenje: Kot verjamem, da ni dobrih in slabih izkušenj, temveč so le izkušnje, iz katerih se nekaj naučim, in izkušnje, ki me niso ničesar naučile, tako menim tudi, da ni dobrih in slabih knjig! V življenju sem prebral kar precej tako imenovanih »slabih« knjig, ki pa so me zelo veliko naučile! No, da ne bo pomote: zelo veliko slabih knjig sem seveda tudi odložil. Zakaj bi izgubljal čas?! S prebranim sem se soočal, se prepiral, argumentiral ugovore … kaj naj rečem: ločeval zrno od plev in dobro od slabega … ter seveda obrnjeno! In če pomislim na zgodbe, ki jih je moja generacija prebirala, ko smo bili še otroci … oziroma: manjši in mlajši otroci, kot smo zdaj … se mi zdi čudno, da ne stroka ne naši starši niso protestirali zaradi našega navduševanja nad – oh, kaj pa vem – »Piko Nogavičko«! Punca je ja živela sama v velikanski vili s konjem in opico ter se upirala vsaki avtoriteti, od šolske do državne! Kje so bile skrbne uslužbenke centrov za socialno delo, kje veterinarji za potrdila o cepljenju in carinska uprava za dovoljenja za uvoz (če se ne motim, je bila opica »kapucinka«), kje specialni pedagogi in gospod Juhant?! Kljukec s strehe je še en podoben primer, pa Tom Sawyer in Matilda, pa Nikec in Peter Nos! Je pa seveda res, da dojenčka ne boš hranil s klobaso in brezzobemu človeku ne boš postregel z lešniki. Češnje so izvrstne, ne boš pa jih splaknil s toplim mlekom! Osebno obožujem ajdove žgance, če pa jih pojem dve žlici preveč, zbolim za ves teden. Da o alergijah sploh ne govorim! Če razumete moj miselni preskok od knjig k hrani. In če berete … če pa ne, pa Bog pomagaj! Jaz knjige pač požiram! In zaradi prebranega me včasih boli želodec. Da v obdobju vsesplošne digitalne ekranizacije otroci berejo kaj več kot podnapise, meji že na čudež. Glede tega, kaj berejo in kako prebrano razumejo in živijo, pa smo tu mi, starši, stari starši, učitelji in angeli varuhi.

31.07.2020

Duhovna misel Metka Klevišar: Živeti z napakami

Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi jih naredili čim manj. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vsakršne napake. \tZnanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ki je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Res je, da je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je postala stiska še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. \tPotem pa je vendarle začel razmišljati še drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. \tTako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno odzvati. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi sam učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.

30.07.2020

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov