Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
761 epizod
761 epizod
Oder, oddaja o sočasnem gledališču, želi podrobno in čim bolj celostno spremljati in predstavljati trenutno domače gledališko dogajanje. Prav tako izpostavlja tudi pomembnejša mednarodna gledališka gibanja ter gostovanja tujih gledaliških skupin ali umetnikov pri nas. Ustvarjanje oddaje je aktualno in raziskovalno. ODER se srečuje s produkcijo slovenskih institucionalnih gledaliških hiš, neodvisne scene, plesnim gledališčem, opero ter mejnimi uprizoritvenimi praksami. Vključuje pregled sočasnih premier, pogovore z ustvarjalci, pregled festivalskega dogajanja in napoved pomembnejših prihodnjih dogodkov. Pogledamo tudi, kje gostujejo domači gledališčniki.
O predstavi Ariol, gibalni premetanki, ki je nastala po stripovski predlogi in risbo prenesla v scemografski prostor večdimenzionalnosti
»Dramaturgija je danes bolj kot kdajkoli umetniško cvetoče polje, ki se po eni strani nenehno širi, po drugi pa ga poseljujejo različni diskurzi in prakse, ki izhajajo iz drugih družbenih in kulturnih krogov. Hkrati s tem ko opazujemo, kako se je dramaturgija izluščila iz drame, gledališkega odra, črne škatle in celo uprizoritve v najširšem umetniškem smislu, lahko sledimo tudi temu, kako nanjo vplivajo današnji mediji, kino, splet, upravljanje dela, izobraževalni sistem, popularna glasba, življenjski slog, organizacija zaznavanja in pozornosti, pa tudi finančna kriza, protesti, skupščine in samoorganizirane skupnosti, ki so se v zadnjih letih pojavile v Evropi,« v besedilu O krajinski dramaturgiji danes zapiše teoretičarka, dramaturginja in režiserka Ana Vujanović. Z njo se je pogovarjala Saška Rakef, pogovor pa smo prepletli z odlomki iz besedila.
Vzgib-esej o izgovorjeni in zamolčani besedi Dramska igralka, nosilka Borštnikovega prstana Saša Pavček bo v oddaji Oder predstavila razmišljanje “Poklon besedi”. Igralka nam bo pripovedovala o izgovorjeni in zamolčani besedi in obudila spomin na igralca in pedagoga Rudija Kosmača. Esej je izšel tudi v njeni knjigi Na odru zvečer. Vabimo vas k poslušanju! foto: Peter Uhan, SNG Drama Ljubljana
Režiser Mile Korun je konec oktobra 2018 praznoval častitljiv osebni jubilej – 90-letnico rojstva. Našemu pomembnemu ustvarjalcu, ki je v slovenskih gledališčih podpisal prek sto režij, zato posvečamo radijski poklon. V sodelovanju z Ano Perne iz Slovenskega gledališkega inštituta smo ga sestavili z izborom zvočnih posnetkov. V Korunovem premišljevanju gledališča gotovo izstopa večkratna obravnava istih dramskih besedil. Tako se bomo tudi v oddaji osredotočili na zgodbo predstav iste dramske osnove. Od Hamleta kot ene paradigmatskih gledaliških predlog, ki se je je Korun režijsko lotil dvakrat, se bomo pomaknili h karakterističnemu dramskemu orisu slovenske doline … pa spet nazaj k Hamletu. Pohujšanje v dolini šentflorjanski ima v režiserjevem opusu posebno mesto. Da bi izvedeli zakaj in kako se je Korun v različnih obdobjih svojega režijskega ustvarjanja loteval znamenite slovenske farse, vas vabimo, da prisluhnete prepletu odlomkov iz Avdio zbirke Slovenskega gledališkega inštituta in arhiva Radia Slovenija. Na fotografiji: Mile Korun ob uprizoritvi Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski v ljubljanski Drami leta 1965. Vir: Ikonoteka SLOGI – Gledališki muzej.
Igralec Gregor Gruden je član igralskega ansambla Mestnega gledališča Ljubljanskega, od študijskih let dalje pa tudi na Radiu Slovenija, v Uredništvu igranega programa, redno uprizarja različne like v radijskih igrah in je pogost bralec in interpret literarnih oddaj. Dober teden dni pred oddajo Večer umetniške besede, za katero je Gregor Gruden izbral besedila, jih prebral in povedal nekaj misli o svojem izboru ter radijskem uprizarjanju, vas vabimo, da prisluhnete daljšemu pogovoru o pogledih na igro pred mikrofonom. foto: mgl.si
Petra Tanko si je ogledala prvo januarsko ponovitev predstave Razgaljeno, ki jo je s sodelavci ustvarila plesalka in koreografinja Rosana Hribar. Rosana Hribar RAZGALJENO Koreografija in idejna zasnova: Rosana Hribar Produkcija: Flota Ljubljana; Flota, zavod, Murska Sobota, koprodukcija: Plesni Teater Ljubljana, Zavod Orlandina Premiera: 13.12.2018, Plesni Teater Ljubljana foto: Borut Bučinel
Slovenska dramska pisateljica, performerka in dramaturginja Simona Semenič, lanska prejemnica nagrade Prešernovega sklada, je v zadnji tretjini minulega leta več odrske pozornosti dobila s programom Abonma Simona Semenič, na festivalu Mesto žensk, v okviru katerega smo si lahko ogledali in premislili nekatera njena zadnja dela. Prav tako je premiero doživela predstava še ni naslova, ki jo je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Tomi Janežič, druga premiera v Slovenskem gledališču ima naslov jerebika, štrudelj, ples pa še kaj in jo je režiral Janez Janša, tik pred koncem leta pa je Simona Semenič v gledališču Glej uprizorila maratonsko branje svojih del, poimenovala ga je prečiščevalni ritual, z naslovom Do zadnjega. Med drugimi se je delu Semeničeve teoretsko temeljito posvetila teatrologinja Alja Lobnik. V besedilu, ki ga bomo slišali v oddaji Oder, avtorica govori bom o praksi pisanja Simone Semenič, ki se izrazito veže na njeno performativno prakso, torej na tisti del njenega pisanja, ki ga tudi sama izvaja in v katerem se do nerazpoznavnosti zapleteta dramsko besedilo in dogodek: pogosto ne vemo prav dobro, ali dogodek porodi besedilo ali besedilo sproži dogodek, včasih pa celo zavzame druge načine obstoja – recimo besedilo kot prostorska instalacija. V središču zanimanja so njeni solistični performansi, avtobiografsko samouprizarjanje, nekakšni izseki že napisanih besedil iz realnega življenja. Sem med drugim sodijo: Jaz, žrtev, 2007; Še me dej, 2009; Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012), Semenič in Bulc naprodaj (2013); drugič, 2014. Dva izmed naštetih performansov sestavljata trilogijo žrtve, jaz, žrtev in drugič, tretjega menda pričakujemo leta 2021, na istem prostoru, kot sta bila izvedena že prva dva – v klubu Gromka. Simona Semenič se ne uprizarja tako, da bi napravila vprašljivo telesno oziroma fizično mejo, kot je značilno recimo zlasti za vso zgodovino praks body arta, v našem prostoru pa recimo za performanse Vie Negative, pri katerih smo prav tako soočeni s strateškimi premiki v uprizarjanju jaza. To mejo Simona Semenič zarisuje nekoliko drugače. Njeno samouprizarjanje je telesno, vendar je to telesno naseljeno v jeziku, jezik nas nagovori telesno. Pisava se levi skozi telo. Več o dramatiki Simone Semenič pa v naslednjih minutah. Vabimo vas k poslušanju! foto: Nada Žgank
»Verjetno je odgovor ena od skrivnosti umetnosti (in življenja), vsekakor pa ni dvoma, da sta Leja Jurišić in Marko Mandić s svojim Skupaj zavzela jasno pozicijo in z močno ter neprecenljivo gesto nagovorila prisotnost opazovalcev. Za več kot le šest ur. Zato lahko brez dvoma zapišemo, da je njun performans eden najpomembnejših domačih uprizoritvenih dogodkov tega časa.« Tako med drugim v kritiki performansa Skupaj zapiše Nika Arhar. Lejo Jurišić smo tik pred koncem leta gledali tudi v predstavi Izumitelj na zemlji, v režiji Bare Kolenc in produkciji Anton Podbevšek teatra. Umetniška dosežka preteklega leta, prav tako pa tudi zgodovina in odmevnost njenega ustvarjanja, Lejo Jurišić uvrščata med najpomembnejše slovenske odrske umetnice in umetnike in zdi se nujno, da njen umetniški kredo s poslušalkami in poslušalci delimo prav na dan novega leta. Vabljeni k poslušanju! Foto: David Lotrič, vir: arhiv Pekinpah
Slovensko narodno gledališče Drama je s predstavo Hlapci, ki jo je režiral Slavko Jan, poleti leta 1956 gostovalo v Parizu. Predstava je bila izbrana na natečaju, na katerega so se prijavila mnoga uveljavljena jugoslovanska režijska imena in gledališke hiše. Po poročanju francoskih in drugih tujih kritikov, ki so spremljali festival, je bila predstava zelo uspešna, z njo pa se je prvič, v mednarodnem prostoru, omenjalo tudi slovensko gledališče. Več v razpravi Alda Milohnića ter pričevanjih, ki smo jih našli v arhivu oddaje Dvignjena zavesa. Vabimo vas k poslušanju! Na fotografiji: Stane Sever (Jerman), Ančka Levar (Lojzka), Janez Cesar (Kalander), avtor fotografije: Vlastja Simončič, 1948, vir: SLOGI
Tokrat prihaja mrzli veter s severa, z Arktike, kjer je v Arktičnem gledališču najbolj severnega norveškega univerzitetnega mesta Tromso, kot dramaturginja sodelovala Vilma Štritof. Predstava je bila rezultat delavnic dramskega pisanja na temo migracij. Norveška organizacija za mednarodno izmenjavo na področju uprizoritvenih umetnosti Ibsen International je delavnice organizirala v treh kitajskih mestih. Predstava z naslovom Opice na Himalaji je zato vključevala odlomke dramskih besedil vseh osmih avtorjev, udeleženih v procesu pisanja, hkrati pa je predstavljala edinstven mednarodni dogodek ob nastopu mandata umetniške direktorice Inger Buresund, prejšnje direktorice Ibsen International. Predstava je bila igrana v treh jezikih – norveškem, angleškem in kitajskem – in v njej so med drugimi narodnostmi igrali tudi kitajski igralci. Vilma Štritof se je med študijem predstave z uveljavljenim, s Heddo, norveško nacionalno gledališko nagrado, ovenčanim režiserjem Jonom Tombrejem, z umetniško direktorico, s prevajalko in izvršno producentko s Kitajske pogovarjala o Arktičnem gledališču, o programski viziji in o predstavi. Urednica oddaje Petra Tanko Avtorica in režiserka oddaje Vilma Štritof Tonska mojstrica Mirta Berlan Glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina Brala sta Jasna Rodošek in Aleksander Golja Posnetek pesmi Oblak svetlobe in Noči se Jona Fosseja, v prevodu Jane Kocjan, je prebral Milan Štefe, zrežiral Jože Valentič, posnel pa Nejc Zupančič Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2018
V prejšnji oddaji smo v pogovoru spoznali dr. Majo Murnik, ki v razpravi Performans in gravitacija obravnava umetnost »nad tlemi«, umetnost, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Danes vas vabimo, da prisluhnete besedilu, v katerem ob primerih tovrstne umetnostih, razmišlja o treh temah, ki jih imamo za ključne pri razumevanju tovrstne umetnosti: o gravitaciji, ki jo ustvarjalci razumejo kot temeljno silo, ki nas določa in vzpostavlja v Zemljinem okolju in obenem kot usodno silo, ki stoji na poti k osvoboditvi človeka, umetnosti in mišljenja. S sposobnostjo človeka, da se izmuzne na »odprto nebo« (po Virilliu), se vzpostavi pogleda zad drugačno dojemanje prostora in za reorganizacijo pogleda. To vpliva na spremenjeni koncept človekove telesnosti, ki je v članku interpretirana s filozofskega stališča, s pomočjo razširjenega koncepta telesa, ki se naslanja na Merleau-Pontyja. Tretja tematika je vprašanje znanstvene abstrakcije. Besedilo Performans in gravitacija je natisnjeno v reviji Amfiteater, 5. letnik, številka 2, 2017. Vabimo vas k poslušanju! Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
Dr. Maja Murnik je diplomirana dramaturginja in komparativistka ter doktorica filozofije in teorije vizualne kulture, področje njenega zanimanja in raziskovanja pa so: telo, performans in novomedijska umetnost. V članku Performans in gravitacija, ki je objavljen v spomladanski številki revije Amfiteater, se ukvarja z umetnostjo nad tlemi, s poudarkom na performansu in obravnava nekaj značilnih primerov tovrstne umetnosti, ki si prizadeva premagati gravitacijo. Vabimo vas, da prisluhnete pogovoru z Majo Murnik, v prihodnji oddaji pa njenemu besedilu, z naslovom Performans in gravitacija. Obred poslavljanja, Gravitacija nič / Biomehanika Noordung, Zvezdno mesto, 1999
Janez Pipan je v stoletju Hlapcev, kolikor mineva od njihove praizvedbe, zadnji interpret, ki je to Cankarjevo delo postavil na slovenski poklicni oder. V sezoni 2017/18 je Hlapce režiral v ljubljanski Drami, z Markom Mandićem v vlogi Jermana in mu ob bok postavil Jerneja Šugmana kot Župnika. Po Šugmanovi tragični smrti je v vlogo Župnika zasedel Klemna Slakonjo. Nedavna režija Hlapcev je bila povod za to, da je Janez Pipan kot gost sodeloval na simpoziju Stoletje Hlapcev, ki je pred kratkim potekal v Slovenskem gledališkem inštitutu. Z njim se je pogovarjala teatrologinja Ana Perne. Vabimo vas k poslušanju posnetka, ki smo ga naredili na simpoziju Stoletje Hlapcev! foto: www.drama.si, avtor fotografije: Peter Uhan
Na 7. CoFestivalu, ki bo potekal med 23. in 29. novembrom v Kinu Šiška in drugih prizoriščih v Ljubljani, bo v ospredju hrvaški umetniški kolektiv BADco. Mednarodno uveljavljeni umetniški kolektiv s področja scenskih umetnosti, ki je v naši regiji nastal v post-jugoslovanskem obdobju, je sicer stari znanec slovenskih odrov, teoretski zaveznik Zavoda Maska, sodelujoč na festivalih Exodos in Pleskavica, v tako strnjeni obliki pa delo tega kolektiva v Sloveniji še ni bilo predstavljeno. V okviru festivala se bodo predstavili s predstavo Spore, instalacijo Časovne bombe in na diskurzivnem forumu. V ospredju bo tudi delo ameriške koreografinje Lucinde Childs, ki ga bodo predstavili skozi sedem njenih zgodnjih del; vse to prav v času, ko v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti poteka retrospektivna razstava, posvečena legendarnemu kolektivu Judson Dance Theatre, v katerem je koreografinja začela plesno pot. Nastopili bodo še drugi kolektivi, posameznice in posamezniki, festival pa bosta 23. novembra predstavi Opus in Koreoerotikon, ter (robotska) predstava Robot Nao Dejana Srhoja. Več o posameznih umetnicah in umetnikih in kolektivih ter o predstavah, ki si jih bomo ogledali na CoFestivalu, bosta v oddaji Oder povedala Dragana Alfirevič in Rok Vevar. fotografija iz predstave Spore, foto: Damir Žižić, arhiv BADco.
Ob skorajšnji stoti obletnici praizvedbe Cankarjevih Hlapcev, je 8. novembra v Slovenskem gledališkem inštitutu in v sodelovanju z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, potekal simpozij Stoletje Hlapcev. Kot je povedal Janez Pipan, se ob tem besedilu in njegovih uprizoritvah že vse stoletje intenzivno premišljajo razmerja med družbo in gledališčem, pa tudi razmerja med dramatiko in uprizoritvijo. Med predavatelji sta bila tudi Tomaž Toporišič in Igor Žunkovič, katerih vsebine bomo slišali v tokratni oddaji. Naslov predavanja Tomaža Toporišiča je: Interpreti in reinterpreti Hlapcev. O režijskih interpretacijah Hlapcev Mileta Koruna, bile so kar štiri, je med drugim govoril Tomaž Toporišič, še bolj pa se je v njegove režije poglobil Igor Žunkovič. Raziskoval jih je z vidika družbenega odmeva in vpliva. Obe predavanji vam v oddaji Oder ponujamo v (ponovno) poslušanje! foto: Slovenski gledališki inštitut
V oddaji zvočno objavljamo pogovor publicistke Jedrt Jež ter plesalca, koreografa in pedagoga Vigurja Gurduja. Tema pogovora je predstava »V vsakem primeru«, ki jo je Gurdu v pretekli sezoni ustvaril z baletnim ansamblom Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca na Reki. Pogovor je natisnjen v reviji Dialogi, revija za kulturo in družbo, letnik 54, 2018, številka 3-4. Vabimo vas k poslušanju! foto: Vigur Gurdu, profil na Facebooku
V nedeljo sklenjeno 53. Borštnikovo srečanje je poleg programa predstav in drugih spremljevalnih prireditev, ponudilo tudi blok strokovnih srečanj, simpozijev in okroglih miz, ki so materialne in nematerialne razmere, v katerih ustvarjajo gledališki umetniki doma in na tujem. V oddaji vam ponujamo pogovor z dr. Darkom Lukićem, ki je nastal po njegovem predavanju na simpoziju Izzivi umetniške svobode, v organizaciji Slovenskega centra ITI, International theatre institute, krajše pogovore s Katarino Stegnar, Juretom Novakom in Ivo Babić, ki so med drugimi spregovorili na okrogli mizi Združenja dramskih umetnikov Slovenije, o posledicah morebitne spremembe kulturnega modela na področju uprizoritvenih umetnosti v Sloveniji ter utrinek s simpozija o Politikah umetniškega vodenja v slovenskih gledališčih, ki ga je pripravilo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Vabimo vas k poslušanju! Foto: arhiv 53. Borštnikovega srečanja
53. Borštnikovo srečanje je v polnem teku že od začetka prejšnjega tedna. Tekmovalni program se je začel v soboto, deset predstav, ki se potegujejo za Boršnikove nagrade in ki predstavljajo trenutni vpogled v mišljenje in delovanje slovenskega gledališča, je izbrala Zala Dobovšek. foto: Damjan Švarc
V Slovenskem mladinskem gledališču so sezono začeli s predstavo po besedilu Simone Semenič: še ni naslova. Režiral jo je Tomi Janežič, ki se po desetletju dela na tujem, vrača v slovensko gledališče. O uspešni predstavi, njenem nastanku in posebnostih se bomo pogovarjali z igralkami in igralci, ki so jo soustvarili, med njimi so: Daša Doberšek, Anja Novak, Daniel Day Škufca in Stane Tomazin. Vabimo vas k poslušanju! foto: Žiga Koritnik
Simona Semenič, dramska pisateljica in performerka, je letošnja prejemnica nagrade prešernovega sklada, večkratna Grumova nagrajenka, njena besedila so bila prevedena in uprizorjena doma in v tujini. Je avtorica mlade zrele generacije, ki ima močan vpliv na slovensko sodobno dramatiko s svojimi gledališkimi deli, zaslužna pa je tudi za razvoj in samorazvoj dramskega pisanja, najprej s skupino Preglej, pozneje z dramskimi delavnicami na Tednu slovenske drame. Njena značilnost in posebnost pa je tudi v tem, da kot celostna ustvarjalka nekatera dela napiše tudi za lastno izvajanje, je torej tudi performerka in tudi na tem področju eksperimentalna in inovativna. Festival Mesto žensk je letos programski sklop Mesto umetnic posvetil Simoni Semenič, in v njem cikel: Abonma Simona Semenič, v katerem se bodo zvrstili performansi, predstave, predavanja in bralna uprizoritev najnovejšega odrskega dela, revija Amfiteater pa je v sodelovanju s Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani in Slovenskim gledališkim inštitutom pripravila tudi simpozij o dramatiki Semeničeve, z naslovom Vsak cuka svojo delicijo, mi pa smo pripravili oddajo Oder, v kateri bodo Maja Šorli, Alja Lobnik in Janez Janša na kratko predstavili svoj pogled na dramsko in uprizoritveno poetiko Simone Semenič.
Neveljaven email naslov