Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2369 oddaj

2369 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


23.07.2020

Edvard Kovač: Svetniki nas združujejo

Ob razlikovanju mnenj, kakšno pot naj ubere Združena Evropa, se vedno bolj kaže, da obstajajo različni načini dojemanja življenja in še večje razlike glede ravnanja in dela pri prebivalcih na severu, v Skandinaviji, in na južnem, sredozemskem delu Evrope. Zato ni slučaj, da je sv. papež Janez Pavel II. razglasil sv. Brigito Švedsko za sozaščitnico vse Evrope. Brigita je bila rojena na Švedskem l. 1302 v kraju zraven Uppsale. Že Latinci so rekli: Nomen est omen, Ime pove vse. In njeno ime, ki je keltskega izvora, naj bi pomenilo krepostno ženo. Zanjo je bila značilna pokončna, etična drža, nakazovala je poznejšo tipično skandinavsko protestantsko etiko, ki je še danes znana, tudi pri njenih nevernih rojakih. Brigita se je najprej izkazala za izjemno vzgojiteljico svojih osmih otrok. Ena izmed njenih hčera je prav tako zaslovela po poštenju in postala sveta Katarina (Karin) Švedska. Zato se ne čudimo, da je kralj Magnus Brigito povabil na dvor, da bi njegovo nevesto Blanco iz Namurja uvedla v švedsko kulturo. Brigita je vedela, da vsaka država potrebuje izobražene in razgledane ljudi, zato je ustanavljala samostane in šole. Prav tako pa se je zavedala, da se civilizacijska stopnja vsakega naroda kaže v skrbi za stare in bolne, zato je ustanavljala tudi bolnišnice. Toda v Brigiti je bil tudi nemiren duh, hotela je potovati, tako v oddaljene kraje kot v globino svoje duše. Zato sta se z možem Ulfom odpravila na romanje k sv. Jakobu v Compostelo. Pot ju je vodila tudi skozi druge romarske kraje. Rada sta se ustavila v Assisiju, saj jima je sveti Frančišek veliko pomenil. Ta svetnik iz sončne Umbrije jima je pomagal, da je iz njunega življenja sevalo tudi pristno krščansko veselje. Brigiti je bil blizu latinski značaj Evrope. Zato se je po romanju v Compostelo in po smrti svojega moža rada nastanila v Rimu. Zaradi opisov duhovnih doživetij bi jo lahko celo imeli za predhodnico poznejše španske mistike. S temi potezami svojega življenja pa nam sv. Brigita kaže, da sta srečanje in združitev severne, germanske, etično stroge Evrope z južno, latinsko, družabno in sredozemsko razigrano, vendarle mogoča. Prostor tega srečevanja sta etična skrb za drugega in duhovni notranji svet, ki ga je treba spoštovati, saj izraža veličino vsakega posameznika. V teh počitniških dneh se v nas prebujajo lepe želje po potovanjih v daljne kraje, sv. Brigita pa nam kaže, da je mogoče potovati tudi zelo daleč po globinah naše duše. Pri tem pa je treba paziti, saj je najlepša pot takrat, ko lahko potujemo z drugimi.

6 min 46 s

22.07.2020

Daniel Brkič: Najdragocenejši biser

Grški filozof Platon je rekel, da je človek kot votel in preluknjan vrč; polniš ga, a se takoj izprazni. Evropski človek je nesrečen v globini svojega bitja. Naša velika mesta so polna praznih ljudi, ker so mesta ostala brez Boga. Verjeli smo, da bomo srečni tudi brez njega, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Boga je namreč momogoče zanikati, nemogoče pa se ga je znebiti. Ironija je, da nas tisto, v kar upamo, na koncu razočara. Lagali so nam, da so se s prvo svetovno vojno končale vse vojne, a žal se to ni izpolnilo. Besede so bile močne, toda prazne. Človek lahko osvoji ves svet, a če izgubi razlog za življenje, smisel, nima ničesar. Zato poslušajmo prispodobo, v kateri je Jezus Kristus primerjal nebeško kraljestvo z dragocenim biserom: »Nebeško kraljestvo je podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13, 45–46) Kako modra odločitev! Trgovec je bil pripravljen prodati vse, kar je imel, ker je našel biser vrhunske vrednosti. Vse ostalo je bilo v primerjavi z njim manj vredno. Trgovec je imel veliko različnih biserov. Morda jih je kupil v upanju, da ga bodo osrečili in potešili, a je kljub temu vztrajno in neprekinjeno iskal nekaj posebnega in enkratnega. Ko je to našel, je bil pripravljen prodati vse drugo, samo da bi prišel do edinstvenega bisera. Naša sreča, užitki, uspehi, dosežki, prepričanja in verovanja so kot mali biseri. Nekaj časa se nam zdijo vredni in ponujajo izpolnitev. Pa vendar globoko v sebi vemo, da obstaja nekaj boljšega, lepšega, trajnejšega in srečnejšega. Ko je trgovec iz Jezusove prilike našel dragoceni biser, je bil pripravljen prodati vse bisere, ki jih je do takrat spravljal na kup. Končno je odkril tisto, kar je vredno imeti. Vse, kar si je priskrbel prej, ni bilo zaman, ampak je bila le priprava za končni nakup dragocenega bisera. Čim je opazil poseben biser, je spoznal, da ga mora imeti. V primerjavi z njim je bilo vse drugonbrez pravega sijaja. Šele dragoceni biser je prekašal sijaj drugih biserov, tako kot sonce s svojim sijajem preseže zvezde. Zame je vera v Boga, izražena z zaupanjem vanj, najdragocenejši biser, ki ga je vredno imeti in ohraniti, kajti človek, ki ima Boga, je vedno v večini.

6 min 6 s

21.07.2020

Vasiljka Gamser: Preroditev v duhu

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli binkoštna vernica Vasiljka Gamser premišljuje o preroditvi v duhu, ki jo potrebuje vsak kristjan.

5 min 24 s

20.07.2020

Silvester Molan: Biblijski sveti Duh

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V tokratni Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o tem, zakaj ljudje potrebujemo Sv. duha.

5 min 26 s

19.07.2020

Andraž Arko: Gre brez ljulke?

Koliko poskusov je že bilo v zgodovini človeštva, da bi s takim ali drugačnim sistemom ali celo režimom očistili neko populacijo? Vzpostaviti čisto, arijsko raso; na določenem teritoriju izvesti etnično čiščenje; z odstranjevanjem oporečnikov vzpostaviti vladavino, ki bo raj na zemlji. Ali pa v bolj blagem smislu: ko bo na oblasti politična opcija, s katero simpatiziram ali ji celo pripadam, takrat pa bo vse teklo kot po maslu, samo da ne bodo na oblasti oni, ta drugi! Če se spustimo še na bolj oseben nivo: kolikokrat se zalotimo pri misli, da če ne bi bilo tega zoprnega človeka v mojem sorodstvu ali v moji službi, bi bilo življenje precej lažje in lepše? Ko bo ta moj zoprn šef šel v pokoj, bo pa končno lepo; ko bo ta grozna tašča umrla, bomo pa lahko končno normalo živeli; ko bo... … Lahko bi še in še naštevali. Dejstvo je, da svet ni popoln, v nas pa je težnja, hrepenenje, da bi bil. Oziroma, da bi ga naredili popolnega. Evangelij današnje nedelje prinaša Jezusovo priliko o ljulki med pšenico – torej o plevelu s strupenimi plodovi, ki ga je nekdo zanalašč zasejal med pšenico. Gospodar – Stvarnik je posejal dobro seme, sovražnik – hudič pa je ponoči na njivi zasejal med pšenico še ljulko. Ko služabniki čez nekaj časa ugotovijo, da med pšenico raste tudi ljulka, predlagajo gospodarju, da bi ljulko populili. Toda gospodar je proti temu, saj je nevarnost, da bi med puljenjem ljulke izpulili tudi pšenico. Torej je treba počakati do žetve, ko se bo ločilo pšenico od ljulke, torej pravične od krivičnih. Čistka torej bo. Krivični bo prejel svoje plačilo. Če ne na tem svetu, pa na onem. Naj nas ne vznemirja kako – to prepustimo Bogu, ki je pravičen in usmiljen. Za nas naj bo ta prilika predvsem spodbuda, da ne bi zapadali skušnjavam o raju na zemlji, v katerem ni ljudi, ki mi povzročajo krivico, ljudi, ki mi grenijo življenje, ljudi, ki so mi na tak ali drugačen način nadležni in zoprni. Namesto, da bi te ljudi skušali izriniti ali celo odstraniti iz svojega življenja, jih sprejmimo kot izzivi za svojo osebnostno in duhovno rast. Hkrati pa se odkrito soočiti z dejstvom, da svet ni popoln. In če si priznamo, nenazadnje tudi nihče od nas ni popoln. Imam takšne in drugačne napake in slabosti. Torej je na pšeničnem polju mojega srca zasejana tudi ljulka. Koliko ji pustim, da se razrašča? Sicer naj bi ljulke ne trebili do žetve, da bi poprej z ljulko ne izruvali tudi dobre pšenice. Ampak, ali ni vsak večer, ko grem spat, dejansko priložnost za takšno mini žetev, ko naredim obračun dneva in ovrednotim, kaj je bilo v njem dobrega in kaj je bilo slabo? In nov dan bo prinesel novo priložnost za setev. Koliko bom dopustil, da se bo vnovič razraščala ljulka?

6 min 30 s

18.07.2020

Alenka Veber: Drevo spoznanja

Verjamem, da marsikdo izmed vas pozna biblijskega Boga in njegovo ustvarjanje vesoljstva in človeštva. Če nič drugega, zagotovo poznate vsaj stavek iz Prve Mojzesove knjige, ki povzema njegovo ustvarjanje: »Sedmi dan je Bog dokončal delo, ki ga je naredil, in počival je sedmi dan od vsega dela, ki ga je storil.« (1 Mz 2,2) Bog pri ustvarjanju vesoljstva in človeštva ni mislil samo na svoj počitek, temveč tudi na mojega in vašega, saj nam naroča: »Šest dni delaj, sedmi dan pa počivaj, da si odpočijeta tvoj vol in osel in si oddahneta sin tvoje dekle in tujec!« (2 Mz 23,12) Bog je v raj, ki ga je ustvaril, postavil tudi človeka ter mu dal družico. In še nekaj: »Gospod Bog je dal, da je iz zemlje pognalo vsakovrstno drevje, prijetno za pogled in dobro za jed, tudi drevo življenja v sredi vrta in drevo spoznanja dobrega in hudega.« (1 Mz 2,9) Še dandanes drevo življenja, ki zagotavlja nesmrtnost, čuvajo kerubi z mečem, gospod Bog pa je iz edenskega vrta izgnal človeka obdelovat zemljo, iz katere je bil vzet. Tako sta v potu svojega obraza Adam in Eva obdelovala zemljo, da je iz nje vzklila pšenica, sicer bi bila lačna. Upam, da je Bog Adamu in Evi vsaj sedmi dan pustil počivati. Mogoče sta si takrat vzela čas in razmislila, zakaj sta bila izgnana iz raja, po katerem bi se lahko mirno in brez oblačil sprehajala vseh sedem dni v tednu. Eva in Adam sta se, tudi zaradi prekanjene kače, raje odločila za drugačno pot. Ko danes govorimo o drevesu spoznanja, imamo v mislih življenjske izkušnje. Te niso samo lahke in neboleče. So tudi grenke in boleče. Ko je Eva Adamu ponudila jabolko z najlepšega drevesa v raju, je, slepo verujoč kačinim besedam, videla samo, da je sadež dober za jed, mikaven za oči in vreden poželenja. Pozabila je, kaj ju z Adamom čaka, če bo jedla od prepovedanega drevesa. V svoja naročja klatimo različna jabolka: črviva, rdeča, zrela in nezrela. Čeprav nas k ugrizu ne vabi kačji jezik z Gospodovega vrta, grizemo vse po vrsti. Tako si pridobivamo izkušnje. Tiste, ki nas lahko največ izučijo, so navadno bridke. Drage poslušalke in dragi poslušalci, mogoče imate hišo z vrtom, na katerem so posajena tudi drevesa, ali pa živite v bližini gozda. Vzemite si kakšen dan počitka in se ustavite v raju, ki ste si ga ustvarili. Usedite se pod svoje drevo spoznanja in razmislite, kaj ste v življenju storili dobrega in kaj slabega. Če bi Adam in Eva izpolnjevala zapovedi ob drevesu spoznanja, bi spoznala dobro, tako pa sta morala ob neizpolnjevanju zapovedi spoznati zlo. Zato naj vam ne bo žal dneva počitka, ki ga zapoveduje Gospod.

6 min 59 s

17.07.2020

Gregor Čušin: Samarijan

Za narod, ki celo v svoji himni prepeva »ne vrag, le sosed bo mejak«, se mi zdi, da presenetljivo po svoje razumemo, razlagamo in seveda živimo Jezusovo naročilo, naj »ljubimo svoje sovražnike«! In čeprav smo mi Slovenci priden narod, marljiv kot mravljice, in venomer delamo, je – priznajte, da res – precej čudno, da ni pri roki nobene metle, še preprostega majhnega omelca ne, ko bi bilo treba pomesti pred svojim pragom. Ko se v naši mali deželici zgodi, da koga ujamejo s prsti v marmeladi ali s spuščenimi hlačami, se z vseh strani zberemo skupaj, kot za občni zbor Kekcev, in v eni roki nosimo primerno oster kamen, v drugi pa držimo spovedni listek, ki dokazuje, da smo – vsaj trenutno – brez greha in tako po vseh pravilih opravilno sposobni, če ne celo dolžni, zalučati kamen … in ga ni Boga, ki bi nam lahko rekel, da ne! Še žepe smo si napolnili s kamni, za vsak primer, da nam jih ne zmanjka! Uvedel sem pravilo, da če ne zmorem povedati česa dobrega in lepega, raje molčim. Ne uspe vedno, priznam. Presenečen pa sem, kako hitro, kje vse in s kom vse mi zmanjka tem za pogovor! Kakšna mučna tišina. Vedno znova me preseneti gonja, ta divja jaga, ko še najbolj preplašen zajec pride brcnit ustreljenega leva in mrhovinarji zakrožijo, čakajoč na truplo! Ko poslušamo ali prebiramo priliko o usmiljenem Samarijanu, pomilujemo duhovnika in levita, ki sta prezrla ranjenega človeka ob poti, in se vedno vsaj trudimo postaviti v vlogo Samarijana, ki je neznancu priskočil na pomoč. Vendar pa mnogokrat, ko v ranjenem človeku prepoznamo znan in osovražen obraz … obraz, ki nas je nekoč užalil in ranil … ne zmoremo niti toliko ljubezni, kot sta jo premogla duhovnik in levit, ko sta šla mimo, temveč vrnemo milo za drago, hudo s hudim … in se spotaknemo, vsaj z besedo, ob človeka, ki je padel. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki ljubijo njih!«(Lk 6, 32) Dober človek, kristjan, če hočete, je naiven. Ker je ljubezen, ki »vse opraviči« - naivna! In da ne bo pomote: ne opravičujem greha, le za grešnika prosim usmiljenja!

5 min 11 s

16.07.2020

Metka Klevišar: Ni mi dala roke

Pred leti sem bila pri maši zunaj Ljubljane, v cerkvi, v kateri nisem poznala nikogar izmed navzočih razen svoje prijateljice, ki je bila z menoj. Poleg mene je sedela ženska, ki je pred mašo molila rožni venec, pri maši pa je ves čas zelo lepo pela. Potem pa je prišel pozdrav miru in vsi smo si podali roko. Hotela sem dati roko svoji sosedi in sem jo iztegnila proti njej, ona pa se ni niti ozrla name. Bila sem ogorčena. Kako morejo biti ljudje tako pobožni pri maši, hkrati pa se niti malo ne zmenijo za ljudi okoli sebe? Obrnila sem se na drugo stran k svoji prijateljici in ji to povedala. Ona pa je to gospo poznala in mi je povedala: »Slepa je in te sploh ne vidi.« \tPostalo me je sram. Nič nisem vedela o tej ženski, pa sem jo v mislih obsodila, da je neprijazna. Bila sem ogorčena, še preden sem vedela, zakaj se tako vede. Sodila sem, ne da bi vedela, zakaj se kaj dogaja. Pozdrav miru sem spremenila v nekaj, kar prinaša nezadovoljstvo in nemir. \tVerjetno se nam take stvari dogajajo kar pogosto. Obsojamo druge ali pa drugi obsojajo nas. Navadno vidimo samo, da drugi obsojajo nas, in nas to boli; bolj slepi in neobčutljivi pa smo takrat, ko mi sodimo druge, ne da bi točno poznali vse okoliščine in vedeli, zakaj se stvari dogajajo. Vzrok je največkrat nevednost, pa tudi to, da se premalo pozanimamo, zakaj se nekaj dogaja tako in ne drugače. Če bi vedela, da je slepa, bi se seveda obrnila k njej, jo prijela za roko, ji povedala, da sem njena soseda v klopi in da ji želim božjega miru. \tVčasih se sprašujem, zakaj se mi dogaja to in ono. Verjetno ima vse svoje sporočilo zame, kot ga je imelo tudi srečanje s slepo gospo, s katero si nisva segli v roke za pozdrav miru. Zelo nazorno sem občutila, kako hudo je, ko se prepustimo predsodkom in na podlagi teh delamo popolnoma napačne sklepe. \tUpam, da bom drugič pozornejša, predvsem pa, da bom s svojimi sodbami malo bolj počakala.

6 min 22 s

15.07.2020

Cvetka Ajd: Prebiranje božje besede

Duhovno misel je pripravila predsednica Društva Prenova v duhu Maribor Cvetka Ajd. Razmišlja o tem, kako je redno prebiranje božje besede hrana za našo dušo.

4 min 29 s

14.07.2020

Peter Millonig: Moč besede

Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v današnji Duhovni misli premišljuje o moči besede. V govoru moramo biti previdni, saj besede lahko rušijo, če pa jih uporabljamo pravilno, lahko naredimo veliko dobrega.

4 min 26 s

13.07.2020

Jurij Bizjak: Trije temelji življenja

Na današnji dan pred sto leti so fašisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Primorske Slovenke in Slovenci so veliko trpeli pod fašizmom, v oporo pa jim je bilo narodno zavedno delovanje katoliških duhovnikov. V današnji Duhovni misli koprski škof dr. Jurij Bizjak razmišlja o treh temeljih življenja, resnici, pravičnosti in svetosti, na katere so se opirali tudi takrat zatirani rojaki na Primorskem.

4 min 53 s

12.07.2020

Božo Rustja: Moč besede in rjast žebelj

Tudi prilika o sejalcu spada med bisere svetovne književnosti. Ob prvem poslušanju se zdi, da prilika govori o štirih vrstah poslušalcev, toda z njo hoče Jezus pokazati na moč Božje besede, o kateri je govoril že starozavezni prerok Izaija: »Kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo … tako je z mojo besedo …: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal« (Iz 55,10-11). Besede imajo moč. Pomislimo na učinek, ki jih imajo že besede, ki jih izrečemo ljudje: »Ljubim te! Pomagal ti bom!« »Zahtevam ločitev!« »Med nama je konec!« Preprosta poved lahko reši ali uniči, opogumi ali potlači, dvigne ali poniža. Če ima že človeška beseda tako moč, predstavljajmo si, kakšno moč ima Božja beseda. Človekova beseda se lahko zmoti, medtem ko je Božja beseda vedno resnična. Ko Bog govori, prisluhnejo vse molekule v stvarstvu in ji odgovorijo. Bog je s svojo ustvarjajočo besedo vse ustvaril in po njej je Jezus prišel na svet po Mariji. Če se zavedamo moči besede, bomo bolj pazili na to, kaj govorimo. Ustvarjene po Božji podobi imajo izrečene besede večjo moč, kot si to lahko predstavljamo. Bog pa nam ne govori samo po besedi, ampak tudi na druge načine. Za to lahko uporablja ljudi, dogodke, stvari, celo našo revščino. Vse z namenom, da bi širil svoje sporočilo. Albin je bil odličen podjetnik, a se je zaradi stresnega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in odselil od družine. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Nekega dne je hodil po cesti in na tleh zagledal ukrivljen, rjast žebelj. Najprej je pomislil, da je to odlična podoba njega samega: rjast in brezobličen. Pobral ga je in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in začel ravnati žebelj. Nato ga je očistil rje s smirkovim papirjem. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Spoznal je, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Vedel je, da ne bo lahko, a se je vseeno odločil, da bo poskusil. Danes je Albin spet skupaj s svojo družino in spet opravlja gradbene posle. Tak rjast in kriv žebelj je Albinu odprl oči. Postal mu je znamenje, da lahko na novo začne svoje življenje. Njemu je Bog spregovoril na nenavaden način – po rjastem žeblju. Bog nam velikokrat govori po dogodkih. Bodimo odprti za njegov glas. Naj za nas ne veljajo besede reka: Bog nas pogosto obišče, a največkrat nas ni doma.

6 min 18 s

11.07.2020

Emanuela Žerdin: Odprta vrata

Vrata imajo zelo veliko različnih pomenov. So varnost, zaščita, zasebnost. Po drugi strani pa, ko se odprejo, postanejo most v notranjost doma, neke stavbe, dvorane, cerkve, kjer se dogajajo številne zanimive stvari. Naš dom za ostarele ima prekrasna steklena dvojna vrata, ki so se ob začetku pandemije zaklenila in bila do pred kratkim strogo zaprta. Odpirala so se le od znotraj in le z dovoljenjem portirja si lahko vstopil skoznje. Pred nekaj dnevi pa so se vrata, ta lepa steklena vrata, spet odprla! Še zmeraj so tu kontrola, dezinfekcija rok in maske na obrazu, ali – vrata so odprta! Vsi smo se tega razveselili. Majhna gesta, ki je prinesla neizmerno veliko upanja in veselja! Vrata so odprta. V nekdanjem glavnem mestu skupne države sem rada obiskovala tako katoliške kot pravoslavne cerkve. Ker so katoličani velika manjšina, so bile cerkve zaprte, saj niso imeli nikogar, ki bi pazil na to, kdo vstopa in kaj dela v svetiščih. No, pravoslavne cerkve so bile odprte od zgodnjega jutra do pozne večeri, poleti in ponoči. In nikoli niso bile prazne. Vsaj nekaj vernikov je tam molilo ali poslušalo čudovito petje pravoslavnih menihov. Odprta vrata so neke vrste vabilo, da vstopiš, da pogledaš, kaj je tu notri, in da se obogatiš od tega, kar najdeš. Zato mi je hudo, ker sem po zahodni Evropi skoraj povsod naletela na številna zaprta cerkvena vrata … Pravijo, da zato, ker v cerkvah ni več mesta za molitev. Da je tam kakšna dvorana ali kaj podobnega … Ko zdaj spet odpiramo številna vrata, ne bi smeli pozabiti odpreti tudi vrat svojih srčnih »skrinjic«, kot je nekoč napisal največji Ivan Cankar: Vsak človek, tudi najsiromašnejši, ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, za katero nosi ključ vedno s seboj in ga ne posodi nikomur … Vsak narod ima v hiši svojega življenja posebno kamrico, v katero je skrbljivo spravil, kar je bil kdaj pridobil dragocenega, spravil vse, kar je bil kdaj najgloblje doživel, z vsem svojim ubogim telesom, z vso svojo čisto dušo, spravil vse, kar je kdaj trepetaje v predsmrtni bridkosti čutil in mislil. V to kamrico stopi ob usodni uri, stopi vanjo, da se povrne očiščen in utrjen, poln vere váse in v dobroto svojega bližnjega, poln zaupanja v dan in v večnost, poln moči, brez strahu, pripravljen na svatovanje in pripravljen na svojo lastno sedmino ...

6 min 23 s

10.07.2020

Zoran Kodela: Kako nam božja beseda pomaga preživeti

V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik, urednik in direktor krščanske televizije Exodus Zoran Kodela razmišlja o tem, kako nam božja beseda pomaga preživeti.

6 min 17 s

09.07.2020

Silva Matos: Empatija kot post

Človek, pri katerem prevladuje nezadovoljstvo, veliko nasprotuje drugim, ne prenese drugega mnenja, drugih odločitev. Nikdar se ne ve točno, za kaj je, ampak samo, da je proti. Predvsem pa proti komu je. Nekateri ljudje, si s tem pomagajo, da nadomestijo svojo vrzel, svojo praznino. A pravzaprav je to del dozorevanja človeka. Nihče se namreč ne more vzpenjati navzgor, če ni šel kdaj tudi navzdol. Hrepenenje po ugodju, po lahkotnem življenju, zapira vrata do ustvarjanja, pusti človeka praznega. Prazni so tudi njegovi morebitni dosežki na področju njegovega bistva. A hrepenenje po življenju je tako močno in neskončno prisotno v vsakem človeku, da ga je samo treba prebuditi, prebuditi njegovo zatrto dušo. Ustvarjeni smo tako, da lahko neposredno začutimo tudi čustvena stanja in hotenja drugih ljudi. A treba je spoznati pomen, smisel vživljanja v druge ljudi. Sprejeti moraš to lepo, v nas položeno naravnanost, da si predstavljaš, kako se počuti drugi, zaznavaš in razumevaš njegove občutke, misli, ki jih doživlja, se vanje vživljaš. Kadar je to doživljanje vzajemno, je zelo močno, omogoča nam doseči veliko povezanost, rast v odnosu. Empatija je še posebno dragocena v občutljivem obdobju odraščanja, ko ima mladostnik svoje, nove potrebe, ki pogosto šokirajo, so težko sprejete. Pa vendarle je bistveno, da jih najstnik ne zanika, ker se odrasli odzivajo z ogorčenjem, zaničevanjem. To pa povzroča razcepljenost znotraj jaza. Občutek, ki ga je imel kot otrok, da je lep, dober, ljubljen, povsem sprejet, se počasi zamegli, celo izgine. Morda se odloči, da še igra otroka, ker so njegove potrebe neprepoznavne. Toda tako izgublja stik s seboj in drugimi. Če ga je sram tega, kar potrebuje, sebe zavrača. Tu se zgradi bistvena pregrada med tem, kar je in kar bi moral biti. Mali otroci se v taki situaciji pač prilagodijo, ker tako preživijo. Sram rodi molčečnost, nepovezanost, zaprtost. Če se do najstnika ohranja spoštljiva, odprta komunikacija, se stik s starši, pomembnimi odraslimi ohranja. Večja je možnost izražanja težjih vsebin, zapletov. To daje občutek slišanosti, sprejetosti. Nihče ti ne more dati tako toplega objema, kot ljubljena oseba in človek išče ljubezen. Četudi to zanika. Ko se pokažejo znaki prizadetosti, nesporazuma, dvomov, problemov, je najbolj važno, da se odrasli najprej rešimo občutka prezasedenosti, vsakdanjih rutinskih nalog, tudi učnih načrtov. Namesto tega se vživimo, poglejmo v oči in zgodbo najstnika ter pomislimo tudi, kaj bi vi na njegovem mestu najbolj potrebovali. Tudi to je oblika posta. Dajte prostor ljubezni. Ljubezen je navdih, podaja roko iščočemu, tistemu, ki trka, da lažje začne poslušati sebe in svoje hrepenenje.

7 min s

08.07.2020

Polonca Zupančič: Seneka o premagovanju strahu

Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da je nezadovoljen svojo usodo in živi v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« je zapisal za uvod. V nadaljevanju je ugotavljal, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti; bodisi zadenejo nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi kakšne nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak vsak hrup,« je zapisal svoje razmišljanje. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzame duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da poleg nje obstaja še kakšna dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se popolnoma predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki ne čuti nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tisti, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.

6 min 34 s

07.07.2020

Janez Vodičar: Nepopoln dan

Če bi vas prebudil z novico, da je končno napočil popoln dan vašega življenja, bi verjetno hitro zavili z očmi in me, spoštovani poslušalke in poslušalci, hitro začeli poslušati s stisnjenimi zobmi. »Gotovo gre za koga, ki ne ve, kaj je življenje, da govori o popolnem dnevu.« in »Bo že videl!« bi še privoščljivo dodali. Nemški pesnik Friedrich Hölderlin je zapisal, da je z dnevi kot z življenjskimi obdobji. Noben dan ni dovolj dolg, noben ni popolnoma lep, vsak je, če že ne napolnjen z mukami pa vsaj z nepopolnostjo. Vedno znova se pritožujemo čez življenje. Že otroci znajo tarnati nad svojim otroštvom. Spomnim se, kako sem sanjal, da se ne bi rodil v družini, v kateri sem se. Ne bi mi bilo treba delati na kmetiji, lahko bi šel kam na počitnice, kot so šli drugi, ne pa na njivo. Podobne sanje je imel ali ima vsak izmed nas. Nobeno življenjsko obdobje ni dovolj lepo, popolno, vsako prehitro mine. Kakor današnji dan, ki bo spet prinesel 'Bog si ga vedi, kaj'. A ko se ozrem na svoje otroštvo, vidim, kako je bilo dobro vse to, kar sem moral takrat preživeti. In tako bi šel lahko v vsako obdobje svojega življenja. Verjamem, da tudi drugi tako razmišljate. Ko se prebijamo iz dneva v dan, nas tarejo skrbi, motijo številne stvari, občutek imamo, da nam življenje polzi iz rok. Če pa pogledamo nazaj, je občutek drugačen. Pogosto lahko mirno in zadovoljno rečemo, da je bilo takrat res lepo. Nisem navedel vsega, kar je o tem zapisal pesnik Hölderlin. Dodaja, da če seštejemo vse te nepopolne dni, ki so nam prej grenili življenje, na koncu dobimo vsoto, ki nas navdaja z veseljem in občutkom polnosti. Težko živimo v preteklosti in vsako tarnanje o tistih lepih starih časih nas hitro vznejevolji. Od preteklosti res nimamo kaj dosti, a brez nje ne moremo živeti. Preteklost, ki pušča le bolečine in neizpolnjena hrepenenja, ne more biti hrana današnjega dne. Če pa z nemškim pesnikom zmoremo tako seštevati dni svojega življenja, da v vsej prikrajšanosti najdemo lepe in dobre trenutke, bosta tudi v nas radost in volja do življenja. Ne gre za prazno nostalgijo o zlatih starih časih, gre za dober temelj današnjega dne. Tudi današnji dan bo prekratek za vse, kar želimo storiti. Ne bo popoln, kot bi to navsezgodaj hoteli. Lahko pa iz njega naredimo droben biser, ki bo na verižici našega življenja počasi sestavljal čudovit spomenik radosti. Pot do tega je, da se spomnimo lepote včerajšnjega dne, lanskega leta, preteklega desetletja, in ob tem verjamemo, kako je tudi današnji dan drobno zrno semena za lepši jutri.

6 min 53 s

06.07.2020

Duhovna misel

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

6 min 38 s

05.07.2020

Edvard Kovač: Modrost in ljubezen svetih bratov

Slovenci smo dosegli, da praznujemo praznik svetih bratov Cirila in Metoda, z razliko od ostalih kristjanov po svetu, izven postnega časa, saj bi radi, da bi ga praznovali z veselimi srci. Za slovensko kulturno izročilo sta namreč sveta brata tista, ki sta v slovanski jezik prelila najlepše speve in mu omogočila, da je izražal najglobljo radost ter začel odsevati večnostna hrepenenja. To je namreč bogoslužni jezik, ki vstopa v najvišjo lepoto in prek katerega segamo celo v neizrekljivo. Tako se je svetima bratoma slovanski jezik predstavil kot angelski glas z višav, ki znotraj slovanske liturgije zazveni v človeškem srcu in ga popelje nazaj v neslutene višave. Življenjepisec svetih bratov v svojem delu »Žitje sv. Cirila in Metoda«, opisuje, kako je papež Hadrijan šel spoštljivo iz Rima svetima bratoma naproti in potem, kako so, ko je potrdil njune slovanske bogoslužne knjige, vso noč veselih src prepevali liturgične speve. V tem je velika simbolika: neko svetlobo, spoznanje in lepoto, je mogoče zaznati le preko trajnega duhovnega in tudi umetniškega ustvarjanja. Toda iz te duhovnosti in tudi mističnega izkustva slovanske liturgije prihaja prav tako izjemno veselje, veselje nad intelektualnim delom in življenjem. Zato je mlajši brat, Konstantin, v Rimu vstopil v samostan, kjer je prejel ime Ciril, da bi se v celoti predal duhovni znanosti. Slovel je po svoji modrosti in iskrivosti, zato so mu ob smrti dali častitljiv vzdevek Filozof. Toda njegova modrost je izhajal iz svetih knjig, zato je bila to modrost o ljubezni. Te modrosti so bili ljudje deležni tudi na njegovem grobu, zato je bazilika sv. Klemena, kjer so ga pokopali, postala svet kraj tolažbe in uslišanj. Sveti Metod pa se je kot nadškof odpravil nazaj na Moravsko, da bi navdih svete liturgije uvedel v utrip vsakdanjega življenja. Zato je potreboval inštitucije, ki bi ljudem pomagale živeti. Zaradi tega je ustanovil moravsko metropolijo, pravno urejeno cerkveno pokrajino, in s tem dal tudi zametek slovanske državnosti. Njegovi življenjepisci govorijo o njegovi milini do vseh ljudi. Z njo je pokazal, da oblast ni nič slabega, če jo le izvajamo odgovorno in z ljubeznijo. Vemo, da je naša evropska civilizacija v krizi. Potrebno je, da se povrne k svojim virom, med katere spada tudi dediščina svetih bratov Cirila in Metoda, ter začne iskati prave modrosti ter razvijati ustanove, ki bodo prebujale spoštovanje zaradi svoje pravičnosti in človeškosti.

6 min 29 s

04.07.2020

Alenka Veber: Božji prst

Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebno del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovita telesna zgradba človeka, ki pa vendarle ne deluje sama od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako prvo kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj ne škoduje drugim. Verjamem pa tudi, da je med vami kdo, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša polnih vreč zlata. Je pa častno. Ni vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Močno verni se popolnoma izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok planemo številni, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebno predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.

5 min 52 s

Stran 12 od 119
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov