Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno.
3503 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli, filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc, razmišlja o pomembnosti kmečkega poklica. Zdaj narava sicer počiva, kmet ima manj dela, a vseeno: pridelovanje hrane je izjemno pomembno.
Ko berem evangelij, me vedno znova preseneti Jezusov govor in v njem skrita božja logika, ki je tako drugačna od naše, človeške. Rada mislim na nebo kot na kraj, na katerem bomo vsi enaki, enako srečni, enako dragoceni in enako nagrajeni. Toda Jezus pravi: Kdor bo … kršil eno od teh, pa čeprav najmanjših zapovedi in bo tako ljudi učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo izpolnjeval in učil, bo imenovan za velikega v nebeškem kraljestvu. (Mt 5,19) Samo od sebe se mi postavi vprašanje: Katere so tiste najmanjše zapovedi? Jezus je jasno povedal: »Ljubi Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe,« o najmanjših pa ni govoril … Pred očmi se mi zato prikaže draga podoba starejše sestre, ki je bila šivilja, vendar hkrati duhovna voditeljica in sveta oseba, zato sem čisto prepričana, da že v tem življenju lahko srečamo svetnike. Bila je majhna, drobčkana redovnica, skromna in tiha, tako da včasih sploh nisi vedel, ali je v prostoru ali je ni. Toda bila je nadarjena pevka, krasna zborovodkinja in vrhunska šivilja. Nikoli ni delala velikih stvari, toda vse, kar je naredila, je bilo preprosto popolno. Če je pometla jedilnico, je bila taka, kot da bi jo obrisala. Če je postavila rože v vazo, bi ji zavidali še tako veliki umetniki ikebane. Če je sešila sestri redovno obleko, je bila ta narejena tako, da se je v njej počutila kot kraljica! Ko pa je pela, je pela čisto in iz srca, tako lepo, da je cerkev obnemela … Ko mislim na najmanjše zapovedi, mislim torej na vsakdanje življenje, na tisoč in eno stvar, ki je za nas pomembna in je del našega preživetja. Saj ni treba, da za rojstni dan bolnici, ki jo obiščeš, prineseš rožo, vendar je najlepše, ko vidiš njen hvaležni nasmeh. Saj ni treba pozdraviti nekoga na hodniku, ki obupuje, čakajoč na zdravnika, in mu povedati, da kmalu pride, čeprav si sam tako utrujen, da te kar zanaša … Ali pa pobrati žoge otroku, ki jo je vrgel mimo tebe in zdaj s prestrašenim pogledom čaka, kaj se bo zgodilo … Najmanjši zakoni so zakoni ljubezni v vsakdanjiku. So zakoni, ki polepšajo dneve in prinašajo upanje; nikjer niso napisani, niti nisi kaznovan, če se jih ne držiš. So pa to zakoni, ki iz tebe naredijo osebo, ki – kot bi se moderno reklo – izžareva pozitivno energijo ali, kot bi rekli v samostanu, sveti okoli sebe s svojo nezavedno svetostjo … Zato so ti najmanjši zakoni zakoni srca in zato so tako pomembni. Na tem in na onem svetu.
Dva brata sta živela na sosednjih kmetijah. Desetletja sta se odlično razumela. Potem pa je med njima nastal spor. Vse se je začelo z majhnim nesporazumom, ki je prerastel v grob prepir, sledila mu je ločitev in tudi govorila nista več med seboj. Nekega jutra je na vrata starejšega brata Janeza potrkal mizar, ki je iskal delo. Janez mu je ponudil, naj med njegovim in bratovim posestvom postavi visok lesen plot, da bi se tako maščeval bratu, ker je dal na meji izkopati globok jarek. Janez je dal mojstru na razpolago ves les, kar ga je imel, sam pa se je odpravil v mesto po manjkajoče stvari. Tesar je ves dan prekladal in meril les, žagal, zabijal žeblje … Tik pred sončnim zahodom se je gospodar vrnil iz mesta in ravno takrat je tesar končeval svoje delo. Kmet je zgrožen obstal in bil ves iz sebe. To ni bil plot, ampak most! Most, ki je bil položen čez jarek in je povezoval bregova. Pred njim je bila čudovita lesena konstrukcija. In na Janezovo veliko začudenje je čez most odprtih rok prihajal mlajši brat. »Ti si pravi mojster in brat, da si zgradil tak most po vsem tistem, kar sem ti izrekel,« je dejal mlajši brat. Brata sta se srečala sredi mostu in se tam prisrčno objela. Ko sta se obrnila, sta zagledala tesarja, kako pospravlja orodje. »Počakaj!« sta oba hkrati zaklicala. »Ostani še nekaj časa pri nas. Rada bi se dogovorila še za druge reči.« Tesar je odgovoril: »Hvala, a moram dalje, saj moram zgraditi še veliko mostov.« (Dragoceno darilo zgodb, 91.) Včasih se ne strinjamo s svojimi brati in sestrami. Ko se to zgodi, pogosto zgradimo ograjo med nami in njimi. Pogosto nehamo govoriti z njimi. Ne želimo se več z njimi srečevati ali se začnemo prepirati. Vse to so drže, ki jih Jezus ne želi. Želi, da namesto plotov gradimo mostove ljubezni in razumevanja med seboj. Modreca so vprašali po treh najpomembnejših pravilih na svetu. Odgovoril je: Prvo je – bodi prijazen. Drugo je – bodi prijazen in tretje je – bodi prijazen. Prijaznost je jezik, ki ga lahko vsakdo z lahkoto razume. Mogoče je zmagati v prepiru, jeza pa lahko izgubi vojno. Opomin lahko naredi veliko. Spodbuda lahko naredi veliko več. Je sonce za dušo. Malo spodbudnih besed danes je bolje kot velika namera, da bomo jutri nekoga pohvalili. Spodbuda je kisik za dušo. Perzijski pregovor pravi: Prijazna roka lahko vodi slona samo na sukancu. Naj bo naša roka prijazna.
Leta 442 pr. Kr. je grški dramatik Sofokles napisal dramo Antigona, zgodbo o moški moči in oblasti vladarja Kreona, ki po koncu bratomornega spopada za mesto Tebe prepove pokop padlega Polinejka. Ta je dvignil vojsko nad svoj lastni rodni kraj, da bi preprečil vladavino bratu Eteoklu. Polinejkova sestra Antigona v trdem, bojevitem moškem svetu pooseblja načelo ženske, materinske ljubezni, ki poskuša premagati okrutno in maščevalno družinsko in hkrati tudi družbeno sovraštvo v tebanski mestni državici. Upre se namreč ukazu Kreona, da je treba Polinejkovo truplo pustiti nepokopano, na milost in nemilost izpostavljeno žrtju mrhovinarjev. Sredi noči najde bratovo mrtvo telo in ga simbolno pokoplje s prgiščem zemlje. Od takrat je Antigona v svetovni književnosti najvišji ideal človeškosti in človečanstva, ki svojo zavezo po dostojanstvu slehernega človeškega bitja po smrti povzdigne nad svoja prepričanja, družbene norme in politične ukaze. Hkrati s svojo zdravo in razumsko presojo, da pred vse družbeno na prvo mesto postavi človečnost v sebi, poskuša mestu prinesti mir in spravo. A vendar je zaradi svojega zgleda sestrske ljubezni nazadnje kaznovana in tudi sama umre. In tok maščevanja, ubijanja in skrunjenja mrtvih neusmiljeno melje ljudstva in narode skozi zgodovino vse do danes. V tem mlinu sovraštva in družbenih laži, ki pa jih vedno narekujejo zasebni interesi, bo ugonobljen tudi slovenski narod, ker vse do danes ne zmore dostojno pokopati svojih mrtvih na kateri koli strani bratomorne vojne. Še vedno dovolimo, da nam novodobni Kreoni narekujejo, koga in kje se bo lahko na nam vsem skupni slovenski zemlji, pokopalo. V resnici pa s tem v sebi pokopavamo svoje lastno dostojanstvo - tisto bistveno, kar nas loči od drugih živih bitij. To je govorica človeške ljubezni, sočutja do drugega in spoštovanja do mrtvih. Kakor so bile Tebe, bomo tudi mi v svoji sprtosti lahek plen kriminala in interesov drugih držav, če se ne najdejo Antigone 21. stoletja, ženske in matere, ki bodo končno dvignile svoj klic k ljubezni med nami.
Slovensko ljudsko izročilo imenuje praznik Marijinega rojstva mali šmaren ali s starodavnim izrazom mala gospojnica. Ime ne pomeni, da gre za majhno praznovanje, prav nasprotno, ime mali šmaren sporoča, da je vsa čudovita krščanska skrivnost že navzoča ob rojstvu tega malega dekleta, ki je privekalo na svet. To pomeni, da imamo z Marijinim rojstvom v malem že vse bogastvo krščanskega izročila. Kot je prepeval sveti opat Raymond Jourdain: »Zvezda danica, zvezda z vsem sijajem, ti žariš in svetiš, preden se je izza gore dvignil dan – saj se je tvoje rojstvo zgodilo že pred rojstvom Jezusa, tvojega Sina, ki je luč in dan.« Zato je tudi za svetega Janeza Damaščana Marijino rojstvo »rojstni dan vesoljnega, univerzalnega veselja«. Ne smemo se čuditi, da bizantinska liturgija ob prazniku Marijinega rojstva začenja že adventni čas, obdobje pričakovanja Odrešenikovega rojstva, se pravi božiča. To pomeni, da se odrešenje človeštva ni začelo šele z Jezusovim rojstvom, ampak že z rojstvom njegove matere. Zato so že zgodnji cerkveni očetje ob prazniku Marijinega rojstva prepevali čudovite speve in himne. Dogodek je čisto prevzel svetega Bernarda iz 12. stoletja, ki je ob Mariji izlil svojo pesniško dušo in potem s svojo poezijo vplival na nastanek trubadurske lirike, ki je povzdigovala ženskost do najvišje čiste duhovne ljubezni. Mimo Bernarda iz Clairvoixa ni mogel niti ne stoletje pozneje veliki Dante Alighieri, ko je v svoji Božanski komediji opisoval Marijino rojstvo. Navedel je njegov spev: »Devica, mati, sinu hči prelepa in kot nihče ponižna in visoka, ti dopolnitev božjega si sklepa (...) Ljubezen večno ti si zanosila.« (prevod Andrej Capuder) Lahko bi rekli, da Marija vedno »prehiteva« tudi naše želje in odločitve. Zato nekateri poromajo k njej, še preden so krščansko verni in še preden prosijo za krst. Marija prehiteva tudi vse nas in nas usliši, še preden si jo upamo za kaj prositi.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda, ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten - ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A.M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je v tem, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni prav tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak, ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za vse nebo, svoje temne pege pa zase«. »Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. »Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od malega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmveuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
O času veliko razmišljamo in tudi veliko govorimo. Navadno nam ga primanjkuje, pogosto imamo občutek, da bi naredili veliko več, veliko bolje, da bi bilo naše življenje lepše, če bi bilo časa več. Pa ga imamo na voljo samo štiriindvajset ur na dan, sedem dni v tednu, tristo petinšestdeset dni v letu. Seveda pa nam ostaja uganka, koliko let. Od nas samih je odvisno, s kakšno vsebino bomo napolnili čas, ki ga imamo. Ugotavljam, da si skoraj sumljiv, če rečeš, da imaš čas. Če nenehno tožiš, da imaš dela veliko preveč, da ti zmanjkuje časa za vse, povečaš svojo pomembnost. Tako vsaj mislijo nekateri. Potem pa se zgodi, da imaš naenkrat časa na pretek in morda niti ne veš, kam z njim. Zboliš in morda tedne, mesece ne moreš nikamor. Ostariš in moraš korak za korakom opuščati vse svoje dejavnosti. Številnim se ob tem podere svet. Pa je res tako hudo? Osebno se počutim privilegirano tudi zato, ker imam čas. To mi pomeni vrednoto, ki se je ne da kupiti z denarjem. Pravzaprav sem bogata. Mislim, da znam svoj čas izpolniti tako, da je lahko v veselje meni osebno, pa tudi vsem tistim, s katerimi se srečujem. Res je, da ne počnem nič posebnega, so pa moji dnevi tako polni drobnih stvari in srečanj z ljudmi, osebno, po pošti ali po telefonu. In prav ta socialna razsežnost bistveno zaznamuje kakovost našega časa. Res je, da fizično vse manj zmorem. Prav zato pa imam vse več dragocenega časa, ki ga lahko tako ali drugače uporabim za osebno razmišljanje in srečanja z ljudmi. Judovski filozof Martin Buber je nekje zapisal: »Vse resnično življenje je srečevanje.« Te besede me pogosto spremljajo. Ob takem dojemanju časa ga ni nikoli preveč in nikoli premalo, ampak vedno ravno prav.
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Svetega Petra si verjetno zaradi mnogih umetniških upodobitev predstavljamo s ključi v roki. Logično – Jezus mu je obljubil, da mu bo dal ključe nebeškega kraljestva. Nenazadnje tudi iz tega izhajajo vici in karikature, kako sveti Peter čaka pri nebeških vratih. Seveda se ob vsem tem tudi spomnimo, da je Peter bil prvi papež in obstaja kar nekaj umetniških upodobitev, na katerih je prikazan s papeško krono – tiaro, čeprav je v resnici bila vpeljana šele v začetku trinajstega stoletja. Kakorkoli že. Sveti Peter je svetnik in bil je prvi papež. Zato je toliko bolj šokantno, ko beremo v Matejevem evangeliju za današnjo nedeljo, da Jezus reče Petru, da je satan. Naravnost škandalozno. Tik pred tem dogodkom je Peter izpovedal, da je Jezus Odrešenik – Kristus, Sin živega Boga, kar smo brali preteklo nedeljo. Malo zatem pa ga Jezus ozmerja s satanom. S čim si je to zaslužil? Razlog za to se skriva v dejstvu, da je Jezus začel svojim učencem pripovedovati, da bodo šli v Jeruzalem, kjer mu bodo judovski starešine, véliki duhovniki in pismouk povzročili veliko trpljenja in ga umorili, a da bo čez tri dni obujen od mrtvih. Seveda se prvemu med apostoli – Petru to zdi skregano z zdravo pametjo. Če naj bi se zgodilo, da bodo v Jeruzalemu Jezusa ubili, zakaj neki bi sploh rinili v prestolnico. Čisti nesmisel. To seveda skuša z zdravo logiko dopovedati Jezusu in ga odvrniti od te tragedije. Ni logike in nima smisla, to je norost. Toda Jezusov odgovor je šokanten: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško!« Seveda Peter razmišlja čisto po človeško: Jezusa je treba zaustaviti pri tem nesmiselnem dejanju. Toda Božja logika je nad človeško. Božja logika ni preračunljiva, kot je človeška. Božja logika je v ljubezni in darovanju, ki vodi v odrešenje. Prav zato in samo zato, ker bo Jezus umorjen v Jeruzalemu, ga bo tretji dan Oče obudil od mrtvih. In samo s tem, ko je Jezus daroval svoje življenje za nas, se je lahko izvršilo naše odrešenje. Podarjajoča se ljubezen je v nasprotju s človeško preračunljivostjo, kaj se splača in kaj ne. Nenazadnje smo prav to doživljali v zadnjih tednih tudi pri nas v Zgornji Savinjski dolini. Koliko prostovoljcev, koliko požrtvovalnih gasilcev in vojakov je podarjalo sebe. Brez človeške preračunljivosti, ne da bi pri tem razmišljali, kaj se splača in kaj ne. Preprosto so dali na razpolago svoje moči, svoje sposobnosti in svoje srce. To ni človeška logika in preračunljivost, to je dejanje ljubezni. To je dopolnjevanje odrešenja. In to je Božje, ker je narejeno iz podarjajoče se ljubezni, ne glede na versko ali kakršnokoli drugo pripadnost. Preprosto podarim sebe tebi.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Navkljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza. Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti. Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici. Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk. Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje bolj nevarna? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera? Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.« Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najbolj razumna stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov.
Pred kratkim sem poslušal učitelja, ki se je pritoževal, kako neuspešno je njegovo delo. Ko začenjamo nov dan, dragi poslušalke in poslušalci, bi lahko vsak izmed nas potožil kaj podobnega. Tudi sami zaman čakamo na rezultate svojega dela in redko obiramo pridelke svojih rok. Rezultate dela učiteljic in učiteljev je še teže preverjati. Različne inšpekcije, zunanje preverjanje znanja, matura in še kaj bi lahko našli, so usmerjeni prav v to: nadzorovanje in vrednotenje dela v naših šolah. Pogosto pozabljamo, da je tako preverjanje lahko zelo površno in celo krivično do številnih učiteljev, ki se na svoj način trudijo pri poučevanju in vzgoji. Zato je pritoževanje prej omenjenega učitelja bolj tožba samemu sebi. Zagnan učitelj, ki se trudi, da bi dobro delal, težko gleda, kako gre ves njegov trud v prazno. Ne zato, ker bi hotel priznanja, pohvale, ampak iz skrbi, da dela zaman ali slabo, se pritožuje in obupuje nad svojimi napori. Vtepati v glave mladih znanje in potem ugotoviti, da v njih ni nič ostalo, ni ravno spodbudno. Številni starši podobno doživljajo svoj neuspeh. Vse so storili, da bi otrokom omogočili dobro in zadovoljno življenje. Otroci pa kot da tega ne vidijo, ne želijo. Ko odraščajo, vedno manj živijo iz tega, kar so prejeli doma. Kako težko je staršem nemo opazovati, kako gre ves njihov trud v prazno. Sami sebe sprašujejo, ali so bili sploh dobri starši. Charles de Foucauld je prehodil dolgo pot do tega, da je lahko zaživel polno. Bil je sirota že v zgodnjih otroških letih, v vojaški šoli je opustil vse, česar so ga učili njegovi stari starši. Le njihovo premoženje je zapravljal. Vojaška služba ga ni zadovoljila, tudi znanost ne. Iskal je naprej in postal menih v strogem redu trapistov. Tudi to ni potešilo njegovega hrepenenja. Končno je postal puščavnik in se ustalil v alžirski puščavi, v kateri je prej služboval kot vojak. Med domačini, Tuaregi, je živel kot eden izmed njih in jim pomagal tudi tako, da je napisal njihov prvi slovar. Želel si je, da bi se mu pridružil še kdo. Ostal je sam vse do mučeniške smrti. Njegove besede, da smo le sejalci, želi bodo drugi, bi lahko razumeli kot trpko tolažbo ob neuspehu. K temu je dodal, da je naša naloga držati odprta vrata, da lahko drugi prestopijo prag. Danes lahko ugotavljamo, da iz njegove duhovnosti in zgleda zajema marsikdo. Skozi vrata, ki jih je odprl, stopajo v dobro življenje številni. Ne le prej omenjeni učitelj ali razočarani starši, vsi smo tisti, ki lahko držijo odprta vrata, da bodo mnogi lahko vstopili. Zato vas povabim, da se v zavesti, da le sejemo, danes potrudimo za dobro in pustimo prihodnjim rodovom, da bodo želi.
Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice! Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september! A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca! Je to modrost? Zrelost? Umirjenost? To so počitnice! Hvala Bogu!
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz prvega stoletja po Kristusu je v svojem Naravoslovju govoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da mu je uspelo v svojem delu zbrati vse dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je pozneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« − »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
Ničesar ne moremo zgraditi, da bi veljalo za nazaj. Kar je prešlo, ostane položeno v zapečatenost preteklega. Je tam in ničesar ni mogoče oživiti. Gradimo, izoblikujemo torej lahko samo to, kar je na pragu postavitve življenja. Kar zapušča idejni svet, da bi se moglo roditi v zaznavanje otipljivega, konkretnega, novega. Zakaj bi si hoteli postavljati prihodnost? Če vemo, da nas spremlja na vsakem koraku zanesljiva Božja roka, zakaj se ne bi prepuščali volji nebes? Saj Bog ve, kaj je za nas v danem trenutku najbolje. Tudi ko bi se odločali sebi v škodo, hiti nebeški dvor popravljati zmote. Smo pod drobnogledom Stvarnika – v uri zavedanja in brezbrižnosti. Ko smo srečni in kadar nas zagrne obup. Ves čas in kjer koli smo priključeni na nevidni agregat večne ljubezni. Ima potemtakem skrb za prihodnost sploh kakšen pomen? Da, ker smo snovalci sveta in oblikovalci svoje usode. Predvsem pa, ker obstajajo tri zelo različne Božje volje. Tista, ki blagoslavlja, tista, ki privoli, in tista, ki preprečuje. Če se ne bi želeli zavihteti v življenje, kako bi sploh vedeli, katera rajska volja nam pripada? Šele ko si prizadevamo zgraditi svoj svet, vidimo, česa smo deležni. Blagoslova, privolitve ali zavrnitve. Skozi življenje posameznika se vleče nit enega in drugega in tretjega. Nikoli ne daje Jezus samo ene izkušnje, ampak vse – v razmerju in redosledu, ki ga sam določa. Kot je najbolj prav za nas. Kot je edino zveličavno. Kot izhaja iz načrta praveka.
Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se vznemirja, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati? Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še vta trenutek smo zazrti, samo v danes, jutri bomo že kako. Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno. Dogodki vsakdanjega sveta, večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof, pa tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, vsi po vrsti nekaj sporočajo, nekaj nam želijo povedati. Jezus z njimi svari, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi. Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (Robert Baden-Powell)
Kako se na Slovenskem odzivamo na naravne katastrofe in kako jih razlagamo? Kako je bilo s tem nekoč in kako je danes? Nekatere katastrofe v preteklosti so spremenile slovensko pokrajino in njena naselja, razredčile prebivalstvo, preživele pa pahnile v revščino in trpko spraševanje, kaj je sporočilo preizkušenj za skupnost in posameznika. Opat Ivan iz Vetrinja na Koroškem je zapisal, da so leta 1338 z vzhoda prileteli roji kobilic, ki so v juliju in avgustu na Poljskem, Češkem, Ogrskem in Avstrijskem pa vse do Lombardije in Rena požrle vse, kar je vzklilo iz zemlje. Samo deset let pozneje, leta 1348, je močan sunek stresel dežele od Jadrana in Furlanije do Donave. Na Kranjskem in Koroškem je potres razdejal 26 mest, veliko cerkva in gradov, zlasti ob Dravi in Zilji. Porušeno zidovje je pokopalo ljudi in živino. Treslo se je 40 dni. Najhuje je bilo v Ziljski dolini, ko je eden izmed sunkov razklal goro Dobrač, pokopal sedemnajst vasi, zajezil reko Ziljo, potem pa so narasle vode potopile še deset naselij. Največ mrtvih je obležalo pod ruševinami Beljaka. Že leto zatem je udarila kuga in pomorila dve tretjini evropskega prebivalstva. Tistega leta je Boccaccio ustvaril Dekamerona, zbirko, v kateri je sto novel. Leta 1471 so Turki prvič pridrli v Ljubljano, porušili cerkev sv. Petra, nato pa pustošili in zasužnjevali še sto trideset let. Sredi beneških vojn, leta 1511, je silovit potres v Ljubljani zrušil osem mestnih stolpov in obzidje, podrl cerkve, samostane in druge zidane zgradbe in spremenil v ruševine večino tedanjih gradov; to je podobo slovenske krajine popolnoma spremenilo. V Idrijco je zgrmel del Kobalove planine, da je zajezila reko ter poplavila rudnik in mesto. Zadnja velika kuga, ki je izbruhnila leta 1644, je samo na širšem območju Celja pomorila več kot 10.000 ljudi. Prvi odziv nekoč in v začetku tega meseca, ko so deroče reke pustošile po Sloveniji, je bil enak: nesebična solidarnost. Ljudje so pomagali drug drugemu, oblasti so opravile svojo državniško dolžnost. Ozadje kataklizme so letos pojasnjevali vremenoslovci, hidrologi, urbanisti, gradbeniki in seveda politiki. Javnost pa se je v nasprotju s stališčem v preteklosti popolnoma odrekla duhovni razsežnosti kataklizme. V medijih so dobili mesto psihologi, sociologi in terapevti, vendar vsi ti ne morejo odstreti duhovnega sporočila. Vse razlage so ostale na površini, kajti psiha ni naše najgloblje bistvo. Z Jungom bi lahko rekli, da nas je kolektivno nezavedno opozorilo na naš napuh in odsotnost elementarne ponižnosti, zato smo v strahu, da bi se morali spremeniti, ignorirali Boga, ga zamolčali v sebi in javno, s tem pa se odmaknili od pravega zaporedja vprašanj.
Tečem po železarski poti na Uršljo Goro. Nedelja je. Gospodov dan, se je večkrat slikovito izrazila moja koroška bica. Opazujem naravo okoli sebe. Človeku je znova pokazala svoje mesto. Majhen potoček je v nekaj minutah silovito spremenil pokrajino. Spremenil? Mar res? Ali pa si je vzel samo tisto, kar je nekoč že bilo njegovo. Na vrhu Gore se naslonim na topel zid cerkve. Sv. Uršule. Ne vstopim. Zadostuje mi stik, iščem mir, želim tišino. Nikoli nisem maral institucij. Cerkev je med njimi. Morda zato, ker sem, kot otrok moral k verouku. Ker kot otrok nisem razumel, kaj pravzaprav želijo od mene. In če se je moja duša še tako upirala tistemu tam zgoraj, je moj otroški korak zašel v gore in tam našel svoj trenutek, moje svetišče, moj hram duše. Alpinizem mi je potegnil črto med tukaj, sedaj in tam, nekoč. Črto med življenjem in smrtjo, po kateri sem se tako rad sprehajal. Svet Rojenic, Zlatoroga in Morane je postal moj učitelj. Gore so mi kazale pot, mi postavljale meje in večkrat z bolečo zaušnico kaznovale napake. Vzgoja je težka, nepopustljiva in ali se zdi včasih še tako nepravična, kaže smer. In tukaj je moja mati narava bila neizprosna. Leta kasneje, ko sem si ustvaril družino in ko so se nama s Tinkaro pridružili Medeja, Maruša Tereza in Joža, sva jim najprej pokazala svoje svetišče. Ponosno. Glejte. Medeja, je svoje krstno ime Medard dobila ravno v cerkvi, na katere zid naslonjen razmišljam in črpam energijo sonca. Maruša Tereza v kapelici Marije Snežne na Veliki planini in Joža na Planini pod Golico, kjer stoji mogočna cerkev sv. Križa. Glejte. Ponosno. Pa so razumeli!? Razumeli, kot sam nisem razumel ponedeljkovih ur verouka. Glej. Ponosno. Sem v odmevu slišal starše. Nisem razumel, zakaj. Pa bi moral? Sem razumel gore, ki so mi s strelami svetile pot? Z dežjem zbistrile um? S padcem v ledeniško razpoko naučile ceniti življenje? S smrtjo prijatelja pokazale minljivost? In s kamnitim oltarjem sredi grebena na brezpogojno ljubezen do pokojnega očeta? Ne. Nisem. Je v vzgoji treba vse razumeti?! Prehoditi sem moral dolgo pot, da sem začel razumeti, da ne in da sem začel razumeti starše. Me moji otroci razumejo, ko dobijo »zaušnico« brez pojasnila?! Bi me morali?! Zakaj?! Usmerjam jih na pravo pot. Tisto, za katero menim, da je najboljša. Njih odkloni pa bodo postali njihovo svetišče. Kot so nekoč meni gore in plezanje. Križ na vrhu Gore. Ustavim se in zrem v svojo Koroško. Narava se je z njo kruto poigrala. Skušamo razumeti, zakaj! Kaj nam je želela povedati? Morda, da se za trenutek ustavimo in na svoji kratki poti življenja postavimo na svoje mesto prave vrednote. Da se ni vredno pehati za mogočnimi hišami, najboljšimi avti, oblačili po zadnji modi …, se hvaliti na družbenih omrežjih o našem popolnem življenju. V bistvu pa naša duša gnije in se duši pod težo imeti, moje, najboljše … Če ne prej, v takšnih trenutkih ugotoviš, da pehanje za več in več nima smisla in da vse, kar šteje v življenju, nosimo v sebi. Če se sami ne znamo ustaviti, nas na vsake toliko na to opozori narava. Pa jo razumemo ali ne. »Mehki morajo biti tod ljudje, da se jim noga v skalo udre.« preberem na tabli ob skali, kjer se je sv. Uršuli v skalo udrla noga. Razumem? Mar je razumela Uršula? Le zakaj bi?! Obrnem se, vdihnem zrak in stečem po pobočju Gore. Dragi Slovenci, čeprav morda v tem trenutku ne razumemo in se sprašujemo, zakaj se nam je zgodilo, kar se je. Ne obupajmo. Pomagajmo si. Ostanimo pogumni. Čez čas bomo morda razumeli, zakaj nam je narava postavila ta izziv. Tako kot sem sam začel razumeti svoje ponedeljkove ure verouka. Srečno.
V svojem delu Človeško stanje moralna filozofinja Hannah Arendt omenja zanjo dva najbolj trdovratna izziva človeškega obstoja. Prvi od teh se glasi: Ustvarjeni smo z močjo, da se spominjamo preteklosti, a nemočni, da bi jo spremenili. Njen sklep je, da je edini učinkoviti način za spoprijemanje s tem izzivom ta, da uporabimo sposobnost odpuščanja. Morda nimamo težav s sprejemanjem odpuščanja drugih ljudi in tudi Boga, dejstvo pa je, da je za večino ljudi, ko gre za odpuščanje, ena najtežjih stvari odpustiti samemu sebi. Morda imamo do sebe visoka pričakovanja. Govorimo si, da nikoli ne bi smeli narediti tega, kar smo, in se sprašujemo, kaj si bodo ljudje mislili. Kakšen vpliv bomo sploh še lahko imeli in ali nas bo sploh še kdo spoštoval? Samoobtoževanje je eno od najbolj krutih sojenj in lahko traja vse življenje. Nihče nas ne sme obtoževati ali s prstom kazati na nas, ker vse to počnemo sami. Vsako uro vsakega dne. Tako kot sosed Vid iz Aškerčeve pesnitve Mejnik se sprašujemo: "Joj! kam bi dél?”, a nekako ne najdemo prostora, kamor bi lahko odložili svoje breme. Kaj lahko naredimo? Če ste se tudi vi kdaj znašli pred izzivom, kako odpustiti sebi, ali pa se morda prav zdaj ukvarjate z njim, dovolite, da vam predlagam nekoliko svetopisemskih rešitev, ki vam lahko pomagajo do tega, da boste odpustili samim sebi. Molite. Molitev je izjemen način za spoprijemanje z resnico o samih sebi in to v povsem varnem okolju – v navzočnosti tega, ki to resnico tako ali tako že pozna in se ne umika pred njo. In prav spoprijemanje z resnico in njeno priznavanje sta dve temeljni poti do svobode od samoobtoževanja. Cenite se, kot vas ceni Bog. Vaše vrednosti ne določa mnenje vaših staršev ali sorojencev, prav tako pa tudi ne mnenje vaših delodajalcev, političnih ali verskih voditeljev. Bog je vrednost vsakega človeka vzpostavil s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in to vrednost neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Neskončna cena je bila plačana za človekovo odrešitev. Sprejmite Božjo moč, da živite s posledicami svojih napak. Ni človeka, ki ne bi kdaj naredil napake. Nekatere so majhne, druge velike; nekatere nimajo trajnih posledic, druge pa jih imajo. Posledice nekaterih nas spremljajo vse življenje. Toda da bi živeli zdravo in normalno življenje, da bi bili sposobni dajati in sprejemati ljubezen, se moramo osvoboditi krivde, ki izvira iz teh naših napak. V Svetem pismu imamo zapisani dve besedili, ki nam lahko pomagata pri tem. V evangeliju po Mateju (11,28) nas Kristus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek”. V Psalmu (55,22) pa, da naj na Boga zvrnemo svoja bremena, saj bo skrbel za nas in ne bo dopustil, da bi omagali. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: Prečistite to, kar prihaja v vaš um. Okrog vas je veliko ljudi, ki vam želijo povedati, kdo ste. Ne sprejmite vsake definicije sebe, ki vam jo prostovoljno ponujajo. Ko vam besede drugih ali vaše malodušne misli otežujejo, da odpustite samim sebi, upoštevajte nasvet iz Filipljanom 4,8: "Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih."
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma ni bil več razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje zunaj človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga prav darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Seneka, rimski filozof iz prvega stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Nekdo je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« zapiše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, ali ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej po tiho pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, takšno življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
Neveljaven email naslov