Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko govorimo o Alpah, ne pomislimo takoj na kulturno dediščino tistih, ki so tam živeli pred tisočletji. Zato smo se odpravili po sledeh arheoloških ostankov življenja človeka v našem visokogorju, v Julijcih, Karavankah in v Kamniških Alpah, bolj podrobno pa v neposredni okolici Bohinja. Arheologi so vsaj pri nas visoko ležeča območja bolj temeljito začeli raziskovati pred tremi desetletji. O najstarejših sledovih življenja ljudi v visokogorju bosta pripovedovali arheologinji, Marija Ogrin iz Bohinjske Bistrice in dr. Jana Horvat z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, o pomenu te najstarejše kulturne dediščine za domačine in za turistično obogatitev pa bo spregovoril vodja občinskega Zavoda za promocijo turizma Bohinj Klemen Langus.
Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.
FOTO: Arheološka izkopavanja v okolici Bohinja
VIR: Marija Ogrin, ArheoAlpe
815 epizod
Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.
Ko govorimo o Alpah, ne pomislimo takoj na kulturno dediščino tistih, ki so tam živeli pred tisočletji. Zato smo se odpravili po sledeh arheoloških ostankov življenja človeka v našem visokogorju, v Julijcih, Karavankah in v Kamniških Alpah, bolj podrobno pa v neposredni okolici Bohinja. Arheologi so vsaj pri nas visoko ležeča območja bolj temeljito začeli raziskovati pred tremi desetletji. O najstarejših sledovih življenja ljudi v visokogorju bosta pripovedovali arheologinji, Marija Ogrin iz Bohinjske Bistrice in dr. Jana Horvat z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, o pomenu te najstarejše kulturne dediščine za domačine in za turistično obogatitev pa bo spregovoril vodja občinskega Zavoda za promocijo turizma Bohinj Klemen Langus.
Oddaja je bila pripravljena s finančno podporo Evropske komisije v okviru projekt Misija Mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije.
FOTO: Arheološka izkopavanja v okolici Bohinja
VIR: Marija Ogrin, ArheoAlpe
Francoski klasicist François de La Rochefoucauld (1613 – 1680) je eden največji moralistov v zgodovine evropske misli in je danes, ko mineva 410 let od njegovega rojstva, poznan predvsem po delu Maksime. Gre za zbirko kratkih besedil, izrekov, ki se gibljejo med poezijo in prozo. V njih je avtor na podlagi filozofije, ki ni osnovana ne terminih, razkrinkava slabosti človeške narave. Tako je njihova izhodiščna teza, kot je zapisal prevajalec Maksim (Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2007) in sogovornik Primož Vitez, to, "da človekove vrline navadno niso nič drugega kot slabosti, ki jih samoljubje prikriva ali kaže v lažni luči. Ali še huje: dobro je ponavadi le prikrito zlo. La Rochefoucauld je pesimist."
V poletnih mesecih zaživijo tudi nekateri literarni festivali, ki so sestavni del literarnega dogajanja tako pri nas kot po svetu. V pogovoru razmišljamo, kakšna sta njihova vloga in pomen, v čem se razlikujejo in zakaj so pomembni. Sodelujejo: dr. Andrej Blatnik, Urška P. Černe, dr. Aljoša Harlamov in dr. Kristina Kočan. Foto: Gregor Podlogar
Odprtje Cukrarne je bilo na umetnostnem področju v Sloveniji verjetno osrednji dogodek leta 2021. Nov prostor naj ne bi bil namenjen le predstavljanju sodobne umetnosti, temveč različnim vsebinam, ključna pa naj bi bila tudi odprtost in povezovanje. Po skoraj dveh letih se z gosti sprašujemo, kaj so Ljubljani prinesli novi prostori, kakšno politiko razstav in delovanja lahko razberemo iz delovanja Cukrarne, pa tudi drugih prizorišč sodobne umetnosti v prestolnici. Kakšne so vsebinske specifike različnih razstavišč in kdo ciljna publika? Kako odprtje novega prostora vpliva na program preostalih? Kako se Ljubljana primerja s tujino ali drugimi slovenskimi mesti ter kaj morda v programih razstav pogrešamo? O tem razmišljajo Miha Colner, kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Uroš Veber, koordinator projekta Atol in Maša Žekš, kuratorka in likovna kritičarka. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: MOL/Nik Rovan
Prvo knjigo o zgodovini Španije pri nas, ki je v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla pri Slovenski matici (2022), so napisali Julio Valdeon, Joseph Perez in Santos Julia. Gre za delo s preprostim naslovom Zgodovina Španije, ki pripoveduje dolgo zgodbo različnih kraljevin, muslimanske zasedbe, rekonkviste, iskanja skupne identitete in gradnje svetovnega imperija s kolonijami v Srednji in Južni Ameriki. In je tudi zgodba o upadu moči ter dolgih prizadevanjih za demokracijo, ki jih pretrga krvava državljanska vojna in diktatura generala Franca. Številna nasprotja, težnje po večji avtonomiji, celo neodvisnosti, denimo Katalonije, pa obstajajo še danes. Več o vsem tem v pogovoru s prof. dr. Petrom Vodopivcem in doc. dr. Markom Štuhecem. Slika Streljanje upornikov 3. maja 1808 Francisca de Goye, vir: Wikipedija.
Župan Ljubljane Zoran Jankovič rad poudari, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Je to res? Bo Ljubljana ostala najlepše mesto ali pa morda ne? O Ljubljani danes in pojutrišnjem se (v živo) z Markom Goljo pogovarjajo kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Miloš Kosec, umetnostna zgodovinarka in raziskovalka z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani asistentka dr. Martina Malešič ter podžupan Ljubljane Rok Žnidaršič. Nikar ne zamudite.
Perverznost v vsakdanjih pogovorih povezujemo z osebnimi načini uživanja, nekateri filozofi pa v njej prepoznavajo produktivno izhodišče za spraševanje o tem, kako deluje politična moč ali kako je v neoliberalizem vgrajen perverzen moment. Več o perverziji in njenih možnih filozofskih implikacijah pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: dr. Aleš Bunta, dr. Boštjan Nedoh in dr. Tadej Troha. Foto: Gregor Podlogar
Društvo Asociacija je začelo delovati leta 1992 kot neformalna mreža nevladnih organizacij, 30 let pozneje pa je profesionalno koordinirana sodobna zagovorniška in servisna organizacija. Več o Asociaciji in njenem delovanju ter položaju samozaposlenih v kulturi danes pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: predsednica Asociacije Inga Remeta, generalna direktorica Direktorata za razvoj kulturnih politik na Ministrstva za kulturo Tjaša Pureber in Miha Blažič, splošni koordinator sindikata Zasuk. Pogovor je potekal v prostorih galerije SCCA na Metelkovi v Ljubljani. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Grafika: Društvo Asociacija
V luči uspehov nekaterih slovenskih filmov, ki so nastali v koprodukciji, in nasploh živemu dogajanju okoli slovenskega filma v Avstriji in Italiji posvečamo pogovor, ki je nastal v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars Radia Slovenija. Z nami so Mateja Zorn, vodja programov pri goriškem Kinoateljeju, slovenska filmska ustvarjalka iz avstrijske Koroške Milena Olip ter tržaški filmski režiser, scenarist in profesor na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici Martin Turk. Foto: Freepik
Blišč kronanja Karla III. nas je spomnil na pomen in vlogo monarhij v sodobnem svetu, pa tudi v preteklosti. Monarhije so zdaj ustavne, monarh je vrhovni predstavnik svoje države. O vlogi monarhij, tudi vplivu Habsburžanov in Karadžordževićev, razmišljata zgodovinar in nekdanji veleposlanik v Avstriji dr. Andrej Rahten z ZRC SAZU in Univerze v Mariboru ter diplomat, veleposlanik Iztok Mirošič. Foto: Wikipedije; cesarske insignije v zakladnici, Hofburg, Dunaj
Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Z osvoboditvijo izpod jarma nacifašizma se je ovrednotil tudi eden od najbolj neposrednih izrazov ljudskega odpora – partizanska zborovska pesem. Številni pevski sestavi so v svoj repertoar uvrščali vsaj nekaj borbenih pesmi, obstoječi partizanski zbori pa so svojo ponudbo posodabljali segajoč po bogati zakladnici svetovne družbenopolitično angažirane pesmi. Vloga in pomen uporniške pesmi v današnjih časih je izhodišče pogovora, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju Programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec. Neposredni vzgib za pogovor pa izhaja iz nedavne 50-letnice neprekinjenega delovanja Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. V studiu v Trstu ga zastopa dirigentka Pia Cah. Z uporniškimi stihi se med drugim ukvarja tudi sogovornik v ljubljanskem studiu dr. Igor Saksida, urednik antologije H2SO4 – zbirka slovenske uporniške poezije. V celovškem studiu se nam pridružuje dolgoletni pevec v številnih zborih na avstrijskem in slovenskem Koroškem ter pozoren spremljevalec nekajletne izkušnje koroškega partizanskega zbora Franc Kuežnik. Pogovor vodi Pavel Volk. FOTO: Wikipedija
Pater Marko Rupnik se po petih mesecih še vedno ni javno odzval na obtožbe o spolnih zlorabah redovnic; molčijo pa tudi njegovi najbližji sodelavci. Kaj sporoča ta molk? Ali bodo obtožbe sploh kdaj v celoti pojasnjene in kako vse skupaj vpliva na status njegovih mozaikov, ki so postavljeni v več kot 200 cerkvah po vsem svetu? Gostje bodo: psihoterapevt dr. Tomaž Erzar, koordinator zavoda Dovolj je!, ki preiskuje spolne zlorabe v Katoliški cerkvi, Janez Cerar in tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference dr. Gabriel Kavčič.
Germani so bili za Rimljane eni od barbarov, a hkrati tudi najsijajnejša in najtrajnejša stvaritev političnega ter vojaškega ustroja Rimskega cesarstva. Preplet med cesarstvom in germanskimi ljudstvi zunaj rimskih meja – npr. rimski zgodovinar Tacit jih v delu Germanija opisuje več kot štirideset – je zapleten tudi z današnjega vidika. Avstrijski zgodovinar Herwig Wolfram (1934), ki v delu Rimsko cesarstvo in njegovi Germani (Studia humanitatis in Založba ZRC SAZU, 2022) temeljito raziskuje ta odnos, zapiše, da Rimsko cesarstvo izumi svoje Germane. S tem misli, da germanska ljudstva tega pojma niso poznala in da si je cesarstvo samo ustvarilo sliko o njih, saj so o njih poročali samo antični avtorji. Več o tem pa s prevajalcem omenjenega dela in zgodovinarjem doc. dr. Milanom Lovenjakom z Oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. FOTO: Wikipedija; prikaz bitke pri Mrzli reki na Valvasorjevem bakrorezu.
Pesnik, pisatelj in esejist Jože Snoj je v svoji zadnji knjigi z naslovom Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu tik pred smrtjo naredil obračun s samim seboj. Ob življenjskih spominih se je spraševal, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja. Snoj je zapisal: »Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj.« Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v bolezni, stiski in trpljenju, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zato je še toliko bolj pretresljiva. In kot že kaže sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu, je ob preteklem odnosu do očeta iskal nov odnos do Boga. Gost oddaje je teolog in filozof dr. Edvard Kovač, ki se je večkrat srečeval z Jožetom Snojem, tudi v zadnjem obdobju njegovega življenja.
V Ars humani (na programu je bila v živo) o socialnem dialogu na Radioteleviziji Slovenija se z Markom Goljo pogovarjajo novinarka Multimedijskega centra RTVS in podpredsednica Sindikata novinarjev Slovenije Ana Svenšek, predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov in vodja stavkovnega odbora Helena Milinković ter predsednik Sveta delavcev Radiotelevizije Slovenija Robert Pajek. Vabila v oddajo nista sprejela vršilec dolžnosti generalnega direktorja RTVS Andrej Grah Whatmough in njegov pooblaščenec za socialni dialog Rajko Gerič, še natančneje: na vabilo nista niti odgovorila, je pa strokovna sodelavka vršilca dolžnosti generalnega direktorja Lea Udovč pisno potrdila, da je vabilo posredovala Andreju Grahu Whatmoughu. Nikar ne zamudite.
Zavrtimo uro kakšnih 500 let nazaj in si zamislimo vladarja, ki ima mogočno vojsko, goro zlata in dobro utrjeno dedno pravico do vladanja. Tak vladar bi moral po vsem sodeč vladati izjemno udobno in po mili volji razpolagati s svojo močjo. Pa vendar zgodovinar dr. Sašo Jerše v svoji najnovejši knjigi Sociodiceja predmoderne: Ustvarjanje družbenega smisla v poznem srednjem in zgodnjem novem veku prepričljivo dokazuje, da bi se utegnil tudi takšnemu vladarju prestol majati, če ga kot legitimnega in kraljevskih časti resnično vrednega ne bodo prepoznavali njegovi podložniki. In to ne le tisti s substancialno družbeno močjo in vplivom, na primer škofje, vojvode in najbogatejši trgovci, ampak tudi tisti, ki so na družbeni hierarhični lestvici bistveno nižje. Kako in zakaj so torej vladani v tistem času pristajali na to, da jim vladajo? Kaj so pričakovali od svojih vladarjev? Kako so videli njihovo vlogo in vlogo samih sebe? Na kakšen način so si razlagali morebitne pretrese v tem burnem zgodovinskem času, ko se je trdno utrjeni družbeni smisel marsikdaj zamajal? In nenazadnje, ali nam lahko te zgodbe povedo tudi kaj o današnjem človeku in družbi? To je nekaj vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali v tokratni Ars humani, ko pred mikrofonom gostimo dr. Saša Jeršeta z oddelka za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: izsek iz Velikega voza zmagoslavja Albrechta Dürerja (1518), ki prikazuje cesarja Svtega rimskega cesarstva Maksimilijana I. Habsburškega
Kakšne možnosti imamo, da na celotni družbeni ravni odpravimo neenakost spolov in izključenost žensk? Ženske so danes še vedno za enako delo plačane manj – v svetovnem povprečju za 11 % manj kot njihovi moški kolegi. Zato ukvarjanje s pravicami žensk in enakostjo spolov zgolj na mednarodni dan žensk ne rešuje problemov. Skupaj z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec ob 80-letnici Antifašistične fronte žena, danes Zveze slovenskih žena, pretresamo, kakšen je položaj in status žensk, kako je z enakopravnostjo spolov ter kakšno vlogo so imele Slovenke v preteklosti. V pogovoru, ki ga vodi Miha Pasterk, sodelujejo Daniela Topar, Vida Obid, prof. Dunja Nanut in prof. dr. Marta Verginella. Foto: UN Women
Poljsko-britanski sociolog in filozof Zygmunt Bauman (1925 – 2017) je pozornost namenjal različnim vprašanjem s področja humanistike, kot so modernost, holokavst ali potrošništvo. Kot je sam izpostavil, pa ga je zanimal predvsem odnos med moralnostjo in koristnostjo. Njegova kritična sociološka misel, ki jo je razvijal v več kot petdesetih delih, med katerimi izstopajo na primer Tekoča moderna, Postmoderna etika, Retrotopija ter Modernost in holokavst, je še vedno pronicljiva in aktualna. Ob 60. letnici Programa Ars se spominjamo enega od vrhuncev zadnjih let v oddaji Ars humana, v kateri redno predstavlja tako mislece kot tudi njihova dela. Pogovor z Zygmuntom Baumanom je nastal leta 2016 ob njegovem obisku Ljubljane, ko je predstavljal prevod knjige Postmoderna etika. Bauman je spregovoril o vlogi sociologije v sodobni družbi in se v svojem razmišljanju takrat ni izognil niti begunski krizi. Foto: Borut Krajnc (objavljeno z dovoljenjem avtorja), Zygmunt Bauman ob obisku Ljubljane leta 2011
Prva redna profesorica na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, prva dekanija te fakultete in prva, ki se je pri nas sistematično ukvarjala z zgodovino filozofije. Njeno osrednje delo Zgodovinski razvoj estetskih problemov (1928) pa je še danes vodilo za mnoge, ki se s tem ukvarjajo. Pozornost posvečamo Almi Sodnik (1896 – 1965), ki je kot filozofinja pustila neizbrisen pečat v našem prostoru, tako s poučevanjem kot tudi s pisanjem. O njenem življenju in delu govorita prof. dr. Olga Markič in Helena Koder, ki jo tudi osebno poznala.
Eno leto od začetka vojne v Ukrajini z dr. Andrejem Benedejčičem o ruskem pogledu na lastno zgodovinsko poslanstvo, na ostale slovanske države in na Zahod
Neveljaven email naslov