Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
526 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Brata, 12 letni Klemen in 9 letni Uroš, sta otroka s posebnimi potrebami. Po mnogih selitvah v krizni center in varno hišo zdaj z mamo živita v najeti garsonjeri. Sploh starejšega Klemna so leta hudega nasilja za vedno zaznamovala in se šola v zavodu s prilagojenim programom, mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Odrekli so se vsemu, čemur so se lahko, kljub temu pa zdaj, ko je mama močno zbolela in lahko pristane celo na invalidskem vozičku, nimajo več niti za prehrano.
Brata Klemen in Uroš sta po grozljivem otroštvu otroka s posebnimi potrebami. Zdaj, ko je mama močno zbolela, nimajo več niti za prehrano
Po nekaj srečnih letih, ko so živeli običajno življenje in si urejali dom, se je Urošev in Klemnov oče vse pogosteje napil in v svojih alkoholnih blodnjah mučil vso družino: “Neštetokrat sem bila vsa v bulah, pretepena, razbil mi je glavo, da sem pristala na kliničnem centru, brcal me je, klofutal, me metal po tleh,” s tihim glasom opisuje njuna mama. “Klemen je moral velikokrat gledati, kako me pretepa, tudi sam je bil deležen grozotnih brc, klofute so bile vsakodnevne. Že ko se mu je približeval, se je stiskal v kot in jokal, velikokrat se je polulal od strahu, en sam strah je bil v njem … strah, strah, strah.”
Uroševa in Klemnova mama je nato le zmogla narediti korak, ki ga številne, bistveno bolj izobražene in premožne ženske nikoli ne zmorejo: zapustila je prav vse, kar so skupaj ustvarili in s sinovoma odšla v krizni center. Dobršen del otroštva sta otroka nato preživela v nenehnih selitvah in negotovosti – iz kriznega centra v varno hišo, nato v najeto stanovanje, iz katerega so se morali izseliti, ker jih je tam našel in ustrahoval oče, pa spet v krizni center in še v eno varno hišo.
Dvanajstletni Klemen ima zaradi strahu in nasilja hude posledice še danes. Zato se šola v zavodu s prilagojenim programom in ima tudi številne druge težave v razvoju. Mlajši Uroš pa pri pouku potrebuje številne prilagoditve in pomoč. Njihov zasilni dom je zdaj majhna najeta garsonjera, v katero komaj gredo omara, tri postelje in ena sama miza, za katero pa trije naenkrat s težavo sedijo.
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Klemna in Uroša iz zgodbe Vala 202. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune mame.
Zdaj so res na varnem: fanta z očetom nekaj let sploh nimata stika, a temu, kar živijo, ni mogoče reči normalno preživetje, čeprav je mama redno zaposlena: “Dobivam minimalno plačo, otroške dodatke in nizko preživnino. 350 evrov dam za najemnino, stroškov je ogromno, odplačevati moram še kredit, ki smo ga najeli za obnovo hiše. Odplačevati ga moram še nekaj let, čeprav tam seveda ne moremo živeti, ker v njej živi njun popolnoma zapiti oče. Nekako je šlo, dokler sem lahko delala, zdaj pa sem že nekaj mesecev na bolniški in je znesek še veliko nižji od minimalne plače in je res kriza. Hrbtenica je povsem uničena, bolečine imam v rokah in nogah, zdaj so še odkrili, da imam hudo osteoporozo in se lahko zgodi, da bom končala na vozičku.”
Ena od možnosti, da bi se stanje izboljšalo, je tudi operacija, a mama nima nikogar, ki bi lahko skrbel za fanta. Ujeta je v stanju, ko ne more ozdraveti, pa tudi ne v službo: tam namreč opravlja fizična dela pozimi v mrazu in na mokrem, poleti na vročini; pri delu se mora veliko sklanjati in delati sunkovite gibe. A že zdaj, ko doma lahko miruje, so bolečine nenehne in neznosne: “Ne spim po cele noči, zjutraj sploh ne morem vstati iz postelje. Ob njej imam zato pripravljene protibolečinske tablete, najprej vzamem tri, čez čas še dve, da sploh zmorem vstati. A vsem zdravilom navkljub me hrbtenica zaboli ob prav vsakem premiku, neznosno je.”
Največja skrb zdaj, ko so dohodki zaradi bolniškega staleža še nižji, mama pa od bolečin in strahu popolnoma izžeta, je plačilo najemnin, druge stroške plačujejo z vse večjo zamudo. Kljub temu jim prav za vse šolske potrebščine, obutev, oblačila, hrano, zdravila ostane manj kot 10 evrov na dan. “Velikokrat vse dopoldne nič ne jem, da ne bi zmanjkalo hrane, ko se otroka vrneta iz šole. Popoldne skuham kaj malega. Najhuje je med vikendi ali med počitnicami, nimamo drugega kot kak kuhan krompir, kakšno juho iz kocke, malo solate, meso res redko, čeprav ga imata fanta zelo rada. Večkrat mi očitata, zakaj ne jemo take hrane, kot jo jesta v šoli, in zakaj je doma hrane premalo. Prav pri srcu me zaboli, ko to rečeta, ker jima res ne morem dati tega, kar si želita.”
“Nazadnje sem jima dve majčki in dva puloverja kupila pred dvema letoma, ko sem dobila regres. Od takrat nista dobila nobene nove stvari več. Vse imata ponošeno in skoraj uničeno. Jaz sem pa tako ali tako skoraj brez vsega, vse je staro in pošvedrano. Nimata koles, rolerjev, ne moreta se vpisati na kakšno športno dejavnost, igrač imata malo, ne moremo nikamor, ne na prireditve, kaj šele na izlet. Še nikoli nismo bili v kinu, zelo si želita, da bi lahko šli …,” našteva mama. “Velikokrat me vprašata, zakaj tudi mi ne gremo kam na izlet, kot hodijo drugi. Potožita mi, da gremo le na igrišče.”
Majhna garsonjera, v kateri je le nekaj igrač, a tudi skoraj nič prostora za igranje, je hkrati vse, kar imajo. Zato je tudi največji strah, da bi izgubili še to: “Zelo me je strah, da bi nas zaradi neplačanih položnic lastnik stanovanja vrgel na cesto, tega si sploh ne morem predstavljati, mi nimamo kam, sami smo za vse,” med jokom komaj govori obupana mama. “Naredila sem, kar sem zmogla, rešila fanta pred hudim nasiljem. A zdaj ne zmorem več sama, potrebujemo pomoč, da bosta fanta lahko normalneje živela.”
Tihi jok ji jemlje glas, ko pove: “Petindvajset let delovne dobe imam, plačo imam, minimalno. Če mi ne bi pomagali humanitarci, ne bi imeli niti hrane niti ničesar drugega. To, da človek ne more preživeti od svoje plače, je popoln absurd, tudi zaradi tega sem povsem na tleh, jemlje mi še zadnje moči …”
Več kot 33 tisoč zaposlenih pri nas prejema minimalno plačo, ki za enostarševske družine skoraj vedno pomeni neposredno pot v revščino. Današnja zgodba odkriva le delček stisk številnih redno zaposlenih staršev pri nas.
Pomagate jim lahko s poslanim SMS-sporočilom z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslanim na številko 1919 ali pa s poljubnim zneskom nakazila na poseben sklic pri ZPM Ljubljana Moste Polje. Prav vsa zbrana sredstva bodo v celoti in brez slehernih odbitkov porabljena za boljše življenje družine Klemna in Uroša.
Donacijo lahko opravite tudi prek PAYPAL z vpisom elektronskega naslova paypal@boter.si in želenega zneska donacije. V naslednjem koraku pripišite komentar za posamezno družino oziroma zgodbo (tokrat: Klemnova in Uroševa zgodba). Če komentarja ne boste zapisali, bo denar namenjen splošnemu skladu Botrstva. Hvala!
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205-26-93 in 01/544-30-43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Neveljaven email naslov