Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2435 oddaj

2435 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


18.10.2020

Božo Rustja: Dve plati medalje

Besede današnjega evangeljskega odlomka: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega« (Mt 22,21) najbrž pozna največ ljudi, tudi nevernih. Nanje lahko gledamo z različnih zornih kotov. Eden od njih je vprašanje pomena podobe in njene moči. Na novcu, ki so ga pokazali Jezusu, je bila namreč cesarjeva podoba. Podobe močno vplivajo na naše življenje. V našem času nas bombardirajo s televizijskih in računalniških ekranov, s plakatov, s filmskih platen in od drugod … Junaki teh podob hočejo pritegniti našo pozornost. To so človeške podobe. Kaj pa Božja podoba? Kje jo lahko najdemo v naši družbi? Verujemo, da Božjo podobo najdemo »odtisnjeno« v lepoti stvarstva, v vsaki človeški osebi, ki ima enkratno dostojanstvo, v vsaki dobri besedi in dobrem delu, ki ga naredimo. Ko enkrat v svojem življenju odkrijemo, kakšno podobo želimo odsevati, bodo naše življenje in naše odločitve drugačne, ker bodo sledile tej podobi. Zato pazimo, komu bi bili radi podobni in kdo je naš vzornik. Današnji evangelij nas tudi vabi, da pomislimo, katera je glavna podoba našega življenja, oziroma čemu dajemo prednost v življenju. Če nekdo posveča preveč časa službi in zanemarja družino, je čas, da v svojem življenju da zopet prednost stvarem, ki so zares pomembne. Podobno velja za odnos z Bogom. Če si ne vzamemo časa za molitev in mašo, potem bo namesto Boga nekdo drug prevzel prvo mesto v našem življenju. Pogosto bo to malik denarja, dobička, slave, kariere … A pomnimo: z denarjem lahko kupiš posteljo, ne pa spanja; knjige, ne pa znanja; hrano, ne pa apetita; zdravila, ne pa zdravja; hišo, ne pa doma; zabavo, ne pa sreče! V prvem berilu smo slišali besede: »Jaz sem Gospod in drugega ni,« (Iz 45,6). Svoj pogled imejmo uprt samo vanj. Ne glejmo na druge bogove in ne navezujmo na dobrine tega sveta svojega srca. Erich Fromm, znan nemški sociolog in humanist je rekel: »V 19. stoletju je problem to, da je Bog mrtev, v 20. stoletju pa je problem, da je človek mrtev.« Da, novec, ki so ga pokazali Jezusu, je imel cesarjevo podobo, a Kristus je svoje učence spomnil, da ta podoba nikakor ni dovolj, ampak moramo to podobo dopolniti z drugo, Božjo podobo. Samo tako bo naš pogled na svet in sočloveka pravilen in popoln

4 min 56 s

17.10.2020

Daniel Brkič: Prazen stol in Jezus

Slišal sem, da je v neki španski vasi hči prosila duhovnika, naj pride k njim domov, da bi molil z njenim zelo bolnim očetom. Ko je duhovnik vstopil v siromašno sobo, je zagledal bolnega starčka, ki je hropel, čeprav je imel glavo na dveh vzglavnikih. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je mislil, da je tam nastavljen zato, da bi kot gost prisedel. Starček ga je vprašal: »Kdo ste? Zakaj ste prišli?« Gost se je sklonil nad posteljo in mu rekel: »Duhovnik sem. Vaša hči me je prosila, naj z vami pomolim za vaše zdravje. Opazil sem, da je poleg vaše postelje stol. Verjetno je pripravljen zame, kajne?« Starček je tiho odgovoril: »Ah, stol? Prosim, zaprite vrata, kajti tega nisem povedal še nikomur. Vse življenje sem se spraševal, kako moliti, a nisem vedel. Tudi v cerkvi so govorili o nujnosti molitve, in o tem, kakšen blagoslov prinaša, a mi ni šlo. Zato sem nekega dne prenehal moliti. Tako je trajalo do nekaj dni nazaj, ko me je obiskal prijatelj in mi povedal, da moliti pomeni pogovarjati se z Jezusom. Še vedno nisem dojel. Zato mi je svetoval, naj postavim poleg postelje prazen stol in skušam verjeti, da na njem sedi Jezus. Opogumil me je, naj se začnem z njim pogovarjati in tudi poslušati, kaj on govori meni.« Duhovnik je bolnega starčka napeto poslušal. Vprašal ga je, kako mu je šlo. Starček mu je rekel: »Poskusil sem. Postalo mi je tako všeč, da to počnem večkrat dnevno. A vedno pazim, da tega ne opazi hči, sicer bi mislila, da sem zgubil razsodnost.« Starčkova pripoved je duhovnika ganila. Svetoval mu je, naj tako nadaljuje. Nato sta skupaj molila in duhovnik se je vrnil domov. Čez čas je starčkova hči duhovniku sporočila, da je njen oče umrl. Vprašal jo je, ali je umrl potešeno. Povedala mu je: »Ko ste odšli, me je poklical k sebi. Bil je umirjen kot še nikoli. Celo nasmešek je imel na obrazu. Rekel mi je, da me ima zelo rad. Poljubil me je in me stisnil k sebi. Ko sem se čez kake pol ure vrnila, sem ga našla mrtvega, a v nenavadnem položaju. Ni mi jasno, kaj se je zgodilo, kajti preden je umrl, je očitno povlekel prazen stol k postelji in svojo glavo naslonil nanj. Kaj vi mislite o tem? Zakaj je to storil?« Duhovnik, ki si je brisal solze z oči, ji je rekel: »Njegova skrivnost pač. O, ko bi lahko vsi tako umrli.«

6 min 55 s

16.10.2020

Marko Rijavec: Koliko stane človek

V Duhovni misli duhovnik in pesnik Marko Rijavec poudarja, da ljudje plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo.

6 min 29 s

15.10.2020

Robert Friškovec: Beli volk, sivi volk

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli njen avtor premišljuje o jezi. Ugotovlja, da jeza človeka utrudi, prav nič pa ne škodi njegovemu sovražniku.

5 min 22 s

14.10.2020

Polonca Zupančič: Montaigne o umiku vase

Montaigne, francoski mislec iz 16. stoletja, je bil velik zagovornik samotarskega življenja. To je potrdil tudi z zgledom, saj se je odpovedal službi, se umaknil na svojo graščino in večino naslednjih let preživel v tišini knjižnice. Tam je nastala njegova zbirka Eseji, del katere je tudi razmišljanje o vrednosti življenja v samoti. Montaigne je namreč v množici, ki ima nujno številne napake, videl veliko nevarnost za človekov značaj, saj ima po njegovem mnenju posameznik na voljo le dvoje: »Izprijence mora ali posnemati ali sovražiti.« Ker pa nobena možnost zanj ni sprejemljiva, kot rešitev predlaga radikalen umik v zasebnost, stran od družbe in njenih slabosti. Vendar samo fizični odmik ni dovolj, zatrjuje filozof. »Če smo se otresli službe na dvoru in v javnosti, se s tem še nismo znebili glavnih življenjskih skrbi,« zatrjuje. Človek namreč z domačimi opravili le zamenja svoje opravke, s tem pa ravno tako zaposluje svojo dušo in ji ne da prostora za premislek o sebi. Tudi značajske lastnosti, kot so častihlepnost, skopost, neodločenost, strah in poželenje, nas ne zapustijo, če se preselimo drugam, ugotavlja Montaigne. Ob tem navaja anekdoto: Sokratu so meščani povedali, da se je nekdo vrnil s potovanja, vendar ni prišel nazaj nič boljši kot prej. »Prav rad verjamem,« je odvrnil Sokrat, »saj je samega sebe vzel s seboj.« Naša glavna skrb bi torej morala biti, da se znebimo prevzetih slabih navad in znova pridobimo nadzor nad seboj, tega pa po njegovem mnenju ne moremo storiti s fizičnim umikom. Če se oddaljimo od množice, a se vseeno še naprej nenehno oziramo za njo in za vsem, kar smo pustili za sabo, nismo dosegli prave osvoboditve. Ker torej zlo tiči v naši duši in vezeh z zunanjim svetom, bi jo morali po njegovem mnenju prisiliti, »da se poglobi vase: to je potem prava samota, ki jo lahko uživamo sredi vrveža mest in kraljevskih dvorov, še laže pa jo uživamo sami zase,« je zapisal Montaigne. Da bi dosegli to stopnjo osvobojenosti od zunanjega sveta, nas spodbuja, naj pretrgamo vezi z zunanjim svetom in se v sobi, ki bo le naša in popolnoma prazna, pogovarjamo sami s seboj ter se vedemo, kot da obstajamo le mi in nimamo nobenih dobrin. Kajti sami sebi smo po njegovem mnenju popolnoma dovolj, saj »imamo dušo, ki se sama v sebi sprevrača; lahko si je v družbo, lahko napada in se brani, lahko sprejema in daje; ne bojmo se torej, da bomo v tej samoti obtičali brez dela in da se bomo dolgočasili,« prigovarja bralcu. Montaigne nas torej spodbuja, naj se ne bojimo samote, pač pa naj si jo vsake toliko celo podarimo, saj bomo le tako lahko odkrili svoje najgloblje misli, prepričanja in želje.

6 min 11 s

13.10.2020

Raid Al Dagistani: Futuwa – sufijski etos

Sufizem ni abstraktna filozofija, temveč duhovna disciplina, ki islamsko izročilo združuje z mistično vednostjo. Sufizem je, kot pravi Al-Kalabadi, »znanost o modrosti«. V središču te »iniciacijske znanosti« pa sta ravno nauk in praksa »futuwe«, »sufijskega etosa«, ki temelji na nenehnem duhovnem ozaveščanju in doslednem moralnem ravnanju. Pot »futue« je pot osebne transformacije in kultiviranja duhovnih vrlin, kot so sočutje, dobrosrčnost, potrpljenje, hvaležnost, odpovedovanje, požrtvovalnost in ljubezen. Arabska beseda »futuwa«, ki v vsakdanji govorici lahko pomeni tako »mladostnost« kot tudi »junaštvo«, se v kontekstu sufizma najpogosteje prevaja kot »duhovno viteštvo«. Kajti pri »futuwi« gre za uresničevanje plemenitega značaja, ki ga odlikujeta »junaška drža« in nesebično, moralno ravnanje, po vzoru prerokov, svetnikov in mistikov. Za mojstra Al-Qušajri je bistvo »duhovnega viteštva« v brezpogojnem priznavanju človekovega dostojanstva in v plemenitem ravnanju. Ko sufiji govorijo o »futuwi«, vselej poudarjajo povezavo med samopremagovanjem in altruističnim ravnanjem. V tej luči je Al-Kattani učil, da »sufijski etos« temelji v enaki meri na duhovni čistosti kot na moralnosti, kar pomeni, da »kdor te prekaša v čistosti, te prekaša v moralnosti«. Duhovna čistost in moralnost sta tako dve temeljni dimenziji sufijskega etosa, pri katerem gre vselej za etiko, ki je bistveno duhovna, in za duhovnost, ki je bistveno etična. Toda vrlina, ki jo »sufijski etos« poudarja morda bolj kot katero koli drugo, je ravno »junaška velikodušnost«. Pri tem gre za aktivni in efektivni altruizem, ki ne pomeni le strpnost in solidarnost, temveč zavestno in resno skrb za drugega. Seveda stopnja takšnega altruizma sovpada s stopnjo samopremagovanja, kar spet nakazuje na temeljno soodvisnost »čistosti« in »moralnosti«. Na tem mestu se mi zdi pomembno omeniti še neki vidik: celovito in aktivno sprejemanje drugega je za sufije povezano z vero in zaupanjem v Boga kot Stvarnika vsega bivajočega. Vse, kar obstaja in kar biva, ima pravico do obstoja in bivanja, katerega ultimativni Vir je Božja Milost. Do vseh in vsega smo zato vsaj načeloma dolžni biti dobri. V tej luči je, kot pravi mistik Al-Džunejd, resnični sufi šele tisti, ki postane »kakor zemlja, po kateri stopajo tako pobožni kot hudodelci, in kakor oblak, ki meče svojo senco na vse, in kakor dež, ki napaja tako tiste, ki so mu ljubi, kot tiste, ki mu niso ljubi«. Četudi se nam »sufijski etos« morda zdi oddaljen ideal, pa ga je vendarle vredno imeti vseskozi pred očmi in se mu po lastnih močeh tudi nenehno približevati.

5 min 51 s

12.10.2020

Marija Štremfelj: Čustva

Kadar razmišljam o čustvih, se spominjam potovanja in plezanja na Aljaski. Vedno me je zanimalo, zakaj se predvsem negativna čustva razplamenijo ob najbanalnejših dogodkih. Odgovor na to vprašanje sem dobila na pobočju Denalija, najvišje gore Severne Amerike. Junijski dnevi na tej zemljepisni širini ne poznajo teme. Vseh 24 ur dneva je mogoče brati knjigo ali opravljati kakšno drugo delo. Odločitev za počitek in spanje je prepuščena modrosti posameznika. Nepravilne odločitve se hitro vračajo v obliki nervoze in nezadovoljstva. Da je v njih nakopičena vulkanska uničujoča energija, se zaveda le malokdo. Zadnji vzpon na goro Denali sva začela v poznih popoldanskih urah. Da prihaja obdobje nočnih ur, sva prepoznala po nizkih temperaturah. Svetloba se ni bistveno zmanjšala. Začetek je bil obetaven. Prvih 500 višinskih metrov je ostalo hitro zadaj, potem pa je pritisnil mraz. Oblečena sva bila v vsa oblačila, le puhaste hlače so ostale v nahrbtniku kot rezerva za hud mraz proti vrhu. A zaradi polarnega mraza v tistem dnevu sva odločitev spremenila. V prvi snežni vesini sva si izkopala polico. Bila sva premražena. Odločitev, da oblečeva še zadnji kos oblačil, puhaste hlače, je bila nujna. Zadrgo na puhovki sem s premrzlimi prsti odpirala kot enoletni otrok. Vse se je dogajalo počasi, dokler se ni ostra konica cepina zarezala v Andrejevo puhovko. Perje je frčalo na vse strani in grozilo, da bo puhovka izgubila svojo vlogo. Raztrgan del sva sicer zalepila s trakom, jeza, ki je sledila dogodku, pa je Andreja popolnoma ogrela. Strašna energija jeze se je spremenila v toploto. Prej nujne rokavice niso bile več potrebne. Gumbi, zadrge in druga opravila so se zgodili bliskoma. Opazovala sem to orjaško sprostitev čustev jeze in v nadaljevanju vzpona razmišljala o vseh potlačenih oblikah negativnih čustev v vsakdanjem življenju. Vsak se tu in tam znajde v situaciji, ko ga pretresajo jeza, žalost, tesnoba, strah ali skrb. Pa ne samo enkrat, marsikdaj se dogodki, ki ta negativna čustva ustvarjajo, ponavljajo. Različni so vzroki, zakaj jih potlačimo in navzven delujemo neprizadeti. Do nekega na videz nepomembnega dogodka, ki sprosti vso nakopičeno energijo. Je rešitev to, da z vso to energijo razbijemo vse, kar nam pride pod roke, ali celo poškodujemo svojega bližnjega? Bi to bila sprostitev in ne potlačenje čustev? Razvile so se številne tehnike obvladovanja samega sebe, a večina deluje kratkoročno. Tista dokončna in zastonjska pomoč pa prihaja z vero v Boga. Z vero, da ko našega duha preplavi božji Duh, omogoči njegovo delovanje. Da v bivanje prikliče stvari, ki jih še ni. Ena izmed teh je odpuščanje najprej sebi, potem pa še drugim. Sadovi so jasni : mir, radost in avtoriteta nad vsakim trenutkom življenja. Kaj bi si lahko želeli še boljšega?

5 min 40 s

11.10.2020

Andraž Arko: Svatba

Se spomnite razočaranja, ki ste ga doživeli ob kakšni zavrnitvi ali odpovedi? Pa ne v smislu kakšne romance, niti ne službe. Čisto tako, v vsakdanjiku. Ko smo se na primer dogovorili z nekom za srečanje, se tega že vnaprej veselili, ali že nekaj dni ali vsaj nekaj ur pred srečanjem. Potem pa nam je tisti, s katerim naj bi se srečali, tik pred zdajci odpovedal. In je temu sledilo razočaranje. Ali pa ko smo nekoga povabili na obisk, pospravili in pripravili prostor, predvsem pa vsaj nekaj časa namenili tudi pripravi kakšnega okusnega prigrizka. Potem pa smo na koncu doživeli hladno prho z odpovedjo. Toliko nekega truda, priprave, hrepenenja, vnaprejšnjega veselja in pričakovanja, potem pa na koncu odpoved. Ob tem se seveda tudi marsikdaj prebudi: poleg razočaranja tudi jeza, morda celo zamera ali užaljenost, pa verjetno tudi praznina ali celo občutek zapuščenosti. Kakor koli že – ni ravno prijetna izkušnja, ko te nekdo pusti na cedilu. Še posebno ne, če te potem ta človek »odpika« z nekim brezveznim ali poceni izgovorom. Nekako delno v tej luči izzveni tudi Jezusova prilika o svatbi, ki nam jo prinaša tudi bogoslužje današnje nedelje. V priliki kralj pripravi svatbo za svojega sina, a se povabljeni ne zmenijo za vabilo, tudi ob drugem pozivu ne, ampak iščejo tak ali drugačen izgovor. Zato kralj naroči služabnikom, naj gredo na ulice in naj povabijo, kogar koli bodo našli. V perspektivi Jezusovega časa prilika jasno meri na Božje izvoljeno ljudstvo. Judje so namreč po napovedih prerokov pričakovali Mesija – Odrešenika. Ko pa je Jezus prišel kot Odrešenik, ga Judje niso sprejeli. Od tod tudi kraljeva ugotovitev v priliki: »Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« Ker Judje niso zmogli sprejeti Jezusa za Odrešenika, so na to odrešenjsko svatbo bili povabljeni drugi, pogani. Vendar se zdi, da smo danes v podobni situaciji. Oče nas znova in znova vabi na gostijo svojega Sina, na gostijo evharistije, na kateri se nam v hrano podarja Jezus pod podobo kruha in vina. Ker se žal prevečkrat ta gostija dojema kot nedeljska obveznost ali kot nekaj dolgočasnega in odmaknjenega ali samo kot nekakšna tradicija, lahko kaj hitro pride do izgovorov, zakaj ne bi šel, kaj vse moram početi, kako malo časa imam in tako naprej. Potem se lahko zgodi, da nazadnje ostanem zunaj. Z mislijo ali prepričanjem, da sem zraven, da pripadam, a sem vendarle zunaj. Biti povabljen na svatbo in se je tudi udeležiti pomeni, da na tej gostiji prejemam Kristusovo telo, ki se za nas daruje, in tako tudi sam postajam za druge daritev, gostija, svatba.

5 min 54 s

10.10.2020

Metka Klevišar: Tako ali tako

Lep jesenski dan je bil in naneslo je, da sem se znašla na pokopališču. Sedela sem na klopci blizu vodne pipe, kamor so mnogi z vazami hodili po vodo, in čakala prijateljico, ki je šla k nekemu bolj oddaljenemu grobu. Gledala sem grobove in računala, koliko je bil kdo star, ko je umrl, opazovala ljudi, ki so hodili mimo, ter ugibala, koga imajo tu pokopanega, in občudovala rože na grobovih. Res, pravo veselje jih je bilo videti. \tMnogi so prihajali tudi po vodo. Medtem ko so jo natakali, so se tudi pogovarjali s tistimi, ki so še čakali. Nekateri so govorili bolj tiho in jih nisem mogla prav dobro slišati. Nekateri pa so bili tako glasni, da jih je bilo moč slišati precej daleč. In tako sem nehote postala priča zelo zanimivega pogovora. \tPogovarjala sta se starejša gospa in morda še malo starejši gospod. Oba sta bila precej zgovorna, govorila sta kar nekaj časa, tudi še potem, ko sta vodo že zdavnaj natočila, o marsičem: o vremenu, o rožah na grobu, o pokojninah in o politiki, pa še o mnogih drugih stvareh. Ob slovesu pa je gospa rekla: »V naši starosti nimamo kaj več pričakovati. Vsak dan bo samo še slabše.« Gospod, ki je že s svojim zunanjim videzom razodeval, da je v sebi zadovoljen, pa je za slovo dejal: »Vsak dan nam je podarjen. Trudim se, da se tega v vsakem trenutku zavedam.« \tČlovek bi rekel: »Nič posebnega. Takih pogovorov slišimo vsak dan še in še.« Res je, približno tako se ljudje pogovarjajo povsod. Meni pa sta ob tem prišla z vso jasnostjo v zavest dva načina odzivanja na to, kar se nam v življenju dogaja. Gospa, ki gleda naprej in vidi vse bolj črno, in gospod, ki je hvaležen za ta trenutek tu in zdaj. Dve različni gledanji na življenje, odvisni od marsičesa: od vzgoje, že v najzgodnejšem otroštvu, od vsega, kar se nam v življenju pripeti, od nekaterih zunanjih vplivov, pa seveda tudi od tega, koliko svojega lastnega prizadevanja vložimo v bolj pozitivno gledanje na življenje. In prav s tem svojim lastnim prizadevanjem moramo začeti že zelo, zelo zgodaj.

6 min 21 s

09.10.2020

Dušan Osojnik: Tihota

Nekateri ljudje radi govorimo in podučujemo druge o ‘’duhovnem’’, o materializmu, o dobrem in o slabem, o miru, o resnici in podobnem. Vse to radi podkrepimo še s citati in pronicljivimi mislimi raznih modrecev ali ‘’duhovnih’’ avtoritet naše preteklosti. Ampak zakaj to počnemo? Najbrž zato, ker verjamemo, da so ‘’tam zunaj’’ še mnogi, ki živijo v ‘’duhovnem’’neznanju, zaradi česar trpijo oni sami ali s svojim načinom življenja povzročajo trpljenje še drugim. Zato smo prepričani, da je potrebno, da se naš glas sliši. In seveda upamo, da bi se ta glas dotaknil src tistih, ki tavajo in živijo v duhovnem neznanju in jih s tem prebudil iz neznanja in odrešil trpljenja. Pa je res mogoče koga spremeniti ‘’od zunaj’’? Pozorno opazovanje sebe (in sveta) kaže, da isti ptiči običajno letajo skupaj in ne slišijo ter vidijo ničesar izven jate, v katero se uvrščajo. Če odletijo v drugo jato ali pričnejo letati sami, to zagotovo ni zaradi različnih duhovnih prosvetljevalcev okoli njih. In da, ne govorimo le o tako imenovani duhovnosti, govorimo tudi o našem vsakdanjem odnosu do svojih bližnjih, do otrok, do sodelavcev, ki je tako poln našega poučevanja drugih in tako prazen našega resničnega slišanja drugih.… Zato, da bi morda zares prispevali nekaj k spreminjanju ali izboljšanju sveta, je morda bolj učinkovito pričeti se tiho potapljati vase. In morda tako preko sebe u-videti, zakaj se ljudje tako težko spreminjamo in da pravzaprav tudi mi sami nismo nič kaj boljši od še takšnih ‘’grešnikov’’ ali nevednežev. Ampak tihota je nekaj dolgočasnega in ne nekaj ekskluzivnega, posebnega, za čemer tako stremi sodobna družba. Morda je takšna tihota občasno lahko nekaj eksluzivnega, v primerih, ko poudarja posebnost nekega posameznika ali skupin. Dolgoročno pa je tiho potapljanje vase, stran od bučnega sveta, za sodobnega človeka nekaj neprivlačnega in nezanimivega. Morda je pričujoče jutro lahko priložnost za kratka potapljanja vase… Da bi bil današnji dan miren, prihajajoča noč pa spokojna, draga poslušalka, dragi poslušalec.

6 min 52 s

08.10.2020

Silva Matos: Pot v globino človeka

Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, tako da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo oz. ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub temu je v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanje v ustvarjalnem razpoloženju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjšajo posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša: kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v nas več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo? Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se pokaže v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od številnih priložnosti za dober odnos. Prav tako, če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kar drugi želijo od mene, da skušam vsem ustreči, da bi si ustvarili dobro mnenje o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam ali pa kar pripišem drugim. Zadržujem čustva, o katerih so mi rekli, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če je vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati; sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki uničuje odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne. Sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, skrbim za svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In tako krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma o sebi, se spuščam v skrivnostni svet, v globino človeka.

5 min 55 s

07.10.2020

Marko Uršič: Aristotel o času, prostoru in duši

O vprašanju »Ali čas resnično biva?« je prvi analitično razmišljal Aristotel, čeprav je to presenetljivo vprašanje prevzel od starejših filozofov – od Parmenida in Heraklita ter zlasti od svojega učitelja Platona. Toda Aristotel odgovarja nanj drugače od svojih predhodnikov, čeprav tudi sam najprej močno podvomi o resničnem bivanju časa. Ugotavlja namreč, da preteklosti ni več, prihodnosti še ni, sedanjost pa je zgolj drseči, brezrazsežni zdaj, trenutek, ki je podoben točki v prostoru, a še tako veliko število točk ne more tvoriti premice. Aristotel zastavlja temeljna filozofska vprašanja o času, ki so še dandanes aktualna in večinoma še vedno neodgovorjena: Kaj je čas? Ali čas sploh »kaj« je? Kakšna je zveza med časom in »zdajem«? Pa med časom in zavestjo? Itd. Lahko pa se tudi vprašamo: Kje je čas? Čas si namreč lažje predstavljamo, če ga ponazorimo v prostoru in se potem, recimo, vprašamo: Kje je Rimsko cesarstvo, namreč prav zdaj, v 21. stoletju? Ja, kje drugje kot tu: Rimsko cesarstvo je še vedno tu, prisotno je v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest, pa seveda z latinskim jezikom, institucijami, kulturo … in kar je najpomembnejše: prisotno je v našem živem zgodovinskem spominu. Sicer pa je Aristotel na vprašanje, kaj je čas, odgovoril z znamenito definicijo, ki jo najdemo v njegovi knjigi z naslovom Fizika: čas je »število gibanja glede na prej in pozneje« (219b2). Aristotel je torej čas bistveno povezal s fizičnim gibanjem, kajti čas merijo oziroma štejejo ure, različna nihala, od naših korakov do kroženja nebesnih teles in (kar vemo seveda šele danes) nihanja oziroma valovanja elementarnih delcev, kvantov snovi in/ali energije. Aristotelovo definicijo časa se običajno razume kot filozofsko opredelitev fizikalnega oziroma »zunanjega« časa v nasprotju z »notranjim«, doživljajskim časom zavesti, duše – vendar sam Aristotel ni postavil ostre ločnice med zunanjim in notranjim časom, saj je na vprašanje »Ali bi čas bival, ko ne bi bilo duše?« odgovoril: »Če v naravi ne šteje nič drugega kakor duša oziroma um duše, potem ni mogoče, da bi čas bival, ko ne bi bilo duše« (ibid., 223a23-25). – In ravno zato je sedanji trenutek, prav ta zdaj, kot pravi Aristotel, »v enem pomenu isti, v drugem pa ni isti«: trenutki sedanjosti so kot zaporedje mnogi in različni, njihova »podlaga«, se pravi duša, pa je v svojem najglobljem bistvu vselej ena in ista.

5 min 49 s

06.10.2020

Miljjana Cunta: Kako si?

Kako si? je vprašanje, na katero le stežka odgovorim. Že za to, da naredim pregled čustev, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredotočim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se spomnim še dnevnih novic, se zavem, da se je na svetu, na katerem se tudi ta hip, pri belem dnevu, dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre,« a v obeh primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec nelagodja s predolgo trajajočo tišino. Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ne gre, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. Pa vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku. Zdi se, da duh časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane previdnosti, ki podre vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družabnih omrežjih – toda oboje s pogledom na drugega skozi gost filter lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je vprašanje, "kdo smo", zamenjalo vprašanje, "kaj smo". In to, kar smo v obdobju izvotljenega porabništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike, v najboljšem primeru vzbuja tesnobo. Vprašanje: »Kako si?« doživljam kot zadnji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali plava med nebom in zemljo kot nekdo, ki se ne znajde več? Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, v katerem se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in se vzpostavlja področje samo človeškega. To določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse enako. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni. Ni tako pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izbojevati, zadrega zaradi predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.

7 min 2 s

05.10.2020

Zmago Godina: Jeza

Nedolgo nazaj sem prebral zanimivo zgodbo o paru, ki je bil poročen več kakor 60 let. Vse sta delila. O vsem sta se pogovarjala. Ničesar nista skrivala drug pred drugim. Razen ene stvari. Žena je imela na vrhnji polici svoje omare škatlo za čevlje, o kateri je svojemu možu povedala le to, da je ne sme nikoli odpreti. Toda nekega dne je žena resno zbolela in prognoza ni bila najboljša. Zato je starec na njeno prošnjo prinesel to škatlo s čevlji. Prišel je trenutek za razkritje njene vsebine. Dvignil je pokrov in v škatli odkril dva kvačkana podstavka za kozarce in sveženj bankovcev v skupni vrednosti več kakor 25.000 dolarjev. Ženo je prosil za pojasnilo. “Ko sva se zaročila, mi je moja babica rekla, da je skrivnost uspešnega zakona v tem, da se, ko sem jezna, preden izbruhnem, ustavim in premislim. Rekla mi je, da če bom kdaj jezna nate, naj ostanem tiho in kvačkam podstavek, preden karkoli rečem.” Starec je bil tako ganjen, da je komajda zadrževal solze. Samo dva dragocena podstavka sta bila v škatli. Očitno se je v vseh 60 letih njunega skupnega življenja njegova žena le dvakrat jezila nanj. “Draga, to pojasnjuje podstavke v škatli. Toda od kod je ves ta denar?” “Oh, to pa je denar, ki sem ga zaslužila s prodajo prtičkov.” Ko boste naslednjič jezni, se spomnite na to zgodbo in besede iz svetopisemske knjige Pregovori 29,11: “Norec pokaže vso svojo jezo, modri pa jo zadržuje in kroti.” In kako lahko krotimo svojo jezo? Naslednje tri stvari vam bodo pri tem pomagale: 1.\tOhladite se! Preden se odzovete, preštejte do deset! Jeza je stanje čustvenega vznemirjenja. Ko se to poveča, preprosto ne morete trezno razmišljati. Zato takrat, ko ste jezni, zlahka izrečete grobe besede ali pa naredite nepremišljene stvari. Tako eno kot drugo pa boste kasneje obžalovali. Ne pozabite na Salomonove besede: “Kdor je nagle jeze, dela bedarijo …” (Pregovori 14,17) 2.\tRazmislite! Ljudje, ki uspešno upravljajo s svojo jezo, si s tem, ko si vzamejo nekaj trenutkov, da se ohladijo, preden eksplodirajo, kupijo tudi čas za premislek o tem, kako se lahko na dane okoliščine najbolj zrelo odzovejo. To je priložnost, da razmislite o posledicah svojega odziva in se vprašate, ali si to res želite. 3.\tPoslušajte! V Jakobovem pismu je zapisano: “Zavedajte se, da mora biti vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo …« (Jak 1,19) Bolj jezni ko ste, bolj si želite govoriti in manj vam je do poslušanja. Če želite uspešno krotiti svojo jezo, morate, preden se odzovete, poskusiti poslušati in razumeti, kaj se dogaja v drugi osebi. Tako bo vaš odziv premišljen in vaša jeza pod nadzorom. Otroška zgodba pripoveduje o modrem indijanskem mentorju, ki je s preprosto palico podal spontan nauk o jezi. Modrec je levi konec palice imenoval “jeza”, desnega pa “sreča”. Nato je učencu naročil, naj odlomi levi konec palice in se tako znebi jeze. Kakorkoli se je ta že trudil, nikoli ni mogel doseči, da bi palica bila brez levega konca. Nauk? Jeze se ne moremo znebiti. To niti naš cilj. Lahko pa jo modro in dobro krotimo.

6 min 29 s

04.10.2020

Edvard Kovač: Največje veselje

Svetega Frančiška radi imenujemo Asiški Trubadur. In Francesco, ali »Francozek«, kot ga je začel klicati njegov oče, je bi v resnici pesniška duša, ki je s svojo poezijo, ali pa z interpretacijo že znanih pesmi, znala navdušiti svoje vrstnike. Vsekakor pesmi asiške zlate mladine niso bile izraz duhovne lirike, ampak pojav sproščujoče mladeniške ustvarjalnosti, ki v razposajenosti išče meje možnega v melodiji plesu in besedi. Toda Frančišku je šlo za globje veselje. Vedno je tako, da nas življenje, usoda ali pa Božja previdnost - kakor pač imenujemo dogodke, ki so nas zaznamovali - prisili, da se srečamo z globinami svoje duše. To se je zgodilo Frančišku, ko se je po naivni avanturi viteškega spopada med mladeniči dveh tekmovalnih mest, Assisija in Perudže, znašel v zaporu. Takrat je uvidel, da mora res bodriti svoje prijatelje in jim vlivati poguma. Kako biti duhovit v stanju, ko vsi ljudje okoli tebe obupujejo, kako se nasmehniti, ali celo zasmejati, ko nisi v nič kaj zavidljivem položaju zapornika! Pa vendar je to mogoče, kadar je človeška duša svobodna. In kako biti svoboden, ko pa si v zaporu, kjer je svoboda najbolj kratena! Tudi to je mogoče, če začneš prisluškovati globinam svoje duše. Takrat je mogoče zaznati ljubeči pogled, ki nas spremlja. In težke okoliščine se nam zazdijo nepomembne, smešne, lahko se jim nasmehnemo. Prav to globino svoje duše je začutil Frančišek, zato bi lahko rekli, da je v zaporu postal odrasel in celo svoboden fant. Začutil je tudi, ta svoboda duha, prek katere lahko ugotovi smešnost svojega položaja, ni le zanj, ampak jo morda deliti z drugimi. In čim več veselja podarja drugim, tem več se ga rojeva v njegovi duši. Tudi njegovi prijatelji ugotovijo, da je njihov položaj pravzaprav smešen, a najbolj so smešni ti, ki jim kratijo svobodo. Frančišek je v zaporu zaslutil, da je umetnost življenja prav v tem, da znamo najti veselje, celo v uboštvu in bedi. Pogoj pa je, da se predamo ljubezni, ki se v nas joglaša. Zato je Asiški Trubadur vzljubil preprostost in siromaštvo, ker se je tako čutil najbolj svobodnega in veselega. K tej preprostosti je vabil tudi svoje brate. Pa tega mu ni bilo dovolj, obračal se je tudi k cvetlicam in pticam, k vsem bitjem, saj vsem nam in vsaki živalci manjka toliko reči! A vsakdo lahko zaživi v Stvarnikovi največji Ljubezni, ki ga vabi k veselju in svobodi. Morda lahko prav v času koronavirusa to veselje v globinah svoje duše najdemo tudi mi in ga podarimo drug drugemu, čeprav na daljavo.

6 min 30 s

03.10.2020

Marko Rijavec: Človek poti

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokrati Duhovni misli duhovnik in pesnik Marko Rijavec premišljuje o človeku kot popotniku.

6 min 10 s

02.10.2020

Robert Friškovec: Pogum

Naj nas danes spodbudi ena sama beseda, ki sodi med kreposti: pogum. Pogumen človek si kljub oviram in težavam neustrašno prizadeva za tisto, kar meni, da je prav in dobro. To se sliši precej abstraktno, ampak pogosto moramo pokazati kar nekaj poguma, da se izkažemo za samostojne posameznike. Ni najlažje biti to, kar sem oz. bi želel biti, ne da bi me "povozili" želje in pričakovanja drugih. Laže se je namreč prilagajati večini in tuliti z volkovi kot pa biti drugačen. Pogum potrebujemo v konkretnih situacijah, ko začutimo, da gre za krivico. Povzdigniti glas je namreč tvegano. Tedaj se človek izpostavi in postane lahka tarča za protiudarce. Nadenj lahko poskušajo zvaliti krivdo ali ga očrniti. Nihče namreč noče biti kriv, kajti prevzemanje odgovornosti je nekaj napornega. Začeti pa je treba seveda pri sebi in ko ugotovimo, da smo tudi sami postali sužnji slabih navad, se moramo vaditi v vztrajnosti in pogumu, da se spoprimemo z njimi. Posebej je potreben pogum pri sprejemanju odločitev. Današnjemu človeku se marsikdaj očita, da se težko odloča, da z odločitvami odlaša oz. si ne upa tvegati in se vezati. Vsaka odločitev je namreč ločitev od nečesa, kar nam je domače in znano. Nikoli tudi ne moremo imeti popolne garancije, da bodo naše odločitve popolnoma pravilne. A ko pridemo na križišče in želimo iti naprej, se moramo odločiti za eno izmed poti. Res je tudi, da so danes popularne avtoceste in da je najlaže drveti skupaj z drugimi, tudi če ne vemo, kam se peljemo. Vendar mora vsak odkriti pot, ki je zanj najboljša. Morda se pogum najbolj pokaže prav v konkretni situaciji, ki nas zavezuje, da jo oblikujemo oz. na njej pustimo svoj pečat. Vsak trenutek našega življenja nas namreč postavlja pred naloge, ki se nam morda zdijo težke ali celo nemogoče. Če pa se teh nalog ne lotimo, je lahko prepozno in življenje gre mimo. Če problem le ignoriramo ali ga odlagali, navadno postaja le še večji in tudi sami se zdimo vedno manjši pred njim. Modrost starih Rimljanov pravi: »S pogumom rastejo kreposti, z oklevanjem strah.« Veliko ljudi v zgodovini je bilo, kot rečemo, ob pravem trenutku na pravem kraju, toda ne vemo, koliko poguma so morali zbrati za to. Vam pa želim veliko poguma za dan, v katerega stopamo.

6 min 16 s

01.10.2020

Emanuela Žerdin: Tri Terezije

Med veliko množico svetnikov in svetnic imam najrajši tri posebne žene. To so tri svete Terezije, tri velike svetnice iz treh različnih obdobij, različnih evropskih držav in iz treh različnih krščanskih dejavnosti. Prva je sv. Terezija Avilska, ki jo imenujemo Velika, saj je razglašena za prvo ženo učiteljico Katoliške cerkve. Živela je v Španiji, v mestu Avila, in je bila izredno lepa, pametna in bogata deklica, v katero so se zaljubili mnogi vitezi 16. stoletja. Vstopila je v samostan, a je tudi v cerkveni ustanovi uživala privilegije bogate in pomembne osebe, ki si pač lahko privošči, česar si druge sestre niso mogle. Ko pa je doživela osebno srečanje z Gospodom Jezusom, se je spreobrnila in postala močna obnoviteljica karmeličanskih samostanov, tako ženskih kot moških. V obdobju, ko so bile žene po večini v kuhinji in gospodinjstvu, je ona študirala in napisala veliko najbolj znanih in branih knjig o duhovnosti. Druga je sv. Terezija iz Lisieuxa v Franciji, ki ima naziv Mala in je čisto nasprotje svoje velike zavetnice, saj je živela v 19. stoletju v veliki družini in za svojimi štirimi sestrami tudi ona odšla v samostan, ko je bila stara komaj 16 let. V samostanu so jo imeli za 'eno ta malo', ki je pač pridna in prijazna, kaj več pa od nje niso pričakovali. Zbolela je in kot nežen cvet umrla stara komaj 24 let. Šele po smrti so odkrili veličastnost njene duše, čistost njenega srca in neizmerno svetost vsakdanjega preprostega življenja. Kot je sv. Terezija Velika učiteljica Cerkve, je Mala Terezija prav tako, saj je, kot je sama zapisala, njen poklic bila ljubezen! Tretja Terezija je sv. Mati Terezija iz Kalkute, rojena v nekdanji skupni državi Jugoslaviji, Albanka iz Skopja, iz prejšnjega 20. stoletja. V obdobju, ko se je njena domovina Albanija razglasila za prvo komunistično državo na svetu, je ona širila vonj svoje svetosti v Indiji, kjer se je odpovedala krasni službi učiteljice in postala preprosta zbiralka klošarjev in umirajočih z ulice. Je edina redovnica ki je prejela Nobelovo nagrado za mir. Ko jo je neki novinar opazoval pri delu z največjimi reveži, ji je rekel: Veste, jaz tega ne bi delal niti za milijon dolarjev, mu je ona odgovorila: Tudi jaz ne. To delam zaradi Jezusa, ki ga vidim v teh revežih. Tri Terezije, tri svetnice, tri luči. Zaradi takih ljudi človeštvo živi naprej in upa v nebeško kraljestvo, ki je prav po teh in takih svetnikih že med nami.

6 min 25 s

30.09.2020

Gregor Čušin: Svetniki

»Moja mama je bila svetnica! Moj oče je bil svetnik!« slišim večkrat. Poznam veliko svetnikov. Vidim jih vsak dan … ali pa vsaj enkrat na teden. Občudujem jih, ko jih gledam od blizu in od daleč. Smilijo se mi! Ni lahko biti svetnik. Prav res ne. Stojijo cele dneve (in noči) nepremično na oltarju … nekateri že več stoletij. To ne more biti prav prijetno: krčne žile, ploska stopala, boleča kolena … krči v rokah, nogah, mišicah … zaskočeni in otekli sklepi, vrat še prav posebno. No, nekateri izmed njih imajo to srečo, da lahko ležijo na ražnju ali pa se naslanjajo na kakšen steber ali mlinsko kolo; še privezani so, da ne padejo. Nekateri izmed njih lahko klečijo ali pa celo naslonijo glavo na kakšno tnalo … Toda čez stoletja takole ležanje, naslanjanje in klečanje niso nič manj utrudljivi in naporni kot stoja. Večina teh ubogih svetnikov ima polno naročje krame, kot da bi bili vsi zaposleni pri kakšnem selitvenem servisu: ta drži knjigo, drugi verigo, tretji ključe ali pa meč. In pa rože, seveda: od šopkov do trajnic in palmovih vej. Še večji reveži med njimi skrbijo za živali: pse, goske, prašiče, govedo, raznovrstne ptice, celo ribe … in presneto, zdi se mi, da sem nekoč videl enega, ki je s seboj vlekel pravega pravcatega zmaja! Nekateri svetniki, se zdi, so šli še korak dlje in postali darovalci organov: kako si drugače razložiti, da v rokah nosijo srce, oči ali ušesa? … In prisežem, da sem videl enega, ki je v naročju držal svojo lastno glavo. Povem vam: ni lahko biti svetnik!! »Moja mama je bila svetnica! Moj oče je bil svetnik!« Ne, ni lahko biti svetnik v družini: nenehno te kaj boli, utrujen si in le redko lahko ležeš in kam nasloniš glavo. Nenehno imaš polno naročje, kot da si zaposlen v selitvenem servisu, nenehno pospravljaš in popravljaš, skrbiš za rože. Če potomcem nisi uslišal želja po kakšnem živalskem ljubljenčku, za katerega potem sam skrbiš, se pa drugače spopadaš z zvermi … Skratka: tako ali drugače je kot v živalskem vrtu! In če svoje starševstvo jemlješ vsaj malo resno, potem nosiš srce (in druge notranje organe) nezavarovano na dlani ter glavo na tnalu. In – to najbolj boli in je najteže – večino časa se ti zdi, da te nihče ne opazi; grize te črv (Ali se sploh izplača?) … in skačeš iz kože! Ni lahko biti svetnik! Prav res ne!

6 min 36 s

29.09.2020

Raid Al Daghistani: Al - Kindi, prvi arabski filozof

Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za »prvega učitelja«, Al-Farabi za »drugega učitelja«, Averoes za »velikega komentatorja«, Avicena za »filozofa med zdravniki«, Ar-Razi za »zdravnika med filozofi«, velja Abu Yaqub al-Kindi za »prvega filozofa med Arabci«. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo »Al-Falsafa Al-Ula« (»O prvi filozofiji«) je prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so »prvi vzrok«, »nastanek oz. večnost sveta«, »odnos med enim in mnoštvom«, »vprašanje duše« in »možnost spoznanja«. Povsem v duhu grških mislecev al-Kindi definira filozofijo kot »vednost o bistvu oz. naravi vseh reči« in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oz. poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da po tem spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se ostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njegovim bistvom in zadnjim vzrokom. Prva filozofija je za al-Kindija zato najbolj plemenita veščina med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je je sodeloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito vpeljavo grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovim in Platonovim delom. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat »O intelektu« in etično razpravo o »Odpravi tegobe«. Tako al-Kindi ni le položil pomembnih temeljev za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda.

6 min 54 s

Stran 11 od 122
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov