Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Duhovna misel

2207 oddaj

2207 oddaj


Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.


24.11.2019

Andraž Arko: Kakšen konec?

Današnja nedelja Kristusa Kralja vesoljstva je zadnja v cerkvenem letu, saj bomo s prihodnjo, prvo adventno nedeljo, stopili v novo cerkveno leto. Na konec nas pripravlja tudi božja beseda, ki smo jo te dni poslušali pri bogoslužju. Vsaka prelomnica, vsak konec in nov začetek nam ponudijo priložnost, da se ustavimo in ovrednotimo obdobje, ki ga puščamo za seboj. Da na neki način potegnemo črto in morda stvari zastavimo na novo. Navsezadnje tudi zato, da se pripravimo na svoj konec, če še tako neradi pomislimo nanj. Toda dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja in da se bo vsakemu nekoč izteklo zemeljsko življenje. Takrat bomo res morali potegniti črto in podati obračun o svojem življenju. Vsake toliko se tudi v širši javnosti pojavijo napovedi o koncu sveta. Samo spomnimo se, koliko je bilo povedanega o koncu sveta, ki naj bi prišel leta 2000. Ali pa leta 2012, ko naj bi se po koledarju starih Majev vse končalo. Kljub vsemu temu pa drži, da je ta naš svet minljiv in nekoč ga bo konec. Vprašanje je le, kdaj bo prišel ta konec. Gotovo bo zame konec sveta takrat, ko bom končal svoje zemeljsko življenje, čeprav bo svet kot tak še naprej obstajal. Že sama misel na to me lahko plaši in spravlja v obup. In vendar, če se zavedam, da moje življenje ni v mojih rokah, ampak v božjih, lahko upam in verujem, da se ne bo vse končalo s kupčkom pepela v pločevinki, ampak me čaka popolnoma drugačen način bivanja. Ne žalosti ne stiske ne bolečine ne bo več, ničesar slabega, ampak samo dobro; odrešen bom tudi svoje omejenosti, slabotnosti in nemoči. To je seveda vprašanje moje osebne vere. Brez žive vere mi ostajajo samo še prepuščanje bivanjski neperspektivnosti, iskanje hipnega užitka in zadovoljevanje svojih egoističnih potreb in zahtev. Toda kdaj bo napočil ta konec? Jezus sam pravi, da »za tisti dan in uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče«. Ali lahko enoletnemu otročiču mamica razloži in dopove, da ga bo pustila v vrtcu in se bo ponj vrnila popoldan? Težko, ker enoleten otrok tega še ne razume in lahko doživi veliko stisko ob ločitvi od nje. Pogosto smo podobni enoletnemu otroku, ko v strahu razmišljamo o koncu. Jezus nam obljublja, da bo z nami vse dni do konca sveta. Vprašanje je le, ali mu res zaupam, ali verujem, da se bom ob koncu srečal z njim.

6 min 8 s

23.11.2019

Marko Rijavec: Neevtanazirani Bog

Tiho, kot da bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet začela debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, popolnoma upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži spodobno živeti in tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno«, nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si ponižan pred ljudmi zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je breme, ne pa dragocenost družbe, hkrati pa še trpi, se zdi logično, da je nesmiselno vztrajati pri življenju. Trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakšnem drugem sodobnem križu je postalo ne samo nekaj nezaželenega, ampak celo sramotnega, škodljivega za družbo. Seveda nihče noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar. Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega očeta, ki je počasi umiral od zahrbtne bolezni. Spremenila ga je, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne le da je nekoč krepki mož postajal vse šibkejši, ne le da ni mogel več hoditi, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vse tišji je bil. Sčasoma se nisva več mogla pogovarjati, samo še na postelji sem se lahko privil k njemu, on pa je vzel mojo dlan v svojo in jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdaj koli prej. In bolj kot kdaj koli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbliže sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak. Trpljenje ga je resda močno spremenilo, mene pa še veliko bolj. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti! Kaj pa vemo, ali ne bomo v svojem življenju morda celo več prispevali z nemočjo kot s svojimi sposobnostmi, ali ne bomo več dali, ali ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami … Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil – bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: čisto človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je vzbudil naše sočutje. V njej smo mu bliže in on je bliže nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ – bližina, ki jo ustvarja samo trpljenje. Zato nam je Bog najbliže, ko trpi. Tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.

5 min 31 s

22.11.2019

Alenka Veber: Usoda

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ali pomislite kdaj na svojo usodo? Po verovanju nekaterih ljudi usoda določa potek človekovega življenja tako, da se nanj ne da vplivati. Ko imamo v mislih usodo, imamo pred očmi navadno samo nekaj slabega in težkega. Govorimo o igri usode in njenih nedoumljivih poteh. Verjamem, da koga od vas v tem jutru usoda neusmiljeno preganja in tepe. Mogoče ima kdo vaše življenje v rokah ali se z njim celo igra? Na žalost nisem dovolj modra, da bi lahko uganila vašo prihodnost ali rešila vaše življenjske uganke, spoznala znamenja in čudeže ali celo posledice usodnih trenutkov in časov. Prav tako ne verjamem v prerokovanje usode iz kart, kave, zvezd in z dlani. Ko v mislih premlevam zgodbe svojih najbližjih, prijateljev, nekdanjih sodelavcev, znancev in bežno preletim dnevne domače in svetovne novice, se mi zdi moja usoda usmiljena in radodarna. Za to sem ji neizmerno hvaležna. Tako v moji igri življenjske usode kot v vaši se velikokrat znajdejo krojači, ki mislijo, da lahko krojijo mojo in vašo usodo, tako kot se zdi njim prav. No, takim »šivankarjem« je treba šilo in krojilo vzeti iz rok ter niti življenja po najboljših močeh držati v svojih rokah. Če vsaj malo verjamete v usodo, potem ne dovolite, da bi vaše življenjske niti imeli v rokah drugi. Človekova usoda je in bo begala marsikoga, od preroka Jeremija, ki v svoji molitvi pravi: »Vem, Gospod: človek ne usmerja svoje poti, popotnik ne določa svojih korakov« (Jer 10,23), do preprostih ljudi, ki so prenašali in ohranjali védenje okoli človekove usode iz roda v rod. Tako eno izmed teh govori, da naj bi bila okoli naših teles ovita človekova usoda. Grki naj bi razumeli usodo in njene stopnje (npr. nesrečo, poroko, starost, bolezen, smrt itn.) kot niti, ki so jih spredli bogovi ali sojenice in jih dali človeku kot vence volne, niti oziroma vezi. »Nit življenja« marsikje simbolizira človeško usodo. Po antičnih predstavah vsakdo izmed nas dobi nit na vretenu, ki predstavlja dolžino življenja. Kdaj se bo naša življenjska nit pretrgala, ne vemo. Tako kot tudi ne vemo, kako in kam se bo odvrtel in zapletel klobčič življenjske niti. Ne glede na našo nevednost in slepo zaverovanost v težko usodo iz svojih življenjskih niti vseeno lahko spletemo lepe vzorce, le pletilke moramo vzeti v roke. In to ne katere koli: v roke moramo vzeti pletilke, ki so primerne za debelino naših življenjskih niti. Pa smo spet pri usodi oziroma »štrikanju«. Na življenjskem vretenu imamo nekateri navito debelo nit, drugi tanko. Ali lahko pletemo s tankimi ali debelimi pletilkami in ustvarjamo enake vzorce, pa boste morali ugotoviti sami.

6 min 56 s

21.11.2019

Berta Golob: Kaj na srcu greješ

Kaj da na srcu grejemo? Samo najlepše dogodke, doživetja in pripetljaje. Vi najbrž mnoge, kdo drug redke. Saj se doživetja tudi ne dotaknejo vsakogar enako močno. Občutljivost se je temu reklo, zdaj pa pravimo senzibilnost. \tKljub tolikšnemu napredku in spremembam na vseh področjih ostaja davni pomen bistva, globine, človečnosti, ljubezni. Izražen je v vseh zvrsteh umetnosti. Gojijo ga verstva in posvetne vede. \tČuteče srce, kamnito, zvesto, vroče, ljubeče, ranjeno, hvaležno, prebodeno, izdano srce. Vedno s svojo edinstveno zgodbo, toda neštetih inačic. To, kar čuti tvoje, je znano tudi mojemu srcu, toda drugače! \tSvoje otroke grejejo starši na srcu. Otroci njih. Kar me je v poklicu najbolj pretreslo, je bilo to, da tako imenovani »neprilagojeni« otrok ni dovolil sošolcu, prav tako prestopniku, žaliti njegove mame. Stolkel bi ga na tla, če ne bi vmes posegel vzgojitelj. \tO grejemo na srcu, marsikaj grejemo na srcu. Res da kdo le kanarčka ali muco, »ker vse razume, samo govoriti ne zna«. Vredno je pomisliti, kako močno je kdo navezan na kakega sočloveka, a ni treba, da je sorodnik. Tudi ne prijatelj, ampak nekdo, ki mu je nekoč – kakor pravimo – pripognil vejo, kar pomeni, da mu je k čemu pomagal. Recimo, da je bila to služba, pogoj za vsakdanji kos kruha. Kako so še pred nedavnim dninarji greli na srcu posestnika, ki jim je omogočal preživljati se. Lahko se prav nam prikradejo mnogo manj naklonjeni časi, kot je današnji. \tPovsem cenen predmet nam lahko trajno ogreva srce. Zame je to povsem orumenela staaara podobica angela varuha. Dal mi jo je, mali črni vrani, večno objokani prvošolki, sam g. škof, ne da bi tudi od mene pričakoval katekizemski odgovor. Narod sestavljajo ljudje, tudi nebogljeni osiroteli otroci. Doživetja v otroštvu, pravimo, so prvotno izročilo življenja. \tČe grejete na srcu kako prijazno besedo, le grejte jo. Mogoče zadnjo, ki ste jo od koga še lahko slišali. \tPostavi stražo pred svoja usta, svetuje Sveto pismo. Besede znajo biti strupene puščice. Že tiste za tjavdan – besede od torka do srede – nosijo v sebi strupeno kal. Kaj šele žaljivke. Kdor reče bratu norec, povzema evangelij Jezusove besede in ga čaka peklenska dolina. \tBolje je biti na srcu ogret.

5 min 36 s

20.11.2019

Daniel Brkič: Ni razumljivo, ni pa nerazumljivo

Človek nujno postavlja vprašanja. To je njegova posebnost. Najpogostejše vprašanje je, zakaj Bog dopušča zlo. Hudičeva eruptivna ukana je, da se Boga bojimo bolj kot hudiča in mu pripisujemo Auschwitz, Dachau, Jasenovac, Nagasaki, Hirošimo, Srebrenico … Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je menil, da je dobro, da ne obstaja samo dobro, ampak tudi zlo, kajti brez zla ne bi bila dana možnost za svobodno izbiro. Ko so Alberta Einsteina vprašali, ali je možno, da bo enkrat vse tudi znanstveno dokazano, je odgovoril: »Da, verjamem, vendar to ne bo imelo nikakršnega smisla.« Nato je nadaljeval: »Če želite Beethovnovo Peto simfonijo izraziti z matematično krivuljo, ki prikazuje pritisk zraka na poslušalčeve bobenčke v ušesih, je to možno, vendar to ne bi bila več Beethovnova Peta simfonija.« Enako velja za vprašanje zla in trpljenja. Znanost ne daje odgovorov na končna vprašanja, kdo sem, zakaj živim, zakaj trpim in kam grem. Tako kot ne moremo znanstveno dokazati ljubezni, lepote, iskrenosti, vere …, znanstveno ne moremo dokazati, zakaj zlo in trpljenje. Nedojemljivost bolečine je del božje nedojemljivosti. Če težko razumemo človeško besedo, kako težko razumemo šele božjo besedo. Johann Wolfgang von Goethe je zapisal: »Ljudje ne vedo, koliko časa in napora je treba, da bi se naučili brati. Za to sem potreboval osemdeset let in še ne morem reči, da mi je uspelo.« Kje torej najti smisel? Zakaj naivno verjamemo sladkobnim ponudbam zmikavtov in pozabljamo, da je brezplačni sir samo v mišelovki? Ludwig Wittgenstein (1889–1951), ki velja za enega največjih filozofov 20. stoletja, je smisel našel v krščanski veri. Glede nje je izjavil: »Ni razumljiva, ni pa nerazumljiva.« Po njegovi oceni življenje brez Boga nima namena ne cilja in je absurdno. Tudi če bi živeli večno, bi bilo življenje brez smisla absurdno. Kdor odpre srce božji ljubezni, je rešen. Kdo bo povrnil izgubljeni položaj Bogu? Italijanski dramatik Curzio Malaparte (1898–1957), član Komunistične partije Italije, se je po spreobrnjenju v krščanstvo spraševal, kdaj se bomo pogumno dvignili proti zlu, ki nam preti – ubogim razkosanim telesom, zapuščenim v rdečem blatu nekega bojišča. Če svet trpi, trpi zaradi našega greha, ker si ne upamo braniti pravice in dobrote in se bojimo biti resnični kristjani, saj smo ob nedeljah kristjani, v ponedeljek pa ateisti.

5 min 59 s

19.11.2019

Metka Klevišar: Hvaležna sem, da lahko pišem

Vse premalo se zavedamo, da ni tako samo po sebi umevno, da nam stvari v življenju tečejo gladko in po načrtih, ki smo jih sami naredili. Že pri čisto preprostih stvareh nam to postane jasno šele takrat, ko se nekaj zatakne. Ko na primer nekdo zboli, izgubi službo, doživi prometno nesrečo, umre ali pa se pojavijo naravne nesreče. Potresa, poplave, plazu in še marsičesa nihče ne jemlje kot nekaj, kar spada v naše življenje. Pa vendar se dogaja tudi to. \tNavadno smo tudi premalo hvaležni za vse to, kar zmoremo in kar imamo. Vedemo se, kot da tako mora biti. In vendar je lahko tudi drugače in pogosto dejansko je drugače. Takrat nam ostaneta dve možnosti. Lahko smo na smrt nesrečni, ker nekaj ne gre tako gladko, kot bi želeli in s svojo nesrečo bremenimo vso svojo okolico. Lahko pa v tej novi situaciji poiščemo tisto, kar nam je še ostalo, kar še zmoremo in skušamo iz tega narediti najboljše. Izbrati mora človek seveda sam, tega ne more storiti nihče namesto njega. \tPoznam invalidko, ki že dolgo let ne more hoditi, ki je v vsem odvisna od tuje pomoči. Večina ljudi, ki v vsakem trenutku lahko gredo kamor hočejo, si tega sploh ne more predstavljati. Mnogi bi bili v njeni koži zelo nesrečni in bi to svojo nesrečo dali čutiti tudi drugim. Ona pa na glas vsem pove: »Hvaležna sem, da lahko pišem. Tako sem povezana z mnogimi prijatelji po svetu. Ne morem jih fizično obiskati, vendar se mi zdi, da smo si bliže, kot če bi se videvali vsak dan. Morda prav zaradi teh pismenih vezi tudi več vemo drug o drugem in tudi bolje razumemo drug drugega, kot če bi se površno zelo pogosto srečevali. Zame je to prav poseben, zelo dragocen način komunikacije.« \tVesela sem, kadar dobim njeno pismo. Govori mi o upanju, o tem, da človek lahko prenese veliko več, kot bi si v prvem trenutku upal pričakovati o sebi. Govori mi o tem, da je od mene odvisno, kako se v življenju spopadam s težavami, ki mi prihajajo na pot. Potrjuje staro resnico, da je vsak človek svoje sreče kovač.

5 min 59 s

18.11.2019

Gabi Čačinovič Vogrinčič: Šola

Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila govorijo o večno zanimivih eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncu tedna pa ob 6.50. Na Prvem.

4 min 49 s

17.11.2019

Janez Vodičar: Obljubljati nebesa

Naj bo dan, spoštovane poslušalke, poslušalci, poln upanja in vam že pred večerom želim prijetne sanje. No, bi mi marsikdo odvrnil, težek dan je pred mano; delo, ki ga moram opraviti, mi ne dovoljuje sanjarjenja in praznega upanja. Upanje je v mojih rokah in mojem trdem delu, vse drugo so prazne besede, bi dodali drugi. Drži! Ljudje, ki sanjarijo pri belem dnevu, so pogosto drugim v breme. Ne vabim k takim sanjam, ki bi nas trgale od življenja. Te sanje in to upanje mora biti del našega življenja, kot ga živimo tukaj in zdaj. Verjetno ste že prebrali ali slišali kakšno pripoved o puščavskih popotovanjih. Kljub temu da je danes veliko lažje potovati skozi neizmerne daljave, kot je bilo to nekoč, je to še vedno polno tveganja. Vsi, ki so se kdaj izgubili sredi neizmerne, neobljudene puščave, in so se potem rešili, govorijo o pogumu, ki so ga takrat potrebovali. Če bi tavajoči izgubili pogum, bi bilo po njih. Brez poguma ne bi šli naprej. Pri tem se morajo varovati pred utvaro lahkih rešitev, kot so razne fatamorgane, prividi oaz. Kljub vsemu, tako trdijo, moraš imeti pred očmi neko oazo, saj samo dokler imaš vero, da tam nekje je obljuden svet, boš šel naprej. Pred kratkim sem poslušal ženo, ki se z možem trudi že osem let, da bi dobila otroka. Vsi, ki smo jo poslušali, bi ji radi dali neko upanje. Hkrati nismo hoteli dajati lažnih obljub. Kako naj opogumimo take ljudi? Je pri tem dobro lagati? Prav iz blodnje po puščavi se lahko naučimo kaj za svoje življenje. Prividi oaze so lahke rešitve in ženi, ki čuti praznino, ko nima svojih otrok, bi lahko tak privid dal lažno upanje, da se bo čez noč vse uredilo. Z lahkoto si zamisli lastno družino z otroki, privid, ki je le blodnja, hitra rešitev. Vseeno mora imeti neko upanje, ki jo bo vodilo naprej. V puščavi veš, kje je in kakšna je oaza, šele, ko si tam. Tej ženi smo lahko vlili pogum le tako, da smo ji pokazali, kako lahko napolni prazen prostor svoje družine s tem, kar je zanjo dosegljivo. Da še bolj ceni ljubezen svojega moža, da z veseljem sprejema svoje nečakinje in nečake. Ni treba pozabiti na bolečino, le odpre naj svojo praznino za te, ki so že okrog nje. Če ne bom verjel in sanjal, da mi danes lahko prinese kaj lepega, bo šlo božje kraljestvo mimo mene. Želim vsem nam, da bi vsaj malo verjeli, da so nebesa že vsaj malo del našega življenja, in jih bo še več, če bomo nebeške sanje vsaj malo zaživeli.

5 min 36 s

16.11.2019

Stanislav Kerin: Iskanje resnice

V človeški zgodovini pridejo obdobja, ki človeku ukradejo njemu lasten pogled na življenje in svet. Velikokrat smo to videli, marsikdo pa je tudi sam to doživel. Strah je nekaj, kar ohromi človeka, mu je jemlje voljo, veselje in življenjsko navdušenje. Najsilovitejši strah je tisti, ki nas ohromi znotraj. Posebej nevarno je, ko se pojavljajo miselni tokovi, ki govorijo o naprednosti, modernosti, boju za človeka. In takšni miselni tokovi ne prenašajo drugačnega pogleda na svet, na človeka, na njegove najbolj pomembne vrednote. Tisti, ki drugače razmišlja je zaostal, nazadnjaški in podobno. Pogumni ljudje, pokončni, zreli ljudje gledajo na življenje drugače. Pomembno je vprašanje: Ali imam pogum razmišljati in iskati resnico? Govorjenje o več resnicah je prineslo zmedo med nas. Resnica o življenju je samo ena. Ni več resnic! Kako nevarna in duha uničujoča je lahko tudi demokracija, ki skuša s preglasovanjem doseči svoj cilj. Na to je opozoril Aleksander Solženicin človek, ki je preživel več let v taboriščih zaradi nestrinjanja z obče veljavnim in sprejetim razmišljanjem v totalitarni državi. Univerza v Harvardu mu je leta 1978 podelila častni doktorat. V svojem govoru je pogumno povedal svoje mnenje o dogajanju v demokraciji: Upad poguma je morda najbolj izstopajoča značilnost, ki jo zunanji opazovalec ugotavlja danes na Zahodu, zlasti pa se kaže med vladajočimi in intelektualnimi elitami, kar ustvarja vtis izgube poguma v celotni družbi. Ali je treba poudariti, da je bil v starih časih upad poguma prvo znamenje konca? In k temu dodaja: Preveč upanja smo položili v politiko in družbene reforme ter se navsezadnje zavedeli, da nam je bilo odvzeto najdragocenejše: duhovno življenje«. Podobno razmišlja Vaclav Havel. V svoji knjigi ŽIVETI V RESNICI poudarja, da so vedno ljudje, ki pogumno razmišljajo drugače kot je predpisano ali vsiljeno s strani javnega mnenja. Vprašanje je ali upamo ŽIVETI V RESNICI ali je boljše in enostavneje ŽIVETI V LAŽI. Mislim, da je prav, da si človek postavi vprašanje: Imam pogum iskati resnico? Marsikaj bi radi spremenili, z marsičem se ne strinjamo. Ni pomembno tisto, kar je povedano pod žarometi medijev. Pomembno je kaj se dogaja v človeku, kaj človeka dela boljšega. Je to javno mnenje? So to novi zakoni? Morda pa je to resnica o življenju, ki jo človek iskreno išče in se ji spoštljivo približuje? Demokratično »glasovanje« v iskanju resnice ne pomeni nič. Pot k resnici je drugačna: je strma, naporna in malo ljudi upa hoditi po njej! In vendar: Svet spreminjajo ljudje, ki gredo pogumno na pot iskanja resnice. Si upam stopiti na to pot?

6 min 46 s

15.11.2019

Ignacija Fridl Jarc: Kmet

Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. Naslovila jo je Kmet in v njej izreka hvalnico slovenskemu kmetu. Ugotavlja, da številni izrekajo še danes besedo kmet kot žaljivko. Čeprav je po mnenju avtorice prav kmet ohranil slovenstvo.

6 min 28 s

14.11.2019

Polonca Zupančič: Seneka o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja

V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz 1. stol. med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako odlično oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti.« Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni zgolj za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči zgolj pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je moč videti, pač pa presega vidno in raziskuje, »kar leži onkraj sveta.« Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja.«

6 min 15 s

13.11.2019

Berta Golob: Navezave

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

6 min 52 s

12.11.2019

Marko Rijavec: Mimohodci

Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v neki megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s seboj. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor. Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob svoji lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas za tisto, kar želimo postati. Vendar so samo ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih ljudje radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredelimo, opredeliti pa se nočemo, neke vrste strah nas zajame ob tem, smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se lažje živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti, ne, kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, lažje se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in ki nas delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.

6 min 34 s

11.11.2019

Edvard Kovač: Poletje svetega Martina

Legenda pravi, da so takrat, ko so menihi v Candesu ob Loiri ukradli ostanke pravkar preminulega škofa iz Toursa in jih ponoči 8. novembra 397 s čolnom peljali po reki Loiri v mesto Tours, vsa obrežja reke zacvetela. Nasploh je znano, da v začetku novembra prihaja v dolini reke Loire otoplitev in da znova ožive travne bilke, zato to obdobje Francozi še danes imenujejo »poletje sv. Martina«. V tem poimenovanju pa se skriva tudi čudovita simbolika. Martin je svetnik, ki prinaša človeško toplino in nas hkrati opozarja, kako je narava čudovita, če jo znamo opazovati. Najprej gre za človeško toplino, ki jo kot vojak pokaže l. 334 v neprijazni zimski pokrajini Picardiji, pred mestom Amiensom, ko razpolovi svoj plašč in z njim ogrne prezeblega reveža. To je simbol nove religije, krščanstva, ki bi se ga rad oklenil, in ki bo postal temelj nove evropske civilizacije, civilizacije usmiljenja, ljubezni in solidarnosti, ko nihče ne bi smel biti več lačen in nikogar ne bi smelo več zebsti. Toda Martin ni samo razvil sočutja do sočloveka, ampak do vseh živih bitij, ki ji je srečeval. Na ta njegov odnos do narave najbrž nismo dovolj pozorni. Kot vemo, je vsaj dvakrat potoval skozi naše kraje. Za nas je zanimiva njegova druga pot, ko je šel k materi v rodno Savario v Panoniji. Tokrat je potoval brez vojaškega spremstva in njegov življenjepisec Sulpicij Severij pravi, da je padel med razbojnike. Toda znova je pokazal človeško toplino in ljubezen, zato jih je uspel spraviti na pravo pot. A legende nam govorijo tudi o tem, kako je medved pokončal njegovo živinče, in da bi se mu odkupil, je potem sam nosil misijonarjev tovor. Ta pripoved gotovo ni zgodovinska, toda razkrije nam še veliko več kot točno zgodovinopisje, spregovori nam o povezanosti Martina z naravo, o njegovem sožitju z okoljem in o njegovi ljubezni do vseh živih bitji. Potem najdemo še druge zgodbe, kako je Martin rešil obsedeno kravo in še zajca pred hudimi psi. Ali pa tudi zgodbe o njegovem učencu, menihu, ki je pomagal tigrici nahraniti njene mladiče in kako mu je ona odstopila svoj kožuh, da ga ne bi več zeblo. Danes te zgodbe pomenijo več kot prijetno večerno branje za otroke. Povedo nam, da so Martin in z njim njegovi in učenci živeli tesno povezani z naravo in da so jo tudi ščitili. Hoteli so ustvariti tisto sozvočje, ki naj bi pomenilo toplino in prijateljstvo z vsemi živimi bitji. Narava z vsemi njenimi prebivalci je dar Stvarnika in prav je, da se je znamo razveseliti in jo ohranjati. Morda smo ob Martinovi gosi pozabili, da je Martin ljubil ves ta svet in ga tudi ohranjal. Njegova podoba nam spregovori o času, ko bo človek ustvaril »poletje«, toplino, za vsakega človeka in tudi za vsako živo bitje.

6 min 50 s

10.11.2019

Andraž Arko:Zakaj krutost

Včasih mi kdo potoži, da težko bere Sveto pismo. Pri tem ima navadno v mislih predvsem Staro zavezo, češ da je polna krutosti in nasilja. Kar seveda do neke mere drži. Po drugi strani pa Sveto pismo Stare zaveze prav z zgodovino izraelskega ljudstva z vsemi napakami, zablodami in vojnami kliče po odrešenju od vsega tega, kar doseže vrh in izpolnitev v Novi zavezi z Odrešenikom – Jezusom, Božjim Sinom. Mogoče pa je težko brati o vojnah in krutostih zato, ker vse preveč postavljajo ogledalo tudi današnjemu človeku v tako imenovanem razvitem svetu. Človeku, ki vsaj do neke mere živi prav v zanikanju vsega tega, v neki svoji coni udobja in egocentrizma. Enega najokrutnejših dogodkov Stare zaveze prinaša prvo berilo današnje nedelje. Zgodil se je verjetno leta 168 pred Kristusom, ko je selevkidski sirski kralj Anítoh IV. Epifán začel judovskemu narodu z ekstremnim terorjem vsiljevati grško kulturo in bogočastje. Tiste, ki tega niso sprejeli, je dal kruto umoriti. Zgled judovske neuklonljivosti in zvestobe svoji veri in prepričanju je bila judovska mati s sedmimi sinovi, ki jih je kralj Antíoh hotel prisiliti, da bi jedli svinjsko meso, kar pa je judovska postava prepovedovala. Na izredno krut način je dal mučiti in pobiti vseh sedem sinov in na koncu še mater. Vse zaradi zvestobe judovski postavi in zapovedim. Zavrnitev postave bi zanje dejansko pomenila zavrnitev Boga. Ob tem primeru, pa tudi ob mnogih sodobnih, ko so še vedno in ponekod celo vse bolj nekateri preganjani zaradi vere v Boga, prav gotovo ne moremo mimo vprašanja, čemu taka vztrajnost. V prvi vrsti najbrž zaradi pripadnosti, zaradi zvestobe. Če na to gledamo samo na deklarativni ravni, se zdi nesmiselno, lahko celo fanatično. Če pa na to pogledamo na bivanjski ravni, na ravni odnosa pripadnosti, dobi to drug smisel. Potem to pomeni zvestobo sebi in zvestobo Bogu. Ljubezen je presežna, gre čez sebe, zato gre tudi onkraj groba, onkraj smrti. Zvestoba sebi, zvestoba temeljni bivanjski resnici in zvestoba Bogu – to je tisto, zaradi česar so mladeniči prestali Antiohovo mučenje in smrt; to je tisto, zaradi česar tudi danes ljudje prestajajo preganjanje, mučenje in smrt – ker je njihov pogled usmerjen onkraj, torej se njihovo življenje ne konča s smrtjo. Toda zakaj je danes toliko nestrpnosti in preganjanja vernih? Zakaj se sprenevedamo in govorimo, kako kruta je Stara zaveza, medtem ko si sami zatiskamo oči pred sodobno globalno okrutnostjo, izkoriščenjem in nasiljem? Samo zato, ker se ne dogaja ravno v moji neposredni bližini?

5 min 55 s

09.11.2019

Karl Gržan: Šola za učence prostor sreče

Duhovna misel je kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Posamezni avtorji, na podlagi svetopisemskega teksta ali kakšnega drugega pomembnega besedila, spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

5 min 47 s

08.11.2019

Silva Matos:Napuh - napihnjen balon

Negujoče otroštvo, tudi odraščanje v brezskrbnosti, ko otroku nudimo skoraj vse, kar si zaželi, hudo zavaja vse, najbolj pa otroka. Ta dobiva toliko kot bi si človek pred več desetletji komaj lahko predstavljal, da je možno. Starši hočejo vsem dopovedati, kako izjemen je, z neverjetnim potencialom. Občudovanje meji že na oboževanje nič krivega otroka. Vse to kljub zaščitniškemu, lagodnemu življenju mnogih otrok pri nas in v razvitem delu sveta, lahko vodi v nadutost. Človek se kopa v občutku nepremagljivosti in navdušenja nad sabo, nad svojimi »uspehi«. To preraste v domišljavost, vzvišenost, večvrednost. Kako varljivo, zahrbtno se zgrinja nad mladim človekom lažen občutek, da je pač boljši od drugih. In neverjetno zaščitništvo staršev takih otrok mu to lažnivo lastno podobo še podaljšuje. Spominjam se mladostnice, ki se je ob razdejanju stanovanja, ki ga je povzročila njena družba ob odsotnosti njenih staršev, ob pripombi vrstnice, ki je edina vprašala, kaj zdaj, kaj bodo rekli starši, zaničljivo posmehnila in rekla: »Moj fotr bo vse plačal!« Kot balon se napihne nepremišljeno mnenje o večvrednosti, ki se običajno ob prvem resnem soočenju s težavami sesuje. Pokaže se njegova resnična podoba. Znajde se v nerešljivi situaciji in nikogar ni, ki bi kaj ukrenil namesto takega človeka. Včasih ga podprejo šibki vrstniki, z lažnim občutkom, da so z njim tudi oni »boljši«. Ošabnost se sesuje v prah, soočenje s seboj se konča z razočaranjem, solzami, z jezo in nemočjo. Napihnjen balon ošabnosti se razpoči. Otrok, mladostnik »okameni«. Lahko se zlomi, obupa. Lahko pa se ogorčeno upre z nasiljem nad tistimi, ki ga ne sprejemajo kot večvrednega. Razvajen otrok je izpostavljen stresu, ki mu ni konca. Kmalu ugotovi, da mora staršem dajati upanje, da so za neuspeh in konflikte krivi drugi, saj to starši nagradijo s sočutjem, s podporo, občudovanjem. Ta igra sprenevedanja se lahko nadaljuje tudi v odraslo dobo, v nove odnose, ki pa v medsebojni ljubezni seveda ne morejo rasti. Narejenost se tako nenadzorovano razpase. Konča se le, ko se njegovo okolje, njegovi bližnji ali sodelavci dostojanstveno uprejo laži, mu nastavijo ogledalo in se odločno zavežejo Resnici. Kot pravi pesnik Srečko Kosovel – »Vse kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, vse s svojo mislijo in molčanjem in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti …«

6 min 27 s

07.11.2019

Janez Vodičar:Jutro spominov

Jutro ni najboljši čas vračanja v preteklost. Še posebej, če s strahom gledamo v dan, ki ga začenjamo. Naj bo ta dan, ki ga začenjamo sredi teme, vseeno poln poguma in luči, tak, da nam bo na večer dal spokojno noč. Luč v jutro nam lahko posije tudi skozi spomin na osebe, ki so krojile naše življenje. Če nas je že vnaprej strah dogodkov današnjega dne, vas povabim, da si prikličemo v spomin koga, ki smo ga občudovali zaradi njegovega poguma. V filmih pogosto nastopajo junaki, pri zgodovini smo se učili o neustrašnih vojskovodjih, a ti niso tisti, ki bi ravno razgnali naše malodušje. Če smo imeli srečo, da smo živeli s kom, ki nas je imel iskreno rad, in to kljub vsem težavam tudi vztrajno kazal, bo to prava oseba za dober začetek dneva. Človeku, ki govori z vso zagretostjo o idealih, ki bi jih morali živeti, nas prevzame. Dobro se počutimo, če kdo vneto govori o vrednotah, ki so nam blizu. Kako hitro lahko te besede zbledijo, če za njimi ni resničnega življenja! Temu, ki s takim zanosom govori o pomoči ljudem tam nekje v Afriki, pri tem pa se hkrati jezi na starejšo gospo, ki v svoji starostni počasnosti podaljšuje vrsto pred blagajno, bomo hitro obrnili hrbet. Saj poznamo tisto staro kmečko o zaljubljenih in hkrati neodločnih fantih, kako bodo ostali sami. Že stari rimski pesnik Ovid je znal reči, da so srečni tisti, ki to, kar ljubijo, zmorejo pogumno tudi zaščititi. Vrednote, ideali so prazni, če jih ne živimo. Prepogosto pozabljamo, da je to lažje reči kot storiti. Pri vzgoji kažemo in spodbujamo otroke k temu, za kar je vredno živeti. Opogumljamo jih, da bi to v težkih trenutkih tudi živeli. Pozabljamo, da je kot za vožnjo s kolesom tudi za pogum potrebna vaja. Prav zato so v naših spominih kot posnemanja vredne osebe ostale tiste, ki so vztrajno živele in branile ideale svojega življenja. So ponižno ljubile in to pogumno branile. Tega niti nismo opazili, bolj sta nas prevzela njihova mir in sreča. Kot pravi Ovid: Sreče ne morem dobiti, si je kupiti, lahko jo le živimo s pomočjo pogumne ljubezni. Če nas je danes strah, je korak negotov, vprašajmo se, kaj resnično ljubimo. Premislimo, če je to vredno naše ljubezni, in gotovo bomo našli kaj, kar je vredno našega napora. Sebi in vam želim, da bi z vsem pogumom to tudi branili; in grem stavit, da bomo zvečer zadovoljno zrli na današnji dan.

6 min 33 s

06.11.2019

Alenka Veber: Tehnike preživetja

Dobro jutro, cenjeni poslušalke in poslušalci, ali ste vedeli, da je ena od najboljših tehnik za preživetje domiselnost? Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da prečkate spolzek ledenik na gori. Ledenik na gori raje prepustimo izkušenim alpinistom, nogavico pa lahko vedno nosimo s seboj, tudi če ne bomo plezali po visokih gorah. Gmoto težav in spolzka tla imamo lahko tudi v dolini. Okoliščin ne moremo vedno izbirati, lahko pa izbiramo, kako se bomo na težave odzvali. V tem se med seboj razlikujemo: v našem odzivu. Tehnika človeškega preživetja je izjemno zapletena. Naše življenjske vrvi so spletene iz sesukanih življenjskih vlaken. Nekatere prenesejo vso težo življenja, druge se pretrgajo. A še vedno nam ostaneta dva konca vrvi, ki ju lahko prepletemo skupaj in zategnemo njuna konca. Kako močna bo naša vrv, je odvisno od tega, kako spretni smo v vozlanju. Z nenehnim vozlanjem pa lahko spletemo tudi gordijski vozel in takrat se znajdemo pred zapletenim življenjskim vprašanjem, ki je največkrat povezano z našim preživetjem. Gordijski vozel je po starogrški pravljici vozel, ki ga je na vozu, nekdaj v lasti kralja Midasa, zavozlal frigijski kralj Gordios. Prerokovano je bilo, da bo zavladal svetu, kdor bo vozel razvozlal. Aleksander Veliki je leta 334/333 pred Kristusovim rojstvom problem rešil tako, da je vozel v mestu Gordiju kratko malo presekal z mečem. Nato je zavladal svetu. Prispodoba z gordijskim vozlom nam danes želi sporočiti, da zapletena življenjska vprašanja lahko rešimo z odločnim, drznim posegom. Še več: celo s silo. V spomin si prikličite strm ledenik in drzne alpiniste ter grozeče oblake nad njimi. V rokah držijo cepin, medtem ko imajo na težkih čevljih pritrjene dereze z ostrimi konicami. Od moči njihovih rok in sile derez, ki se zapičijo v ledenik, sta odvisna njihovo preživetje in vrnitev v dolino. Pa tudi od njihovega odziva na težave. Preden se alpinisti odpravijo na zahtevne odprave na najvišje vrhove sveta, se morajo med drugim naučiti tudi tehnik preživetja. Najmanj, česar si želijo, so gordijski vozli v njihovi navezi. Žal večina od nas ni alpinistov, a kljub temu plezamo na neznane vrhove. In čeprav s seboj nosimo rezervni par nogavic, ledenikov ne znamo varno prečkati in jih zaradi šibkosti tudi ne zmoremo. V nas se nabirajo vozli grenkobe ali pa se nam vozel naredi na jeziku in si ne upamo povedati, kar si mislimo. A če želimo preživeti, moramo gordijski vozel kdaj pa kdaj tudi presekati: na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih.

6 min 41 s

05.11.2019

Gregor Čušin: Ljubezen

Priznam, da jočem kot dež vsakič, ko gledam prizor v filmu »Notting Hill«, kjer Julia Roberts, velika filmska zvezda, igra veliko filmsko zvezdo, ki se zaljubi v preprostega knjižničarja, ki ga igra Hugh Grant, še ena velika filmska zvezda, in reče, da stoji pred njim le kot dekle, ki si želi, da bi jo fant imel rad. Da bi jo ljubil. Jočem. Kot dež. Vsakič. Čisto vsakič. Zaradi lepih besed. In bom še sam povedal nekaj lepih besed o ljubezni … ki sem si jih sposodil pri svetem Pavlu … in jih malo obrnil. Ljubezen je potrpežljiva, ni pa nerazsodna! Ljubezen je dobrotljiva, vendar ne razvaja! Ljubezen ni nevoščljiva, a pozna in spoštuje meje in jih zlepa po nepotrebnem ne prestopi! Ljubezen se ne ponaša! In to pomeni, da se ne postavlja. Da ne gleda zviška. Pa vendar … ti ljubezen da krila. In ne uporabljati kril je neumnost. Je greh. In če letiš, hočeš – nočeš gledaš zviška. In vidiš bolje. In vidiš dlje. Imaš razgled. In pregled. Vidiš čez hrib. Čez plot. Čez reko. In čez morje. Lahko se dvigneš nad oblake. A potem vidiš že manj. Ali pa sploh ne vidiš. In bo pač držalo tudi, da je ljubezen lahko slepa! Vendar ljubezen nikdar – ne hote ne nehote, tudi slepa ne – ne zamenja ponosa s prevzetnostjo! Ljubezen se ne napihuje. A ljubezen mora biti rodovitna! In rodovitnost pomeni nosečnost. In nosečnosti ni brez napihnjenega trebuha. In upam, da je jasno, da gre tu za duhovno biologijo! Le tako bolečine v križu in otečeni gležnji dobijo smisel in pomen. Bolečina kot taka, dobi smisel in pomen. Ker prava ljubezen boli. Ker trpi. Ljubezen ni brezobzirna. In to pomeni, da ne razkazuje mišic. Pa vendar mora biti vedno močnejša. Tudi ljubezen potrebuje vajo. In trening. Kondicijo, pač! Na 110 metrov z ovirami ne zmagaš z daljincem v eni in s sendvičem v drugi roki. Čeprav … ljubezen ni šprint! Je bolj tek na dolge proge. Maraton. In hitra hoja. Pa skok s palico. In v daljavo. Včasih tudi suvanje krogle! Ljubezen ne išče svojega. Pa vendar mora rasti in se večati. Ljubezen mora biti vidna. Ljubezni se ne da skriti. Ljubezni se ne sme skriti. Mesto na gori, na primer, se ne da skriti. In luči tudi ne postavljamo pod mernik. Ljubezen se ne da razdražiti, lahko pa jo užalostim. Ljubezen ne misli hudega, kar še zdaleč ne pomeni, da ne misli! Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenese. Kar pomeni, da je ljubezen naivna! V lepem pomenu te besede. In ko vam v življenju ostanejo le še vera upanje in ljubezen, se zavedajte, da je največja ljubezen. Kajti: ljubezen nikoli ne mine!

6 min 23 s

Stran 16 od 111
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov