Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2166 oddaj

2166 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


22.01.2020

Daniel Brkič: Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro

Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se ves čas sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so pravzaprav Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno superinteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu do boga in vrednot v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), česar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njemu, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.

6 min 24 s

21.01.2020

Andrej Šegula: Sveta Neža

Danes goduje sv. Neža, rimska mučenka. Simpatično ime izvira iz imena Agnes. Latinska beseda »agnus« pomeni »jagnje«, grški izvirnik imena pa se ustavi ob pomenu »čista«, »nedolžna«. Zato sv. Nežo, devico in mučenko, največkrat upodabljajo z jagnjetom v naročju ali poleg nje. Častimo jo kot zavetnico deviške čistosti (ponazarja jo belo jagnje v njenem naročju), hkrati pa je tudi zavetnica vrtnarjev. V Sloveniji je sv. Neži posvečenih več kot dvajset cerkva. Poleg tega skoraj ni baročne cerkve brez njenega kipa ali slike. Po izročilu je bila iz ugledne plemenite rimske družine in krščena že kot otrok. V zgodnji mladosti je Kristusu obljubila devištvo. Komaj je odrasla, že je postala mučenka. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Po zapisih milanskega škofa sv. Ambroža so deklici, ko je bila stara trinajst let, po dolgem mučenju zaradi vere v Kristusa z mečem odsekali glavo. Sv. Ambrož je ob tem zapisal: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, da se je krvnik tresel, kot da bi bil sam obsojenec, da se je tresla roka rablju in da je prebledel iz strahu pred neznano nevarnostjo. Sama sv. Neža pa ni kazala nobenega strahu. Tako imamo v eni sami žrtvi dvojno mučeništvo: mučeništvo devištva in vere.« Truplo so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nomentanski cesti v Rimu. Nad njenim grobom so postavili lepo baziliko. Pozneje je bila večkrat prezidana. Svetnico so posebno častili v 4. stoletju: o njej so pisali štirje največji cerkveni učitelji krščanskega Zahoda. Kot zanimivost: nekdaj so na Koroškem od vsake hiše, pri kateri so imeli ovce, na god sv. Neže prinesli v cerkev »k ofru« (darovanju) šop volne. Pisatelj Janez Jalen v svoji povesti Ovčar Marko pripoveduje, da je ovčar, preden je spomladi odgnal trop v planino, pomolil: »Bog, daj letos travi gosto in visoko rasti, sveta Neža pa naj nam pomaga jarce srečno pasti!« In ko je jeseni prignal čredo domov, je rekel: »Hvala Bogu in sveti Neži!« Sveta Neža je bila še zelo mlada, ko je prestopila prag večnosti. To pomeni, da kakovost našega življenja ni odvisna od števila let, temveč od tega, kako jih živimo in preživimo. Pred nami je nov dan, ki prinaša nove izzive, nove priložnosti. Pazimo nase in ob tem ne pozabimo na druge.

5 min 53 s

20.01.2020

Metka Klevišar: Ko boš boljši

O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali? \t Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. \tPodobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. \tKo sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. To pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala. \tTakšne so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.

5 min 26 s

19.01.2020

Božo Rustja: Jagnje božje rešuje

Popotnik je obiskal cerkev v nemškem mestu Werden. Presenečen je skoraj na vrhu zvonika zagledal relief jagnjeta. Pozanimal se je, zakaj je tam tista podoba, in odgovorili so mu, da je med zidanjem cerkve neki delavec padel z visokega gradbenega odra. Sodelavci so pritekli z odrov in se bali, da ga bodo našli mrtvega na tleh, na veliko presenečenje in veselje so ga našli živega in laže ranjenega. Le kako je preživel? Prav v tistem času je šla mimo odra čreda ovac in mož je pristal na jagnjetu, ki je ublažilo padec. Res je žival poginila, a mož je preživel. V spomin na to čudežno rešitev so v zahvalo vklesali podobo jagnjeta v višini, od koder je padel delavec, in jo obiskovalci še danes lahko vidijo. Današnji evangelij govori o drugem jagnjetu. Tudi to je dalo življenje za nas, a z bistveno razliko. Kristus – Jagnje Božje je prostovoljno daroval svoje življenje za nas, da bi nas odrešil. Če bi jagnje, ki je rešilo življenje nemškemu zidarju, samo pogledalo kvišku in videlo padajočega človeka, bi gotovo zbežalo. Jagnje Božje – Kristus je prostovoljno daroval življenje za nas in nas odrešil ter nam podaril novo življenje. Jagnje je postalo eden najbolj priljubljenih simbolov krščanstva. Pomislimo na številne upodobitve na slikah in barvnih oknih, mašnih oblačilih … Pisec knjige Razodetja omenja jagnje 29-krat v 22 poglavjih, petkrat omenjamo Jagnje Božje pri vsaki maši. V današnjem evangeliju Janez Krstnik zagleda Jezusa in pokaže nanj in reče, da lahko vsi slišijo: »Glejte, Jagnje Božje!« Takratni poslušalci so razumeli podobo jagnjeta. Jagnje, ki so ga judje zaklali za pashalni praznik, je lepa podoba Jezusove nadomestne žrtve na križu za naše grehe. Judje so bili v egiptovski sužnosti rešeni z jagnjetovo krvjo, s katero so pomazali podboje vrat, in angel pokončevalec je šel mimo. Podobno smo kristjani odrešeni s krvjo Kristusa, Božjega jagnjeta. Še ena pomembna žrtev je vključevala jagnjeta. To je bilo vsakodnevno žrtvovanje v templju v Jeruzalemu. Vsako jutro in vsak večer so judje žrtvovali jagnje v templju za grehe ljudstva (2Mz 29,38–42). Te vsakodnevne žrtve, kot vse druge, so usmerjale verujoče v prihodnost, k popolni žrtvi Kristusa na križu. Jezus je celo umrl na križu v času, ko se je v templju opravljalo večerno žrtvovanje jagnjet. Zato krščanstvo ne potrebuje več klanja jagnjet, ker je za nas žrtvoval svoje življenje Kristus – Jagnje Božje.

6 min 1 s

18.01.2020

Edvard Kovač: Edinost kristjanov

Okoli leta 60 je apostol Pavel na svoji apostolski poti doživel brodolom, vendar se mu je uspelo rešiti na Malto. Njegov spremljevalec Luka je zapisal, da so jih domačini sprejeli zelo ljubeznivo (Apd 28). Prav Maltežani so letos predlagali, da tokrat v molitveni osmini za složnost kristjanov razmišljamo o gostoljubju. Res je gostoljubje ena izmed temeljnih etičnih vrlin, zaradi katerih je človek v pradavnini preživel. Prvi vzgon razvoja človeštva sta bila sklepanje zavez in sposobnost razširjenih družin, rodov in ljudstev, da sprejemajo drug drugega, si dajejo zavetišče in se tudi vzajemno bogatijo z znanjem, kulturo in duhovnostjo ter novo življenjsko močjo. Ko danes kristjani razmišljajo, kako bi dali gostoljubje brodolomcem, ki prihajajo na malteško obalo, pa ostaja vprašanje: Kakšno gostoljubje si mi kristjani sami znamo dajati med seboj? Gostoljubje namreč ne pomeni, da nekoga sprejmemo samo kot novo delovno silo ali kot tistega, ki bo zapolnil vrzel med nami, ampak kot človeka, ki ga spoštujemo v njegovi posebnosti, kulturi in duhovnosti. Kaj lahko na obzorju take gostoljubnosti katoličani, pravoslavni in protestantje pričakujemo drug od drugega? Mi katoličani se lahko veselimo pravoslavne duhovnosti zaradi čudovitega prepevanja in čaščenja Svetega duha, ki je še veliko močnejše kot v naši katoliški tradiciji. Njihovo bogoslužje ni sprotno, ampak pomeni resničen trenutek duhovnosti; je meditativno, blagoglasno in se priklanja Lepoti. Po tem zgledu so tudi bruseljski študentje uvedli meditativno sveto mašo, ki traja po tri ure, in jo poimenovali »maša, pri kateri se ne mudi«. Tudi naša bogoslužna reforma je povezana s »prisluškovanjem« skrivnostim, pri katerih je znova ovrednotena tišina. Naši protestantski bratje so dobrodošli med nami s svojim osebnim odnosom do Božje besede. Zavedajo se namreč, da Sveto pismo nagovarja vsakega posameznika konkretno in osebno tudi takrat, ko je z drugimi pri bogoslužju. Prav tako pa lahko mi katoličani, ko nas sprejmejo kristjani drugih cerkva, govorimo o bogastvu zakramentalnega življenja, ki ga z drugimi ne moremo deliti le iz vljudnosti, ampak na podlagi globokega skupnega doživljanja zakramentalnega misterija Božje navzočnosti in spreobrnitve srca. Tak odnos drugega nas bo pripravil, da bomo tudi v drugih laže sprejeli ne samo njihovo stisko, ampak tudi njihovo duhovno bogastvo, ko potrkajo na naša vrata, in jim ponudili gostoljubje.

6 min 17 s

17.01.2020

Sveti Anton Puščavnik o potrpežljivosti

. Danes goduje znameniti svetnik Anton Puščavnik, ki je še za svojega dolgega življenja, živel je več kot sto let, med svojimi sodobniki v 3. in 4. stoletju vzbujal občudovanje kot asketski modrec in menih v egiptovski puščavi. V današnji Duhovni misli smo zbrali nekaj njegovih izrekov, ki so v prevodu Jasne Hrovat izšli pri Mohorjevi družbi.

6 min 8 s

16.01.2020

Berta Golob: Ob krepostih

Vse pogosteje me zaskrbi, kaj če tudi sama sodim med zoprneže, ki kar naprej svetujejo in poučujejo. Nekaj jih poznam in ob njih se moram vedno krotiti. Obhaja me zla slutnja, da sem z modrovanjem predvsem službeno gnjavila cele rodove. Saj kaj pa počne učitelj drugega, kot da poučuje domnevno neuko čredo! A se mi je zgodilo, da se je iz zadnje klopi oglasil večni cvekar: Ja, štrik vtaknite v vtičnico – ko čudodelni grafoskop na zid ni hotel nametati učnih čudes. Božični čas je izzvenel. Zdaj se sprašujem, koliko se mi je dalo in hotelo in želelo uresničevati krščanske kreposti; od štirih glavnih do treh božanskih ali pa obrnjeno. Gre za srčnost, zmernost, pravičnost, razumnost, vero, upanje in ljubezen. Uh, dolga vrsta! Če odmislim vero, in to prav krščansko, zadevajo navedene kreposti – ampak prav vsakogar, kot bi trdila sredi svoje kuhinje. Pravzaprav pa vere ne kaže izvzemati, saj če ne verjamem v božanstvo, me pa prešvigne stara vraža, da črna mačka ne primačkljá nič dobrega. Srčnost mi je od nekdaj draga, a je imam bore malo. Kaže na pogum v kočljivih okoliščinah, kaj šele v nevarnih! Zmernost – no ja, približno. Pravičnost – to pa! Precej varljivo upam, da sem bila nadvse pravična glede šolskih ocen. Toda sam Bog ve … Razumnost povezujem z razumevanjem, sprašujem pa Svetega Duha, zakaj mi jo je le skopo odmeril. Božja deteljica – vera, upanje, ljubezen – me vleče k vice, nebesa, pekel, igri iz otroških let; toliko časa smo ivanjščicam trgali cvetne lističe, dokler zadnji ni zagotovil nebes. Torej ljubezni. Mar že poučujem in natresam primerke človeških navad, ki bi prikrito, če že ne očitno vsebovale poduk? Tako se moram spet vprašati, kdaj človek postane zoprnež. Končno pa – zakaj imamo ljudje razum? Na časovnem traku in v literaturi kar obdobje racionalizma. Uj, Zoisov krožek! V četrtem razredu gimnazije – zdaj na koncu devetletke – me je metalo pod strop od samega navdušenja. To, to: Zois pa Pohlin pa Vodnik! Brez teh Prešerna ne bi bilo! A je bil in tudi naš profesor, ki je s prelepim baritonom odpel vse njegove uglasbene pesmi. Bog se usmili, bog ve, ali dandanes kje kak učitelj v razredu zapoje kako Prešernovo, Jenkovo, Kosovelovo … Naj vendar ne bom zoprna!

5 min 19 s

15.01.2020

Silva Matos: Preveč govoriš, saj sploh ne veš

Ko sem odraščala, nisem bila zadovoljna s seboj. Postala sem previdna. Nisem veliko govorila. Raje sem opazovala od strani, predvsem ljudi. Bila sem kot pivnik. Zapomnila sem si, kar so govorili, pa tudi to, koliko in kako je kdo govoril. Zanimivo je bilo njihovo odzivanje na dogodke, na stališča drugih. Nekateri so se rad prepirali, drugi potuhnili. V moji družini ni smelo biti laži, niti oklevanja glede resnice. Tudi zvitosti, lenobe, nepoštenosti ne. To me je oblikovalo, me spodbujalo k razmišljanju. Spoznala sem, da so nekatere stvari v življenju trajne. Pričakovala se je vztrajnost pri prizadevanju za dobro. A vendarle, resnice ni tako lahko izraziti. Večina ljudi tako ali drugače prehitro verjame besedam. Kar pograbijo mnenje ali izjavo, kot da bi bila celota. Tudi Sveto pismo lahko beremo na hitro. Mislimo, da odlomek ali vrstico razumemo, in jo razlagamo, ne da bi se poglobili vanjo. Besede letijo mimo, ne govorijo v globino. Treba je utihniti in prositi za milost Bližine. Ne razumem, toda tukaj sem, Gospod. Verjamem. Lahko se pokaže žarek spoznanja. Če mislim, da vse vem, lučka ne posveti. Kdaj naj utihnem, se marsikdaj vprašam. Po navadi takrat, ko ne vem, kaj reči. Ne najdem besede. Ali ko bi moja beseda naredila škodo, namesto da bi prispevala k pomiritvi, razjasnitvi; ko ne bi rešila ničesar, ne bi prispevala nič dobrega. Lahko pa kdaj ostane tudi slab občutek, skrb, da bi morala kaj povedati. Da bi vsaj postavila vprašanje. Da bi glasno priznala, da ne vem, da nimam pojma, kaj se dogaja, kako naprej. Ko mi je mlada ženska zaupala veliko bolečino, ki jo je mučila, sem lahko le tiho, sočutno poslušala. Nisem imela pojma, o čem govori, nisem vedela, kaj čuti. Samo z neznatnim razumevanjem sem slišala hudo stisko. Vendar nisem mogla vedeti. Vsaka zgodba je enkratna. Čutila sem človeško trpljenje. Tolikokrat se oklepamo iluzije, da vemo, kaj je težava sočloveka, kaj se z njim dogaja, s čim se bojuje. Pa je to lahko daleč stran od resnice. Brez besed, z ljubeznijo, dobrohotnostjo, odpuščanjem tiho poslušam, odprta za spoznanje, da se tako oplemenitijo siromašne besede, ki naju povežejo v zaupanje dveh src, ki se prebujata za rast. Včasih pogledam nekoga, ki je že dolgo z menoj. Spreleti me, da ga v resnici sploh ne poznam. Stara podoba o njem je v moji glavi. Resničnost je morda drugačna. On je tu, jaz pa ga v resnici ne vidim. Odločim se in iščem. Zanimam se zanj, ga pozorno gledam, poslušam, da ga slišim v globino, ga objamem, govorim iz srca, nato pa se z roko v roki odpraviva na pot odkrivanja najine resnične podobe, vzajemnega odnosa.

6 min 29 s

14.01.2020

Zmago Godina: Bližina

Dejstvo je, da tehnologija in z njo povezan dostop do družbenih omrežij močno vplivata na naše življenje. Med drugim se je spremenil naš odnos do ljudi, s katerimi si delimo življenje. Družbena omrežja nam na primer dajejo moč, da določimo odnose pod svojimi pogoji. Če moj prija-telj objavi fotografijo, imam moč odločati o več stvareh. Si bom fotografijo ogledal takoj ali pa bom to naredil pozneje? Se bom odzval takoj, ko jo vidim, ali pa se bom odzval pozneje? Se bom sploh odzval ali pa bom preprosto raje pogledal, kaj so objavili drugi prijatelji? Imam popoln nadzor nad temi prijateljstvi in z njimi upravljam z razdalje. Če ste moj virtualni prijatelj, vam bom pokazal samo delčke svojega življenja, tiste, za katere si želim, da bi jih videli, in vam povedal samo to, kar vam želim povedati. Če po drugi strani to, kar boste objavljali, ne bo po mo-jem okusu, vas lahko preprosto “izbrišem” s seznama svojih prijateljev. Naša spletna prijateljstva so pod našim nadzorom. In ta nadzor vpliva na to, kako upravljamo s svojimi odnosi. Poleg tega se je spremenil tudi pomen besede “prijatelj”. Če je nekoč prijatelj pomenil osebo z istimi interesi in nekoga, s kom smo se radi družili, je danes prijatelj lahko nekdo, ki ga v resničnem življe-nju morda sploh nismo nikoli srečali. Prijatelji so ljudje, ki sledijo temu, kar objavljamo na družbenih omrežjih. In glede na to, ali gre za vzajemno ali samo enostransko sledenje, lahko govorimo o raz-ličnih vrstah prijateljstva. Šokantno pri tem pa je, da imajo številni ljudje na desetine in stotine virtualnih prijateljev, hkrati pa nimajo nikogar, s komer bi delili svoje življenje. Tehnologija nam domnevno prihrani veliko časa, toda zdi se, da imamo vse manj časa za pristne odnose z ljudmi. Omogoča nam številne stike, toda to ne pomeni, da imamo resnično bližino. Ob Kristusovem rojstvu izgovorjene besede “In imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami” (Mt 1,23) pa nam kažejo popolnoma drugačen vzorec. Bog svojega sporočila o tem, koliko mu pomenimo, ni napisal na nebo. Svojo ljubezen je pokazal na Zemlji. Odrekel se je nebe-som in postal eden od nas. V osebi Jezusa Kristusa je postal človek. Prišel je in živel z nami. Imel je rad ljudi, ki so jih drugi zavračali. Svoje življenje je posvetil tistim, za katere so verski voditelji govori-li, da niso vredni. Družil se je, celo jedel je s tistimi, ki so jih drugi imeli za izmečke. Navzočnost je močna. Zakaj se torej zadovoljujemo z nečim manj od tega? Predlagal bom dve uporabni stvari, ki ju lahko začnete delati takoj in ki imata osupljivo moč, da iz-boljšata vaše odnose in okolico, v kateri živite. 1.\tBodite telesno navzoči. Ne digitalno. Ne virtualno. Ne v skupinskem klepetu, ampak v istem prostoru. Vzemite si čas. Ne za virtualne, ampak za resnične odnose. V pismu Rimljanom 12,19 beremo: “Ne pretvarjate se, da imate radi druge ljudi. Res jih imejte radi.” Ne zadovoljite se s plitkimi odnosi, na katere smo se navadili. Imejte resnično radi ljudi. Bodite navzoči v njihovem življenju. 2.\tToda še pomembneje je, da ste vključeni tudi čustveno. Ne bodite le tam; bodite tam kot celot-na oseba. Poskrbite, da bo oseba, s katero ste, v tistem trenutku najpomembnejša oseba na svetu. Odložite svoj telefon. Če niste ravno zdravnik, ki mora biti dosegljiv na klic, ga lahko celo popolnoma ugasnete. Ne preverjajte neprestano svojega telefona, ker se bojite, da boste zamu-dili sliko hišnega ljubljenčka, ki jo je objavil vaš prijatelj. Ali pa mogoče res navdihujoče sporočilo osebe, za katero niste še nikoli slišali, ali pa to, da bo nekdo všečkal vašo fotografijo, ki ste jo objavili pred 20 minutami. V resnici bi nas moralo biti strah le tega, da ne bomo zamudili ljudi, s katerimi smo. Otrok, ki odraščajo. Bližine zakonca. Pristnih prijateljev.

6 min 46 s

13.01.2020

Milena Dušej: Novo rojstvo

Danes bomo skupaj premišljevali o Jezusovih besedah, ki jih je evangelist Janez zapisal v tretjem poglavju v tretji vrstici: »Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Kaj pomenijo te Jezusove besede? Kaj pomeni rojstvo od zgoraj? Iz božje knjige, Svetega pisma, poznamo Jezusovo življenje. Vemo, da je Bog Oče, Stvarnik neba in zemlje, poslal Jezusa, svojega Sina, iz nebes, da se je rodil kot človek devici Mariji. Jezus je na Zemlji živel brez greha in brez madeža, kot piše. Pri tridesetih letih je prejel iz nebes moč Svetega duha, dajal je mogočna znamenja, delal čudeže, ozdravljal bolne, hrome, izganjal demone, umiril veter in valove, pomnožil kruh in nahranil lačne, obujal mrtve in še veliko dobrega je storil. Po treh letih delovanja pa so ga prijeli, mučili in pribili na križ. Ko je umrl, so ga pokopali. Toda on je že prej povedal, da bo tretji dan po smrti vstal, in to se je res zgodilo. Sveto pismo piše, da ga je Bog Oče v moči svojega Duha obudil od mrtvih. Jezus je vstal in živi. Po štiridesetih dneh prikazovanja svojim učencem ga je Bog Oče pred njihovimi očmi dvignil v nebo, na svojo desnico – tja, kjer je bil, že preden je bil svet, kot piše Sveto pismo. Kaj moramo storiti, da bomo na novo rojeni? Na začetku smo navedli Jezusove besede: Resnično, resnično, povem vam, če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva. Kaj mora vsak človek storiti, da bo rojen od zgoraj? Jezus je duhovna oseba na desnici Boga Očeta v nebesih in mi moramo odpreti svoje srce pred njim in ga z vsem srcem povabiti, naj vstopi vanj. Tako se Jezus rodi v našem srcu, ne samo v jaslicah, v našem človeškem duhu. To je novo rojstvo, brez katerega nihče ne bo vstopil v nebesa. Bog Jezus se po svojem Duhu rodi v nas. Sveto pismo nas uči, da smo iz duha, duše in telesa. Brez Jezusa v srcu ne bo nihče stopil v Božje kraljestvo, tako piše v Svetem pismu. Kdor ima Sina, ima življenje, kdor nima božjega Sina, nima življenja. To je pomembno oznanilo za vse ljudi sveta, za to, kje bomo živeli v večnosti. Ni dovolj, da se je Jezus rodil v jaslicah, odpreti mu moramo svoje srce, da se Jezus v Duhu rodi v naši notranjosti. Ko smo na novo rojeni, čutimo močno ljubezen do njega in do vseh ljudi. Prosimo ga tudi za moč njegovega Duha, da ne bi več grešili. Iz srca si želimo živeti Bogu všečno življenje, ker v srcu čutimo resnično ljubezen do Boga in do ljudi.

6 min 19 s

12.01.2020

Andraž Arko: Sem krščen - sem ljubljen

Neverjetno, kako so družbena omrežja postala novo področje, na katerem lahko tekmujemo, se dokazujemo in uveljavljamo svojo vrednost. Ste se že kdaj ob fotografiji, ki jo je kdo objavil na spletu, vprašali, ali je res tako zelo zadovoljen ali srečen, kot se kaže na njej? Koliko je ustvarjanja navidezne resničnosti, nekakšne javne digitalne podobe? Koliko je za vsem tem iskanja pozornosti, sprejetosti, priljubljenosti? Kolikokrat je za podobami srečnih ljudi, ki se imajo lepo in uživajo ob tem in onem, ravno nasprotna resničnost? Se za fotografijo postavnega mladostnika skriva diametralno nasprotje tistega, kar se nam kaže – resničnost fanta, ki ne verjame vase, ki misli, da ni sposoben, da ni dober, in zato trpi in išče tolažbo v taki ali drugačni omami? Mladostnica, ki je prepričana, da ni lepa in dobra, ter samo sebe zaničuje in prezira, skuša prevpiti svojo notranjo bolečino s samopoškodovanjem. V ozadju vsake take zgodbe je po navadi neizmerno hrepenenje po tem, da bi bil človek ljubljen, sprejet in da bi nekomu pripadal. Bolj ljudje hrepenimo po tem, teže si to v resnici podarimo. Mogoče zato, ker mislimo, da nam pripada, da si zaslužimo, da mora pač drugi najprej narediti korak, potem ga bomo šele mi … Kristjani bi glede tega imeli neizmerno manj težav, če bi zakrament svetega krsta vzeli zares – če bi razumeli, kaj krst v svoji najgloblji resničnosti pomeni. NI samo obred, s katerim postanemo kristjani. Ko sem bil pri krstu oblit z vodo ali trikrat potopljen vanjo, sem bil potopljen v božjo ljubezen. S krstom sem postal tisti, ki pripada Bogu, ki je vreden in ljubljen v Njegovih očeh; Bog name gleda popolnoma drugače, kot gledajo drugi in tudi jaz sam. Od krsta naprej tudi zame veljajo besede, namenjene Jezusu ob krstu v reki Jordan: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, s teboj imam veselje, rad te imam.« Živeti iz zakramenta krsta pomeni, da živim v zavedanju, da me ima Bog rad, da sem že tukaj, zdaj deležen njegove ljubezni; za to pa je seveda potrebno, da tudi jaz stopim v ta odnos. In da si nazadnje dovolim dolgotrajni proces vzpostavitve zaupanja, da dopustim, da zavedanje, da sem ljubljen, počasi prikaplja do mojega srca, do globine moje biti.

5 min 22 s

11.01.2020

Stane Kerin: Odrinjenost od družbe

V pogovoru s kristjani iz Sirije, ki so morali zbežati v Turčijo, je ena izmed žensk ob trpljenju, ki so ga doživeli begunci, preprosto dejala: »Radi bi samo živeli!« Teh nekaj besed: živeti, samo živeti. To pomeni zaslutiti, kaj pomeni življenje. Zmedenost v današnjem času verjetno prihaja ravno od tega, da se ne upamo soočiti s svojim pogledom na svet in življenje. Ker nimam svojega pogleda, z veseljem sprejmem tisto, kar je moderno in napredno. In tako se ob srečevanju z ljudmi ustavljam pri zunanjostih. Se upam kdaj ustaviti in samemu sebi zastaviti vprašanje o človeku, o življenju? Je človek res samo tisto, kar vidim in slišim? Je to obleka? Določen družbeni položaj? Naučene besede, ki jih nekdo pove? Ni mogoče doseči vsega, kar nam dopovedujejo, da je potrebno za življenje. Tako se ljudje počasi umikajo na rob družbe ali pa jih sama izrine. Pred dnevi sem na Madagaskarju obiskal vas, v katero človekoljubne organizacije ne zaidejo. Srečal sem mladega fanta in njegovo ženo. Živita v preprosti hiši, narejeni iz nekaj kolov, pokritih s palmovimi vejami. Z veseljem mi je pripovedoval o »svoji madam«, kot je sam rekel. Videti je bil zadovoljen s svojim življenjem. Zgodaj zjutraj odhaja na reko lovit ribe. Ribe, ki jih ulovi, žena peš nese na tržnico in jih proda. Videti sta bila zadovoljna. Po vseh merilih, ki jih določamo v »civiliziranem svetu«, ne bi mogla biti. Težko je primerjati ljudi na različnih koncih sveta, ker bi s tem marsikomu naredil krivico. Pa vendar se mi ob srečevanju z njimi nenehno postavlja vprašanje o človeku. Je človek tisti, ki živi življenje po ekonomskih merilih zahodnega sveta, vsepovsod išče zaslužek, sočloveka pa pozabi in odrine? Morda pa je človek tisti, ki – kjer koli že živi – sluti, kaj je življenje, in stori vse, da bi živel? Seveda prihaja tuja miselnost tudi v te kraje. Moč javnega mišljenja je uničujoča, kjer koli se zlorablja zaradi dobička. To najbolj vidimo ob praznovanjih. December je mesec razsvetljenih mest, bleščeče urejenih izložb. Ko je vsega konec, pa človek ostaja sam. Zunanjost ga ne osreči, ker se preveč spreminja. Osrečuje tisto, kar imamo v sebi, osrečujejo trajne stvari, ki so v nas in jih s svojim življenjem prinašamo med ljudi. Morda pa lahko tudi z drugačnim pogledom na življenje, brez preračunljivosti, vračamo veselje ljudem, ki so bili v prazničnih dneh osamljeni. Ko mi kdo reče, da je osamljen, ga po navadi vprašam: Kdaj si nazadnje koga obiskal? Vsak dan, ne samo ob praznovanjih, je priložnost, da vračamo ljudem veselje in pogum. Je v našem življenju kaj pomembnejšega?

6 min 35 s

10.01.2020

Andrej Šegula: Sveti Gregor iz Nise

Danes obhajamo god svetega Gregorja iz Nise. Prihaja iz družine dveh svetnikov: svetega Bazilija Velikega in svete Makrime. Rodil se je okoli leta 335. Njegovi življenjepisci so zapisali, da velja med vzhodnimi očeti za tistega, ki se je najbolj poglobil v mistični nauk in doživetje kontemplacije. Študiral je retoriko, grško književnost in filozofijo. Postal je škof v Nisi. Na prvo mesto je postavil Boga in duhovno življenje. Zaradi zanemarjenja zemeljske stvarnosti so ga pregnali v izgnanstvo. Po vrnitvi se je spopadel s heretiki. Velja za eno najvplivnejših osebnosti II. vesoljnega cerkvenega zbora, ki je leta 381 potekal v Carigradu. Ohranjenih je več njegovih del s področja dogmatike, duhovne teologije, mistike, razlag Svetega pisma, pa tudi nekaj njegovih pridig. Med najbolj znana dela sodijo: Veliki katehetski govor, O duši in vstajenju, O Mojzesovem življenju ter Homilija (pridiga) o očenašu in o blagrih. Ustavimo se ob njegovi misli o molitvi. Sveti Gregor iz Nise je že v 4. stoletju zapisal: »Vidim namreč, da si ljudje v zdajšnjem življenju za vse bolj prizadevajo kot za molitev. V duši se eden usmeri k temu, drugi k onemu, za dobrino molitve pa jim ni nič mar. Zgodaj hiti trgovec po kupčiji in se pri tem vneto trudi, da prej kakor stanovski tovariši kupcem razkaže svoje blago. /…/ Prav tako tudi kupec v skrbeh, da bi ga drug ne prehitel in bi sam ne dobil tistega, kar potrebuje, ne hiti v cerkev, ampak v prodajalno. In ker imajo vsi enako željo po dobičku in kar tekmujejo, da bi bližnjega prehiteli, jim tisto, s čimer se tako vneto ukvarjajo, krade čas za molitev – ta se je namreč spremenila v čas za kupčijo. /…/ Vsak je zaverovan v tisto, kar ima v rokah, in pozablja na molitveno dejavnost, misleč, da je čas, posvečen Bogu, izguba z ozirom na nalogo, ki si jo je zadal.« Človek skoraj ne more verjeti – zapis, kakor da bi ga zapisali danes. S svetopisemskimi besedami bi lahko rekli: »Nič novega pod soncem!« Človek vseh časov in prostorov je bitje, razpeto med zemeljske stvarnosti (materializem) in duhovni svet oziroma duhovno življenje. Ime Gregor izhaja iz grškega imena Gregorios in pomeni »sem buden, živim«. In točno to nam želim: Bodimo budni! Živimo! Živimo zdajšnji trenutek, živimo ga na polno. Samo zdajšnji trenutek je naš – ne včerajšnji, ne jutrišnji. Zdaj, tukaj!

5 min 56 s

09.01.2020

Marko Rijavec: Vrednost po(časnos)ti

Koliko časa traja, da se človek nauči hoditi, v primeri z žrebičkom, ki se že hip po skotitvi podi naokrog! Koliko časa, da se človek nauči govoriti, koliko časa, da se nauči pisati in brati, koliko časa, da se nauči reči kratki besedi »hvala« in »prosim«, pa še »oprosti« zraven; koliko časa, da se nauči biti človeški … Človek je počasne sorte, to je za nas naravno. Morda nas je zato moderna zahteva po »takojšnjosti« pahnila v nečloveškost. Radi imamo, da se nam ustreže, ko bi kaj želeli, radi imamo jagode sredi zime, radi avtomate, ki za drobiž izstrelijo čokolado, radi hitre računalnike in hiter internet. Vse, kar melje več kot nekaj sekund, se nam zdi nevzdržno počasi. Radi se peljemo po avtocestah, radi smo hitro tam, kamor bi radi prišli. Četudi bi radi prišli daleč. Težava s hitrostjo je, da te ne spremeni, ničesar ti ne da, samo raztrese te. Če greš hitro, nikamor ne prideš: dosežeš cilj, vendar si ostal brez poti. In pot je pri vsem skupaj ključna. Zaplotnik, veliki popotnik, je zapisal: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Najti pot menda pomeni hoditi, in sicer hoditi počasi – tako počasi, da ti začenja pot govoriti o tem, kam sploh greš. Torej dovolj počasi, da čutiš bolečino; ne le svoje, bolečino svojih sopotnikov. Dovolj počasi, da se zaveš, da je beseda primerna samo, če je boljša od tišine. Dovolj počasi, da imaš čas za vprašanja, na katera ni odgovorov, čas za napake, ki se jih sramuješ, da se imaš čas ustaviti in popiti pivo, da imaš čas povohati rože. To je pot. In lahko se jo opravi samo počasi. Ker pot sama po sebi nima smisla, če pot ni rast, rase pa se samo počasi, ne hitro, hitre rešitve so kot montažne hiše na Vipavskem – ob prvi burji se raztresejo po vsej dolini. Trdno steblo moraš imeti, če nočeš, da te prvi vihar trešči na tla, in trdnost nastane samo počasi. Zato je počasnost očitno pomembna za življenje in zato bi se je bilo menda treba spet navaditi – ne zaradi stresa, zavoljo rasti. In nam je treba nastajati, še veliko moramo nastati, in gorje tistemu, ki misli, da mu ni treba več rasti, saj smo ljudje kakor veter: dokler se premikamo, obstajamo.

5 min 43 s

08.01.2020

Janez Vodičar: Dan brez križa

Vas čaka danes kakšen poseben napor, vas že navsezgodaj kaj boli? Gotovo ni prijetno začeti dan s tako mislijo. Želim vam, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, da bi kljub takim morečim mislim želeli vstopiti v nov dan. Redki imamo še spomin na lanski december. Ob vsem, kar nas je v veselem decembru doletelo, smo pogosto veseli, da je minil. Kljub vsemu so ostali kakšni lepi spomini. Sam sem po naključju šele letos opazil, da ljubljanski sv. Miklavž, ki na ulicah razveseli otroke, na sebi nima nobenega znamenja križa. Težko si predstavljamo opravo krščanskega škofa, kjer ne boste vsaj kje našli kakšnega znamenja križa. Temeljni simbol krščanstva je z lika dobrega moža, škofa Miklavža, v Ljubljani popolnoma odstranjen. Kdo bi se morda jezil, se spraševal, kam gre naša krščanska tradicija. Tudi meni je najprej to dalo misliti, končno pa sem bil tega vesel. Ne poznam razloga, zakaj so v Ljubljani tako temeljito zradirali znamenje križa, sam to poskušam razumeti v luči vseh vas, ki tako ali drugače trpite. Pogosto se s kolesom peljem mimo onkološke klinike. Prav takrat prihajajo mnogi na take in drugačne terapije. Srečevati ljudi, ki so obsojeni na trpljenje, ni ravno prijetno. Kako odrešujoče je, če bolnik, ki je že napol obsojen na smrt, zmore s pogledom na križ najti vsaj nekaj moči za prenašanje svojega trpljenja. Ob načičkanem in veseljaškem decembru, v katerem se znajde tudi sv. Miklavž, bi bila uporaba znamenja križa pravo razvrednotenje tega, kar ti trpini v njem vidijo. Lahko bi uporabili Jezusove besede, da naj ne mečemo biserov svinjam. Ko ljubljanski Miklavž hodi po ulicah, samo opravlja vlogo, ki so mu jo dodelili. Je del množice in ga nič ne stane. Na drugi strani človek v bolečinah sam trpi. Le nekdo, ki je sam pripravljen prevzeti vsaj del njegovega trpljenja, zmore izreči tolažilne besede. Če pod tem zmoremo videti samega Boga, potem sta to veliko večja moč in tolažba. Prav pogled na križ mnogim trpečim daje neizmerno moč, da je njihovo trpljenje znosno in odrešujoče. Pomislimo na človeka, ki se oklepa križa, da prenese muko neozdravljive bolezni, da vidi na veseljaških ulicah to znamenje. Vzeli bi mu zadnje zatočišče. Zato sem vesel, da Miklavž v Ljubljani ne nosi tega znamenja, saj bi z njim ponižal vse, ki iz njega živijo. Vprašanje ostaja, koliko je ta Miklavž še sveti in lahko nagovarja, ko je za svojega življenja črpal moč za dobroto prav v znamenju križa. Kakor koli že, vsi, ki zmorete sprejeti napore dneva in iz njih napraviti nekaj lepega, ste najboljša uresničitev pomena križa in znamenje upanja, za vse, ki se tega bojijo.

6 min 40 s

07.01.2020

Rade Despotović: Pomen božiča

Danes večina Pravoslavnih cerkva praznuje božič. Ob tej priložnosti je v današnji Duhovni misli paroh Srbske pravoslavne cerkve v Ljubljani Rade Despotović poudaril pomen tega praznika.

6 min 19 s

06.01.2020

Peter Millonig: Trije kralji

Danes je praznik Gospodovega razglašenja ali ljudsko sveti trije kralji. Duhovna misel je posvečena pomenu današnjega praznika. Pripravil jo je pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig.

6 min 21 s

05.01.2020

Andraž Arko: Luč

Nocoj bomo po stari slovenski navadi obhajali še tretji sveti večer pred praznikom Gospodovega razglašenja oziroma obiskanja modrih z Vzhoda. V ljudskem izročilu je to povezano s koledovanjem, med katerim obiskujejo domove sveti trije kralji s svojim spremstvom pod zvezdo repatico. Jutri pa bodo naši pravoslavni bratje začeli praznovanje badnjaka – božiča po julijanskem koledarju. Vse v znamenju luči, ki v bogoslužju simbolno ponazarja rojstvo Jezusa Kristusa. Za pravoslavne se torej božični čas šele dobro začenja, za katoličane ga še nekaj ostaja, praznovanje veselega decembra pa se je tako rekoč že končalo. Darila so bila kupljena in podarjena. Ostaja samo še pričakovanje bližajočih se razprodaj. Tudi sejmi in stojnice se počasi zapirajo. Ostaja morda samo še izparina, kisli vonj po »kuhančkih« iz cenenega vina. Še malo in uslužbenci javne razsvetljave in snage se bodo v naših mestih lotili podiranja smrek in pospravljanja lučk. Ampak zakaj vse to praznovanje in vsa praznična kuliserija? Je res tako zelo pomemben dogodek, da stopamo v novo leto? Recimo, da se odločimo obrniti nov list v knjigi, da sprejmemo novoletne sklepe in jih potem tudi res izpeljemo. Ampak vse preostalo … Zakaj že? Zato, ker se bomo tudi mi še za eno leto postarali? In zakaj vse to praznovanje božiča z Božičkom in jelenčki, o samem bistvu božiča pa ni ne duha ne sluha? Nekaj se sicer govori o tem, da je božič družinski praznik, ampak družinski je vsak praznik, ob katerem se zbere družina, pa naj gre za praznovanje rojstnega dne, godu, obletnice ali česa podobnega. Seveda tudi božič navadno praznujemo v krogu družine, vendar to ne pomeni, da je zato družinski praznik. Ne, božič je praznik spomina na rojstvo Boga, ki je postal človek. Boga, ki je stopil v čas in prostor v osebi Jezusa Kristusa iz Nazareta. Zato je božič praznik rojstva luči, kot kristjani izpovedujemo v veroizpovedi, ko pravimo, da je Jezus Bog od Boga, luč od luči. Verjetno vsa praznična osvetlitev po naših krajih – ponekod imamo kar za 500 kilometrov napeljanih lučk – priča prav o hrepenenju po Luči, ki v naša življenja prinaša odrešenje, zmago svetlobe nad temo. Danes v Janezovem evangeliju beremo: »Luč sveti v temi, toda tema je ni sprejela.« Izziv je, kako sprejeti edino in pravo Luč v svoje življenje. Kaj pa, če prav te praznične lučke po naših mestih in domovih kažejo naše globoko hrepenenje, da bi v temi svojih src in življenj vendarle zasijala Luč miru, pravičnosti in ljubezni?

6 min 27 s

04.01.2020

Alenka Veber: Luč, ki razsvetljuje

Kako to, da o enem izmed največjih dogodkov, ki že dva tisoč let navdihuje človeštvo v knjigi vseh knjig, poročata samo evangelista Matej in Luka? Njuno poročanje je kratko in suhoparno. A dovolj jasno, da sporočilo, ki so ga v svet razposlali ubogi pastirji, še danes odmeva: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10–12) Marija in Jožef sta se na poti v Davidovo mesto – Betlehem – morala zateči v preprost hlev in svojega prvorojenca položiti v jasli. Nad mlado družino je bdel le modri svod neba. Družinsko harmonijo so kmalu zmotili pastirji, ki so se najprej ustrašili Gospodovega angela in množice nebeške vojske, nato pa postali najpomembnejši glasniki dogodka, ki nas še vedno vznemirja in straši. Tako zelo, da se množice, vernih in nevernih, za nekaj trenutkov ustavijo kot modri z Vzhoda, ki so »padli predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,11) Na naših domovih in v cerkvah bomo danes težko našli borne jasli. Preproste slovenske jaslice, narejene iz lepenke, in jaslice, izrezljane iz mehkega lesa, ter bogkov kot in pod njim sveta družina danes živijo samo še v etnografskih muzejih in spominih starejših. Začetnik jaslic, takšnih, kot jih poznamo, je sveti Frančišek Asiški. V gozdu blizu mesta Greccio je dal narediti jaslice, s slamo postlane, na sveti večer pa je pripeljal tudi oslička in vola, da je vse spominjalo na noč, ko je bil rojen Jezus Kristus. Jaslice si je prišlo ogledat veliko ljudi – množice menihov iz bližnjih samostanov in ljudje iz okolice. Ko so si revni pastirji, prestrašeni zaradi Gospodove svetlobe, opomogli, so nemudoma zapustili svoje črede in se podali v Betlehem. Ko so se vrnili domov, so na poti vsem, ki so jih srečevali, pripovedovali o tem, kar so slišali in videli. In kako danes odmeva sporočilo o Gospodovem rojstvu? Na plitvi ravni že vemo. Kaj pa, če bi se poglobili in začeli razmišljati? Če bi v tem trenutku lahko zajahali kamelo in se odpravili na dolgo pot, da bi se poklonili Novorojenemu, kaj bi vzeli s seboj? Večina od nas v tem jutru verjetno ne premore zlata, ki pomeni popolnost, in bi se mu bili pripravljeni odreči. Prav tako ne mire – dišeče smole tropskih dreves. Mogoče premoremo kadilo, ki simbolizira prisotnost Božjega duha. Ne, ni nam treba imeti ne zlata ne mire ne kadila, še najmanj enogrbe ali dvogrbe kamele, da se podamo do bornih jasli. Ko bomo padli, pokleknili ali pa samo tiho stali pred kupčkom slame in razigranim otrokom, moramo sporočilo božiča najprej prepoznati sami, šele potem lahko postanemo glasniki tudi mi.

6 min 15 s

03.01.2020

Gregor Čušin: Konec sveta

Vsaj dvakrat na leto se pojavi kakšen samooklican prerok, ki je kar na lepem – na vodi morda – začutil, da se približuje konec sveta. In ni je jasnovidke, ki ne bi vsake toliko v kavni usedlini uzrla apokalipse. Pa tudi novinarjem kdaj pa kdaj zmanjka novic in se odpravijo lovit race, namesto teh pa ustrelijo kakšnega kozla in zakrakajo o bližajočem se koncu vseh časov! Ljudje pa, prestrašeni zaradi potresov, poplav, žleda, epidemij in vojn, napolnijo svoje nahrbtnike s konzervami in plastenkami vode, pa hajdi v hribe! Se najde kdo, ki si natovori še čoln! In nasede! Priznam, da se tudi meni vsaj dvakrat na dan zazdi, da je konec sveta blizu. Ko gledam, kako ljudje vozijo, kako se vedejo, kaj vse govorijo, kaj počnejo, o čem razmišljajo, kako sploh nič ne mislijo … le prežvekujejo … Priznam, da sem včasih zaradi vsega tega tako razbesnjen, da bi najraje vzel v roke žago in kladivo, zbil skupaj tisto famozno barko, se vkrcal in začel moliti k Bogu za dež! Pa vendar … Ste si kdaj predstavljali, kako bi bilo, ko bi vam zjutraj na vrata potrkal angel smrti in vas prav prijazno obvestil, da se bo zvečer še enkrat oglasil in bosta skupaj nekam šla? Oziroma bosta odšla. In se nič več vrnila. Kako bi preživeli svoj zadnji dan? Bi šli v službo? Oddelali še svojo zadnjo tlako? Bi se odpravili v trgovino in še zadnjič napolnili svoj hladilnik? Bi vzeli v roke čistilo in krtačo ter napadli fuge v kopalnici? Bi obuli športne copate in pretekli še zadnji krog? Bi šli v gostilno in se do smrti zapili? Morda pa bi šli na polje … v gozd … v hribe … in še zadnjič vdihnili, povohali, videli, kar je na tem svetu vredno pogleda? Bi se še zadnjič skregali s sosedom? Vsaj še enkrat užalili blagajničarko v trgovini? Bi se zaprli v svojo sobo? Jokali in čakali? Bi poiskali tiste, ki jih imamo radi? Jih še zadnjič objeli? Poljubili? Se opravičili, se poslovili? Bi morda celo prehiteli angela in si sami vzeli življenje? Bi se vrgli z mostu ali pod vlak? Kako bi preživeli svoj zadnji dan? Zavedam se, da nikakor ne morem pobegniti vsakodnevnim obveznostim, nalogam in dolžnostim. Pa vendarle… Živeti vsak svoj dan, kot da je zadnji … ker je morda prav res zadnji, saj »ne veste ne ure ne dneva …«

5 min 56 s

Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov