Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Kulturni fokus

546 oddaj

546 oddaj


V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.

V oddaji se osredotočimo na določeno temo in jo obdelamo iz mnogih različnih zornih kotov, ali pa damo prostor relevantnim posameznikom in si privoščimo edinstven pogled na izbrano temo skozi njihove oči. Kulturni fokus je tudi analitičen pogovor z ustvarjalci z različnih področij. Zanima ga umetnik v celoti, pri tem pa izhaja iz njegove aktualne umetniške prakse.


27.11.2020

Sodelovanje človeka z robotom, naravo in z družbenim okoljem

Roboti so v moderni dobi začeli svet naseljevati pred stoletjem, čeprav je misel nanje zorela že v starih antičnih mitih davnih civilizacij. Počasi so povzemali oblike našega telesa, ne pa duha, čustev in zavesti, čeprav gre za umetno inteligentna, velikokrat človeku podobna bitja, ki se spreminjajo v brezdušne računalniške algoritme. V robotizirani družbi se postavlja vse več etičnih vprašanj o socialni interakciji med človekom in robotom, skritih agendah, ki nastajajo v ozadjih, nevarnostih in etični odgovornosti človeka do družbe sedanjosti in prihodnosti.

54 min 9 s

20.11.2020

Eshatološki miti

V pripovedih in legendah o umiranju ali koncu sveta najdemo univerzalne podobe, ki so se rojevale že daleč pred modernim časom, v mezopotamski in staroegipčanski civilizaciji ali v pomembnih temeljih indoevropske kulture, v religioznih okvirjih s predstavami o krožnem potovanju časa in vedno obnavljajočih se naravnih ciklih in vračanju podob življenja. Ideja propada se skozi zgodovino človekove kulture razvija kot božji načrt načina premagovanja transcendentnega nad materialnim, lahko pa gre za posvsem posvetne ideje sodobnega sveta množične in popularne kulture.

52 min 53 s

13.11.2020

Ksenija Hribar je bila pionirka sodobnega plesa tudi v Londonu

Plesalka, pedagoginja in koreografinja Ksenija Hribar se je v zgodovino slovenskega plesa zapisala kot ustanoviteljica in umetniški vodja Plesnega teatra Ljubljana. V 60-ih in 70-ih letih 20-ega stoletja je živela v Londonu, kjer je sodelovala v prvi angleški sodobnoplesni skupini. Londonska plesna leta Ksenije Hribar se nam 21 let po njeni smrti razkrivajo v knjigi Ksenija, Xenia, ki jo je pri založbi Maska izdal publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa Rok Vevar. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.

54 min 58 s

06.11.2020

Vzhodna Azija v slovenskih muzejih

Pandemija novega koronavirusa je številne kulturne ustanove po vsem svetu prisilila, da so del svojih programov malodane čez noč preselile na internet. Toda sama misel, da muzejem in galerijam prav svetovni splet lahko pomembno pomaga pri izpolnjevanju njihovega poslanstva, nikakor ni nova. Ker je v depojih pač shranjenih bistveno več artefaktov, kakor pa je na voljo vitrin v razstavnih prostorih, lahko muzeji in galerije prav na svojih spletnih straneh javnosti pokažejo tudi tisto bogastvo, ki se sicer izmika radovednemu pogledu obiskovalk in obiskovalcev. Táko kukanje v praviloma skrito zaodrje kar štirih slovenskih muzejev – Slovenskega etnografskega muzeja, Pokrajinskega muzeja Celje, Narodnega muzeja Slovenije ter Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran – si lahko zdaj privoščimo na naslovu www.vazcollections.si. Tu zadnjih nekaj tednov domujeta podatkovna baza in spletna stran Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji, s katero je bil okronan večletni znanstveno-raziskovalni projekt, ki je evidentiral, na nacionalni ravni prvikrat povezal ter obiskovalkam in obiskovalcem na ogled navsezadnje ponudil z bogatimi spremnimi informacijami opremljene vrhunske fotografije prav vsega vzhodnoazijskega gradiva, ki je v hrambi naših muzejskih institucij. Kaj vse torej lahko vidimo, če obiščemo vazcollections.si? V kolikšni meri z obiskom te spletne strani razširimo svoje vedenje o Kitajski in Japonski? V kolikšni meri poglobimo svoje vedenje o zgodovini kulturnih stikov med slovenskim in vzhodnoazijskim prostorom? In zakaj je, ne nazadnje, pomembno, da je vse to gradivo zdaj zbrano na enem samem mestu? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vodjo projekta Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji : vpetost slovenskega prostora v globalno izmenjavo predmetov in idej z Vzhodno Azijo, sinologinjo ter umetnostno zgodovinarko, predavateljico na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Natašo Vampelj Suhadolnik. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Kitajska keramična okrasna strešna opeka, 17. stol. (Skuškova zbirka, SEM)

45 min 50 s

23.10.2020

Finžgar in Plečnik

Med bogatim arhivskim gradivom, ki ga hranita Narodna in univerzitetna knjižnica ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, se je našla tudi korespondenca med duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem in arhitektom Jožetom Plečnikom. Gre za posebno pričevanje o dolgoletnem prijateljstvu in sosedskih odnosih dveh pomebnih figur, ki sta sooblikovali slovensko duhovno in kulturno zgodovino.

55 min s

16.10.2020

Adam Bohorič

Ni sicer povsem gotovo, je pa precej verjetno, da se je Adam Bohorič, eden ključnih protagonistov slovenskega protestantskega slovstva, rodil leta 1520 in da torej od njegovega rojstva v Brestanici letos mineva natanko pol tisočletja. Bohorič se v naš skupinski spomin najbrž ni zapisal s tako velikimi črkami kakor Primož Trubar, a njegova zapuščina se za nadaljnji razvoj slovenske kulture vendarle zdi zelo pomembna: v latinščini je namreč napisal prvo slovensko slovnico, Zimske urice, na sledi Trubarjeve rabe pa določil trdna pravopisna pravila za zapisovanje slovenščine – posledično smo vse do sredine 19. stoletja pisali v tako imenovani bohoričici. To smo nato – med drugim s Prešernovo, Bleiweisovo in Slomškovo podporo – resda zamenjali z gajico, a to menda še ne pomeni, da lahko nad pomenom Bohoričevega dela kratko malo zamahnemo z roko, češ presegli smo ga. Kakšno mesto torej v slovenski kulturni zgodovini pripisati Bohoriču? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili vrhunskega poznavalca slovenskega protestantskega slovstva, jezikoslovca in literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, dr. Kozmo Ahačiča. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: spomenik Adamu Bohoriču na Stritarjevi ulici v Ljubljani (Goran Dekleva)

51 min 10 s

09.10.2020

Čemu brati v digitalnem svetu?

Vtis je, da vse manj ljudi sanja o tem, da bi se po napornem dnevu v službi udobno namestili v najljubšem naslanjaču v domači dnevni sobi in za sprostitev nekaj uric preživeli v družbi napetega romana. Zdi se namreč, da prosti čas – kolikor ga v neoliberalnih časih sploh še imamo – vse raje preživljamo drugje in drugače: pred televizijskim zaslonom, na primer, ali ob računalniški igrici, na potepu po novem nakupovalnem središču ali ob kavici in neobveznem klepetu s prijatelji. V primerjavi s temi aktivnostmi je branje knjig vse prepogosto videti kot zahtevna, duhamorna ali, kratko malo, odvečna dejavnost. Ali pa tudi ne; kakor namreč kje drugje kot v še čisto sveži knjigi Berem, da se poberem, ki je pred kratkim izšla pri Mladinski knjigi, prepričljivo dokazuje dr. Miha Kovač, urednik in predavatelj na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo ljubljanske Filozofske fakultete, branja le ne gre povsem odpisati oziroma poslati na najbližje smetišče zgodovine. S kakšnimi argumenti nam torej Kovačeva knjiga priporoča branje? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Kovača. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: DariuszSankowski (Pixabay)

50 min 51 s

25.09.2020

France Bevk

»Bevka poznamo kot najbolj plodovitega sodobnega pripovednika, ki zaleže v svoji ožji domovini za celo generacijo.« Ta stavek je napisal Anton Slodnjak v Dejanju že leta 1940, vendar so se dela Franceta Bevka, za katerega mnogi menijo, da je zelo ljudski pisatelj, predvsem pa fabulativno bogat, potem še dolgo množila in množila, njegova bibliografija namreč obsega 164 naslovov, zato je po številu knjig naš najbolj plodovit avtor. Po vojni je izšlo približno sto knjig »zgodbarja«, med katerimi prevladuje mladinska literatura. Nedavno je pri Mladinski knjigi izšla monografija o pisatelju, album z naslovom France Bevk: od Pesterne do Čedermaca. V njem je zbrano najrazličnejše gradivo, različni dokumenti in korespondenca, slikovno gradivo, sploh pa življenjski in literarni portret Franceta Bevka, ki so ga z različnih zornih kotov zaobjeli Boris Jukić, Vladka Tucovič Sturman, Alenka Puhar, Marija Mercina, Urška Perenič, Krištof Jacek Kozak, Miroslav Košuta ter Željko Kozinc in s ponatisi Kristina Brenkova ter Andrej Budal. Magda Tušar je tri izmed avtorjev besedil povabila v oddajo Kulturni fokus.

55 min 47 s

18.09.2020

Slovenska majolika

»Kamniška majolika je prav zaradi poslikave in ohranjanja tradicionalne oblike velika posebnost v slovenskem in svetovnem merilu. Združuje tako elemente tradicionalne ljudske obrti, manufakturnega dela kot tudi modernejše obsežnejše proizvodnje, čeprav je vsaka majolika unikaten izdelek.« To piše v uvodnem delu kataloga, ki je izšel ob poleti odprti razstavi Slovenska majolika, ki je povezala več muzejev, trenutno pa je na ogled v Slovenskem narodnem muzeju, od koder prihaja dr. Mateja Kos, ena izmed sogovornikov v oddaji Kulturni fokus, v kateri sta o majoliki kot duhovni identiteti in paradoksih povezanih z njo, spregovorila tudi gosta iz Medobčinskega muzeja Kamnik: Saša Bučan in Marko Kumer:

50 min 51 s

11.09.2020

Literatura skozi slikarstvo, slikarstvo skozi literaturo

Nova umetniška dela – pa naj gre za pesmi ali romane, za oljne slike ali marmorne kipe, za samospeve ali simfonije – nikoli ne nastajajo v čistem vakuumu, temveč vselej v prostoru, katerega koordinate določajo družbena in politična trenja dobe pa verske predstave in prakse ter intelektualno prodorne filozofske ideje. Seveda ne gre, ko govorimo o okoliščinah geneze umetnin, pozabiti niti specifičnih življenjskih izkustev, ki so jih na svoji koži osebno skusili in nato v svojem ustvarjanju upoštevali umetnice in umetniki sami. No, ne nazadnje pa ne gre spregledati, da so dovolj pogosto za nastanek novih umetniških del bistvenega pomena umetnine, ki že obstajajo. Po svoje tega niti ni težko razumeti; če hoče, denimo, pisatelj napisati roman, bo menda najbolje ravnal, če se natančno poduči, kako, s pomočjo kakšnih pripovedovalskih prijemov oziroma ubesedovalnih tehnik so romane pisali njegovi predhodniki. Se pa ob tem velja spomniti, da nikjer ne piše, da romani brstijo samo iz drugih romanov, pesmi iz drugih pesmi ali oljne slike iz drugih oljnih slik. Prav nasprotno; pogosto imamo opravka z umetninami, ki so nastale kot neposreden, živ odgovor na dela iz drugih umetnostnih disciplin – znamenite Musorgskega Slike z razstave, na primer, so nastale kot odziv na razstavo danes malo znanega ruskega slikarja Viktorja A. Hartmana. Prav takim primerom smo se posvetili v pogovoru s slikarjem, umetnostnim zgodovinarjem in filozofom, dr. Jožefom Muhovičem, ter literarnim zgodovinarjem dr. Vidom Snojem. Naša tokratna gosta sta namreč pred nedavnim pod okriljem založbe Literarno-umetniškega društva Literatura izdala Diafanije, knjigo pogovorov, v katerih sta – prvi vrhunski poznavalec likovne in drugi za besedne umetnosti – diskutirala o literarnih delih, ki imajo svoje izhodišče v likovnih, ter o likovnih delih, ki svoj nastanek dolgujejo literarnim. S kakšnim upanjem sta se pravzaprav lotila teh pogovorov? Zakaj menita, da se da o določeni sliki vedeti več, če natančno preberemo pesem, ki jo je o njej nemara stoletja pozneje napisal kak pesnik? Do kakšnih rezultatov sta se navsezadnje dokopala? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v Kulturnem fokusu, ki ga je pripravil Goran Dekleva. foto: Vermeerjeva Ženska v modrem, ki bere pismo ter besedilo Tranströmerjeve pesmi Vermeer (Goran Dekleva)

58 min 39 s

04.09.2020

O protislovjih sveta na križiščih različnih kultur

Grega Ulen, ki je bil nedavno vključen v različne pogovorne teme festivala Mladi levi, je doktorski študent primerjalne književnosti na univerzi Princeton. Zanimajo ga nove oblike boja za družbeno pravičnost, dolgotrajna dekolonizacija in nacionalizmi, raziskovalno se ukvarja tudi z vprašanji t.i. tretjega sveta, vlogo gibanja neuvrščenih držav, s prisotnostjo načel gibanja v afriški, arabski in jugoslovanski književnosti ter s tem povezanimi današnjimi zamislimi o oblikovanju alternativne prihodnosti.

50 min 26 s

28.08.2020

100 let Maske

Revija Maska, ki je prvič izšla pred stoletjem, sicer z mnogimi vmesnimi ugašanji, dokumentira dogajanja v lokalnih in mednarodnih prostorih scenske umetnosti, ga razpira, o njem razpravlja, zaznava pojave v ozadju umetnosti in kulture, se kritično odziva na aktualno prakso in teorijo gledališča. V jubilejnem letu so se odprle mnoge potencialne tematike, ki bodo našle mesto tako v reviji kot na napovedanih dogodkih ob 100 letnici delovanja Maske in izdajah 200. številke revije. Še vedno se ustvarjajo projekti, ki so si jih umetniki zamislili v letu 2006 ob izdaji 100. številk Maske, čez tri leta naj bi jih videli na skupni razstavi; za leto 2023 je bila namreč predvidena 200 številka revije, vendar se je tempo izdajanja spremenil, dogovor o razstavi projektov pa bo obveljal. Gostje oddaje so nekdanji odgovorni urednik Emil Hrvatin, danes Janez Janša, direktor zavoda Maska, ki se z revijo sicer še ukvarja, in aktuali urednici Alja Lobnik in Pia Brezavšček.

49 min 51 s

21.08.2020

Na zavratnih poteh z Bobom Dylanom

Nemara najmanj pričakovani – a nikakor ne nezasluženi – prejemnik Nobelove nagrade za književnost vseh časov, Bob Dylan, je letos marca na svoji spletni strani po dolgih osmih letih avtorskega molka javnosti naposled predstavil novo pesem, ki jo je napisal sam. In čeprav je kar 17-minutna skladba, naslovljena Murder Most Foul, govorila o atentatu na Johna Kennedyja, o skoraj 60 let oddaljenih dogodkih torej, se poslušalke in poslušalci z vsega sveta nismo mogli znebiti občutka, da Dylan skozi zgodbo o umoru 35. predsednika Združenih držav pravzaprav govori še o nečem drugem, radikalno aktualnem: o zatonu Amerike in, širše, Zahoda, o zatonu, ki se je v prvih tednih pandemije novega koronavirusa in evidentni nezmožnosti evropskih in ameriških oblasti, da bi se adekvatno soočile z javno zdravstveno krizo, zdel še prav posebej očiten. No, tej pesmi so v kratkem sledile še druge in sredi junija je luč sveta naposled ugledala nova Dylanova plošča, Rough and Rowdy Ways. O čem torej govori ta, že 39. studijski album Boba Dylana? Na kakšen način nam slika našo neveselo resničnost v letu 2020? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dva pesnika in prevajalca, oba vrhunska poznavalca Dylanovega opusa, Mateja Krajnca in Jureta Potokarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Bob Dylan (RichardMc / Pixabay)

53 min 9 s

14.08.2020

Dežela in mesto

Valižan Raymond Williams je bil izjemno produktiven ustvarjalec, čigar dela segajo na področja literarne zgodovine, kritike in teorije, dramatike, filmskih in medijskih študij, kulture in politike. Pisal je tudi leposlovje. Morda v svojem najodmevnejšem delu Dežela in mesto je razmišljal o lažnih opozicijah in ločenostih med tema dvema prostoroma. »Če želimo preživeti«, je menil, bomo morali zapustiti »specializirano moč metropolitanske industrializiranosti«, razviti in razširiti bomo morali naša kmetijstva. Od izida knjige je minilo že več desetletji, zato ga mnogi prištevajo med predhodnika sodobne literarne ekokritike in misleca, ki je zaznal napoved podnebnih in ekoloških problemov, enako pomembno zanj je bilo fizično in umsko delo, ni razlikoval med visoko kulturo in nizko umetnostjo, med estetskim in neestetskim... Zanimivo, navduševal ga je koncept samoupravnega socializma v nekdanji Jugoslaviji. Gost oddaje je dr. Nikolai Jeffs s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, ki je napisal izčrpno spremno besedo h knjigi Dežela in mesto.

53 min 37 s

07.08.2020

Genius loci Trbovelj

Že ob kratkem brskanju po spletu se lahko poučimo, da so Trbovlje glede na število prebivalcev deveto največje mesto v Sloveniji, da so kulturno in upravno središče Zasavja in da tam stoji najvišji dimnik v Evropi, ki s svojimi impozantnimi 360 metri zgovorno priča o industrijskem značaju kraja. V Trbovljah so namreč že v začetku 19. stoletja začeli z izkopavanjem premoga, z dejavnostjo torej, ki je v ozko, dotlej le redko poseljeno dolino privabila številne nove priseljence, ki so kraj hitro preobrazili v bržčas najbolj industrializirano mesto na tedanjem Slovenskem, toliko bolj ker so poleg rudnikov v Trbovljah sčasoma začeli obratovati še tovarna cementa pa elektrarna in žaga. Skupaj z razmahom teh gospodarskih dejavnosti se je v Trbovljah že zelo zgodaj razvil tudi pravi industrijski proletariat, ki je nato v dvajsetem stoletju z odmevnimi stavkami, z odločnim nasprotovanjem jugoslovanskim unitaristom, zbranim v prosluli Orjuni, in z dovzetnostjo za revolucionarno marksistično politiko, mestu in Sloveniji zapustil prav posebno dediščino. Tako o Trbovljah torej spletna modrost. A to je slej ko prej le vrh pregovorne ledene gore. Če namreč hočemo vedeti, kaj pravzaprav pomeni živeti v Trbovljah, kakšen je specifičen duh tega kraja, kako mislijo in čutijo njegovi ljudje, tedaj bo treba poiskati druge, drugačne informacije. V tem smislu pa nam še kako lahko pomaga čisto sveža Trboveljska knjiga : lepljenka o mestu v času in prostoru, ki jo je pripravil pesnik, esejist in, kajpada, Trboveljčan, Uroš Zupan. Med platnicami knjige, ki je izšla pri Slovenski matici v okviru knjižne edicije Mestne knjige, je Zupan namreč zbral množico literarnih odlomkov ter likovno-umetnostnega gradiva, ki so ga ustvarili slovenski umetniki, ki so bili v življenju tako ali drugače povezani z mestom sredi zasavskih hribov. Kako torej se skozi prizmo te lepljenke, v kateri se med drugim prepletajo pesmi Toneta Seliškarja, oljne slike Janeza Kneza, avtobiografska proza Mire Mihelič ter strip Lucije in Damijana Stepančiča, navsezadnje razkriva specifični genius loci Trbovelj, smo v tokratnem Kulturnem fokusu preverjali v pogovoru z Urošem Zupanom. Oddajo pripravil Goran Dekleva. foto: Stojan Batič, Spomenik spopada z Orjuno, skulptura v bronu, 1974 (Goran Dekleva)

50 min 39 s

31.07.2020

Zakriti in odkriti obrazi rasizma

eza, da obstajajo različne človeške rase, je konstrukt, na katerem temeljita rasno razlikovanje in mit o večvrednih in manjvrednih civilizacijah in ljudeh. Čeprav se je morda še nedavno dozdevalo, da smo takšne delitve presegli, pa se je ta koncept mišljenja ne le obdržal, ampak tudi izrazil, denimo v klečanju ameriškega policista na vratu temnopoltega Georgea Floyda, ki je umrl zaradi zadušitve, kot v bolj prikritih naracijah in ravnanjih, za katerimi se skrivajo sovraštva do drugih in različnih od nas. Poleg tega je del našega sveta zajela ravnodušnost do pojavov, katerih posledica je lahko vnovična, ostrejša delitev ljudi na rase ali celo na tiste, ki bodo lahko živeli, in na tiste, ki bodo pripadali razredu odvečnih. O tem v oddaji Kulturni fokus z Aleksandro Gačić, literarno komparativistko, filozofinjo in sociologinjo, ki se že dalj časa ukvarja z literaturo in diskurzi o Afriki.

51 min 38 s

24.07.2020

Za devetimi gorami

Slovensko pripovedno izročilo, tako kot druga duhovna dediščina, srka iz prepletanja pradavnih večkulturnih prostorov, vendar so nam nekateri ljudski motivi, ki so našli prostor ne le v pripovedi, pač pa tudi v drugih umetnostnih zvrsteh in medijih, bliže kot drugi. In morda izvirnejše slovenski. Med njimi so Zlata ptica, Peter Klepec, Janček ježek, Bela kača s kronico in drugi. V oddaji Kulturni fokus se bomo sprehodili po razstavi Za devetimi gorami na Ljubljanskem gradu, njeni avtorici sta Anja Štefan in Irena Matko Lukan.

57 min 7 s

17.07.2020

Male teorije vidnega

Duhovito reklo, ki ga nekateri pripisujejo rokovskemu zvezdniku Franku Zappi, spet drugi pa njegovemu stanovskemu kolegu Elvisu Costellu, pravi, da je pisati o glasbi, kakor da bi plesali o arhitekturi. To slej ko prej pomeni, da najbolj notranje jedro ali bistvo glasbene umetnosti vselej ostaja nedosegljivo za še tako natančne poizkuse ubeseditve, ki se, po vsem sodeč, vedno znova končajo v nekakšnem klavrno-komičnem absurdu. In kar velja za glasbo, bi, mutatis mutandis, utegnilo veljati tudi za slikarsko umetnost. V načinih, kako se v sapo jemajočo podobo spajajo svetloba in tema, linija in barva, perspektiva in ploskev, je praviloma pač skrit nekakšen presežek pomena, ki se izmika preprostemu prevodu v govorico besed. Ali pa tudi ne; ko namreč v roke jemljemo umetnostnozgodovinske eseje in razprave Johna Bergerja, ki so pod naslovom Male teorije vidnega pred nedavnim izšli pri založbi Beletrina, v knjižni ediciji Koda, se nam kaj lahko zazdi, da smo naposled naleteli na interpreta, ki zna z močjo skrbno izbranih besed, v katerih se občutljivost pretanjenega opazovalca prepleta z obsežno umetnostnozgodovinsko erudicijo in jasno izraženimi, marksističnimi svetovnonazorskimi stališči, prepričljivo poustvariti magijo naslikanega. Zato smo se v tokratnem Kulturnem fokusu posvetili prav Johnu Bergerju in skušali ugotoviti, kako nas je slike učil gledati eden najpomembnejših britanskih umetnostnih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri tem nam je bila v pomoč predavateljica na Oddelku za umetnostno zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Rebeka Vidrih, ki je iz Bergerjevega pisanja pripravila obsežen izbor za slovensko izdajo in ga pospremila z izčrpno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Francisco Goya - Gola maja, 1790-1800, olje na platnu, Prado (Wikipedia, javna last)

51 min 26 s

10.07.2020

Salustij in zgodovina zgodovine

Med letoma 134 in 27 pred našim štetjem je rimsko republiko pretresala silovita kriza. Naraščajoč vpliv vojske na civilno življenje, suženjska delovna sila, ki je s širitvijo rimske države po sredozemskem bazenu postajala vse številčnejša in vse cenejša, tako da rimske kmetje z njo preprosto niso mogli tekmovati, kar jih je pehalo v težko ekonomsko-socialno stisko, pa notranje-politična nasprotja med aristokratsko in ljudsko stranko ter čezmerne ambicije častihlepnih politikov … vse to je vodilo v niz atentatov, diktatur, nemirov in državljanskih vojn, ki so se končale s smrtjo republike in ustanovitvijo cesarstva pod Avgustom. Dve nadvse pomenljivi epizodi iz tega počasnega propadanja republike – jugurtinsko vojno v zadnjem desetletju drugega stoletja pred Kristusom ter Katilinovo zaroto pol stoletja pozneje – je okoli leta 40 pred našim štetjem v svojih razpravah popisal prvi pravi rimski zgodovinar Gaj Salustij Krisp. Pri tem je, deloma zgledujoč se pri starih Grkih, iznašel čisto nove načine, nove pripovedne strategije, kako analitično poglobljeno in kritično pa obenem razgibano, napeto in prepričljivo pisati o preteklosti. Te inovacije so bile tako posrečene, da jih, ko pišejo, zgodovinarji po svoje menda upoštevajo še danes. Kako je torej Salustij zaznamoval zgodovino zgodovinopisja? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina, ki je Salustijevemu zgodovinopisju posvetil intrigantno razpravo Rimski zgodovinar in pripovedno besedilo : pripovedno žarišče v Salustijevih monografijah. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Cesare Maccari - Ciceron v senatu obtožuje Katilino, olje na platnu, 1888 (Wikipedia, javna last)

58 min 17 s

03.07.2020

Kjer molčijo knjige, govorijo rokopisi

Pred letom 1800 je bilo izdano oziroma natisnjeno le majhno število knjig v slovenščini, toda to še ne pomeni, da zgodovine besedne ustvarjalnosti v slovenskem jeziku pred 19. stoletjem ne moremo rekonstruirati. Kjer namreč molčijo knjige, govorijo rokopisi. Drugače rečeno: od druge polovice 10. stoletja, ko so po vsej verjetnosti nastali znameniti Brižinski spomeniki, pa do konca 18. stoletja so različni pisci, ki so delovali od zgornje Soške doline do Prekmurja, na roko zapisovali najrazličnejše molitve, pesmi in pridige v jeziku, iz katerega je navsezadnje nastala sodobna slovenščina. Čemu so to počeli? Komu vse so bili ti zapisi namenjeni? Kaj iz njih lahko razberemo o predstavah, čustvih in vrednotah ljudi, ki so naseljevali slovenske dežele? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Matijo Ogrina, literarnega zgodovinarja in raziskovalca na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki se je znanstveno-raziskovalno posvetil prav vprašanju rokopisa kot malo znanega veznega člena med ljudsko, oralno literarno tradicijo na eni strani in avtorskim književnim ustvarjanjem na drugi, svoje ugotovitve pa je strnil v knjigi Slovensko slovstveno izročilo, ki je pred nedavnim izšla pri Celjski Mohorjevi založbi. Z dr. Ogrinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: začetek II. Brižinskega spomenika (Wikipedia, javna last)

49 min 44 s

Stran 1 od 28
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov