Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več.
Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču.
Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali.
Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila.
Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade?
Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
3501 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več.
Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču.
Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali.
Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila.
Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je mogoče z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade?
Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati dosti bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni moč posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so izoblikovane stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi take mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmislek o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?
Postni čas se počasi izteka. Obhajamo cvetno nedeljo, ko pri mašah prebiramo pasijon, tisti del evangelija, ki govori o Jezusovem trpljenju in smrti. Papež Frančišek je ob neki cvetni nedelji poudaril, da je v središču tega tako slovesnega praznovanja beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: Ponižal se je (2,8). Gre za Jezusovo ponižanje. Te besede nam razodevajo slog Boga, s tem pa tudi slog kristjana – torej ponižnost. In zopet smo v evangeljskem paradoksu. Svet, v katerem živimo, nas sili k dokazovanju, k vzpenjanju po družbeni lestvici navzgor, k zmagam, k nadvladi. Potem pa se srečamo z besedo o »ponižnosti«, »majhnosti«. Če vzamemo v roke Sveto pismo, ga beremo in smo pozorni na Božje delovanje, vidimo, da je to slog Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom. Ljudstvo pa je svojeglavo, trmasto. Išče svoje rešitve. Toda Bog jih kljub temu, da vidi njihove zablode, zgrešenosti, prenaša in spremlja. Spomnimo se samo na tiste strani Svetega pisma, kjer Bog spremlja izvoljeno ljudstvo na poti iz Egipta. S kakšno ponižnostjo je moral prenašati njihovo godrnjanje in pritoževanje! Ljudstvo je godrnjalo in se pritoževalo Mojzesu, v resnici pa je bila njihova nejevolja naslovljena proti Bogu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti in jih vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode. V tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Preprosto – z Jezusom bomo na križevem potu. Na poti, na kateri je Jezus tako človeški: obsojen je, trpi, boli ga, krvavi, pade pod križem … Vse te občutke bolj ali manj poznamo, ker so to velikokrat tudi naši občutki in doživetja. To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja. Ko razmišljamo o ponižnosti, ne moremo mimo zgleda številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu ... Če si danes ponižen, te bodo imeli hitro za slabiča, za revo, za nesposobnega. Nič za to. Iz perspektive ponižnosti je svet drugačen. V ponižnosti lahko delamo velike stvari, veliko dobrega. V ponižnosti lažje stopimo do sočloveka in mu pomagamo. Vsak dan nam ponuja veliko priložnosti. Morda lahko prav danes storimo kaj dobrega tudi v smislu ponižnega služenja.
Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčati pomeni preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu demiurg resničnosti, je molk demiurg pojma. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz Andaluzije Ibn Arabi razlikuje med molkom jezika in molkom srca. Medtem ko molk jezika pomeni prenehanje govorjenja, pa molk srca pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih vsak dan ponavljajo nekateri vzorci. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa še o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi,« ker ji s tem preprečijo, da bi do konca povedala, kaj doživlja. Nima občutka, da bi njeno pripovedovanje vzeli resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsak izmed nas. Kolikokrat reagiramo z »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca pove nekaj o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzivamo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne odnose. Tu pa se vse začne s sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj. Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti varnejše, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa in uma veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot je enkratna, vodi skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi. Danes vlada velik nesporazum o tem, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki je resnična. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi skromno priznal, da je življenje skrivnostno. Življenje me napravi vrednega samo, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore. Saj pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš vanjo. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš in zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Vedno je s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.
Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom vred ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko, kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Samo usmerja nanj in ga vidi kot običajen del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredinjanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredinja naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, to pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredinjene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost, ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopno. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel Kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel prebuditi v njem voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si zastavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Ni čudno, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« določa ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (roj. l. 1930, umrl l. 2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi v zvezi s trpljenjem eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji, najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.
Danes je prerok Jeremija napovedal, da bo Bog sklenil s svojim ljudstvom »novo zavezo«. To se nam zdi malce čudno, saj je bila v dobi preroka Jeremije med Judi v veljavi Mojzesova zaveza, ki jo je podpirala podrobno izdelana Mojzesova postava. Gre namreč za ritualne predpise, ki imajo vsi veliko simbolno vrednost, saj vsak obred močno spominja na Božji poseg v zgodovino božjega ljudstva. Obredi, še posebno velikonočni, pripovedujejo o Božjem varstvu, dobrohotnosti in prizanesljivosti do njegovega ljudstva. Toda sčasoma so Izraelci pozabili na to, kar je bistvenega v tej obredni postavi. Pozabili so na pravo vsebino Mojzesovih zahtev. Tako so postavo izpolnjevali le na zunaj, zato v njej niso vztrajali in so zlahka prelomili zavezo z ljubečim Bogom Jahvejem. Tako je prerok napovedal novo postavo, tisto, ki jo bo njegovo ljudstvo odslej nosilo v srcu. Jeremija je obljubljal, da bo odslej Bog Jahve posebej nagovarjal prav vsakega človeka, od dojenčkov do starčkov. Šepetal bo v duši vsakega posameznika in v vsaki ljubeči skupnosti in prebival bo pri njih. Človeško srce se bo tokrat pustilo nagovoriti z njegovo ljubeznijo, saj bo poslušalo njegov dobrohotni glas. A ljudje potrebujejo tudi zunanje znake, da bi razkrili to, kar nosijo v srcu. Slovenski pregovor pravi: »Česar je polno srce, to usta govore.« Vidimo, da so Judje, ki so prišli v Jeruzalem iz Grčije, prosili apostola Filipa, naj jim pokaže preroka, učitelja iz Nazareta, tistega, za katerega upajo, da je Mesija. Zanimivo je, da Kristus tokrat ni opozarjal, da je prinesel zdravje duše in telesa, čeprav je ozdravil vsakega bolnika, ki ga je prosil usmiljenja. Učencem in tistim, ki so ga iskreno iskali, je razkril svojo notranjost. Povedal jim je, da je v njem srce, ki ljubi do konca, se pravi, neomajno in neskončno. Prav za vsakogar se je pripravljen žrtvovati. To je globoka resnica ljubezni, ki jo je Odrešenik razkril svojim prijateljem. Zagotovil jim je: »Nihče nima večje ljubezni kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« In dodal je: »Vi ste moji prijatelji.« Za to ljubezen pa ni nič nemogoče, nič ni odveč. Take ljubezni bodo sposobni tudi njegovi učenci, saj bodo sklenili z njim novo zavezo, zavezo prijateljstva in novega upanja.
Tudi na današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda spet zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kakšno, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Eden izmed učencev je dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo pri oceni testa. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi namenili več skrbi našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso več pozabili.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdor si bodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevladajo obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dozdajšnjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Pomembno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
Menda povprečen odrasel človek dnevno sprejme približno 35.000 odločitev. Ne vem, kako je z vami, a mene je ta podatek osupnil. To je namreč več kot dve odločitvi na sekundo, vključno s časom, ki ga prespim. Res je, da v to skoraj nepregledno množico spadajo čisto vse odločitve, tudi tiste najbolj banalne: ali se bom stopnic lotil najprej z desno ali levo nogo, bom pil kavo z mlekom ali brez, bom odzdravil sosedu ali ne in podobno. Ampak vendarle: 35.000?! Številka se res zdi neverjetno velika. Menda samo glede hrane sprejmemo 200 odločitev dnevno, kar je spet osupljivo, saj si še jaz, ki zelo rad jem, privoščim, če štejem čisto vse sprehode k hladilniku, največ pet obrokov dnevno. Seveda vsega tega odločanja sploh ne zaznamo, saj smo si, če se v določenih položajih in trenutkih dneva odločamo vedno enako, iz tega spletli navade, rutine in železne srajce. Tako se nekdo navadi, da vsak dan vstane z levo nogo, drugi pa, da vse stvari opravi z levo roko, kot se reče, in je pri tem lahko celo desničar: v dobesednem ali prenesenem pomenu. Kje znotraj tega silnega vsakodnevnega oziroma vsakosekundnega odločanja je moja odločitev, da bom danes boljši kot včeraj? Menda ne gre le za eno odločitev, ki jo postavim ob bok preostalim 34.999? Upam, da sem si v letih, ki so me pripeljala do statusa »povprečnega odraslega človeka«, z vsakodnevnimi odločitvami za »še odličnejšo pot«, kot apostol Pavel v opiše ljubezen, vendarle stkal železno srajco ali kot bi rekel že omenjeni Pavel »oklep vere in ljubezni« (glej 1 Tes 5,8), pa da pri tem vendarle nisem zapadel v farizejstvo navade in rutine. Pobožnemu, kot sem, mi Jezus nekaterih vsakodnevnih odločitev kaj dosti ne olajšuje, kajti ko prebiram evangelije, berem, naj ne ve moja levica, kaj dela moja desnica in da naj tudi molim in se postim na skrivnem (glej Mt 6, 1-18), hkrati pa naj ljudje vidijo moja dobra dela, da bodo slavili nebeškega Očeta, ker da se mesto na gori ne more skriti (glej Mt 5, 13-16). Kaj zdaj in kako torej?! Kako naj torej ravnam? Kako naj se odločim? Post mi, vsaj kar zadeva sprehajanje do hladilnika, število dnevnih odločitev z omenjenih 200 oklesti na precej manj. Vse druge odločitve pa lahko mirno zajamem v tri NE, ko me Skušnjavec vleče v omamo, v nezmernost in napuh (glej npr Mt 4,1-11) in en DA, ko me Jezus prek mojih bližnjih vpraša: Me ljubiš? (glej Jn 21, 15-19)
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ramazan je mesec, ki pozitivno vpliva na večino muslimanov. Verniki ga sprejemajo z velikim veseljem. Postni mesec je glavno gonilo, saj spodbuja ljudi, ki so do vere pogosto brezbrižni, da se sprašujejo o smislu svojega življenja in o bistvu duhovnosti. Mesec ramazan ponovno okrepi našo skupnost in naše skupno bogoslužje. Post je obveznost za odrasle, zdrave in svobodne osebe. Gre za zavestno odrekanje blagoslovom, ki jih imamo, in to počnemo iz ljubezni do Stvarnika. V bosanski verski tradiciji se post jemlje zelo resno, veliko ljudi, ki opravljajo težja fizična dela, se posti, pa čeprav so posta opravičeni. Enako je s popotniki, ki se najpogosteje odločijo za post, čeprav imajo tudi možnost, da se ne postijo. Ta odnos do posta je razvil posebno tradicijo, saj se kljub temu, da ni več izrazitega družbenega pritiska, večina ljudi za post odloča svobodno in z močjo svoje lastne vere. Navdušujejo me odnos ljudi do posta, družinska in socialna povezanost, obiskovanje mukabel, skupnega branja Kur’ana, skupnih molitev, pridig in veselje na obrazih ljudi. V naši tradiciji je ramazan tisti mesec, ki sprosti več pozitivne energije kot vsi preostali meseci, umiri napetosti in nesporazume med ljudmi. Ramazan je pomemben tudi zaradi začetka razodetja Kur'ana, saj je Muhamedu, naj je mir z njim, bilo dano znanje, ki osvobaja človekov um površnosti, znanje, ki človeku pomaga, da ne pade v suženjstvo lastnih slabosti. Ramazan je mesec knjige, mesec, ki nas uči, da se mora človek nenehno izobraževati, izpopolnjevati in se zavedati, da, kot pravi Vzvišeni Bog: »Mi povzdigujemo, kogar hočemo, in nad vsakim, ki ima znanje, je tisti, ki vse ve." (Kur’an, XII, 76) Duhovna ustanova posta je bila prisotna v vsakem zgodovinskem obdobju in v vsaki skupnosti, ki ji je Bog razodel knjigo. V tem smislu je duhovna ustanova posta v prvotni monoteistični veri ostala v bistvu nespremenjena, arabski izraz za to vrsto posta pa je sijam. Post ni samo stradanje, ampak pomeni duhovno preobrazbo telesa, uma, duše in srca. Lepota se skriva v duši, ne v človeškem telesu. Danes je v središču človeka telo, ne duša. Ravno post nas potegne iz telesnega v duhovno, preusmeri našo pozornost z robov telesa v globine duše. Ramazan pride tudi zato, da pogleda v naš um in vidi, ali je tam ljubezen do resnice in pravičnosti, v naše srce, da vidi, ali so v njem moralne vrline in dobrota, v našo dušo, da vidi, ali je tam duhovna krepost in plemenitost, v našo ustvarjalno domišljijo, da vidimo, ali je kaj občutka za duhovno lepoto, v naše oko, da vidimo, ali je vsaj kanček sramu, v naše uho, da vidimo, ali je vsaj kanček posluha za krik brezpravnih, za trpljenje zatiranih.
Že štiri mesece se nam trga srce, ko poslušamo poročila in gledamo prizore morije otrok in civilistov v Gazi. V popolni nemoči nas bolj kot politična ozadja tragedije presune vprašanje: Če Bog je, zakaj to dopušča? Težko razumemo, kaj ob tem, kar vidimo, pomenijo besede iz današnjega evangelija: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« Na to najtežje vprašanje pred katerim stojimo vsi, verni in neverni, sem moral pred dvema letoma nekaj reči mladim staršem, sorodnikom in vsej vaški skupnosti, ki se je zbrala na pogrebu petnajstletnega fanta. Najraje bi molčal, a nisem smel. V grozo nepovratne izgube otroka sem rekel tole: »Kje je bil Kristus, ko je deček tisti večer zapeljal s ceste, z glavo udaril v skalo in negiben obležal? Zakaj Kristus ni naredil čudeža in dečka vrnil staršem? Tako se ob dečkovi smrti sprašujemo vsi, ki se zdaj poslavljamo od njega. Podobno trpko občutje je nekoč spreletavalo Dostojevskega, ki se je spraševal, kje je bil Kristus, ko so psi raztrgali otroka. Dostojevski, globok pravoslavni vernik, ki mu ni bil skrit noben kotiček človeške misli in duše, se iz zadrege ni izvlekel s svojo umetniško besedo, s kašnimi stavkom, ki bi si ga vsi zapomnili, marveč je vse človeško umovanje pustil ob strani in v veri rekel: Kristus je bil v tem ubogem otroku, pa tudi v njegovi materi, ki zobem razjarjenih psov ni mogla iztrgati nemočnega bitja; tudi njega, Kristusa, so raztrgali psi, tudi otrokova mati je kot Marija stala ob križevem potu, ko so v smrt peljali trpinčenega sina. Ko je deček padel, je v njem padel tudi Kristus. V Njem, ki je na veliko noč vstal, bo vstal tudi ta otrok, ki ga zdaj polagamo v grob. Od krsta naprej je bil deček eno s Kristusom, ki si je privzel njegovo telo. Zato vse, kar pripada Kristusu, pripada tudi našemu dragemu otroku. Eno sta bila v uri njegove smrti ob cesti, eno bosta tudi ob vstajenju. Zato se ta hip ne oziramo na dečkovo mrtvo telo, ki iz nas izvablja solze, ne ustavljamo se pri njegovem negibnem telesu, ki se bo znova sprijelo s prvinami zemlje, ampak kot apostoli ob Jezusovem vnebohodu gledamo za njim, ki prehaja v slavo vstajenja. Tam je zdaj ob Njem tudi naš dragi otrok. Ta duhovni pogled naj se v teh težkih trenutkih dotakne tudi naših čustev, ki v ničemer okoli sebe ne najdejo tolažbe. Dopustimo, da Kristusov Duh, skrivnostna duhovna sila njegove ljubezni in moči preide v nas in nevidno preobrne naš pogled, od znotraj presvetli naša boleča občutja, da se ne sesedemo sami vase.« Tako sem govoril tisto žalostno popoldne, ko smo pokopavali petnajstletnika. Tudi v letošnjem postnem času združeni s Kristusom, trpečim in vstalim, že vnaprej prehajamo iz smrti v življenje.
Informacije o dogodkih po svetu redko pridejo do vseh ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči prav uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanje beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo naredil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najbolj pretresljive so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajanja njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh dogodkov ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Do nje skušamo priti prek raznih oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot k sreči. In mi temu verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Ker smo zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče, začnemo propadati. Nikakor ne moremo priti do obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče o tem ne govori? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer. NAPAKA! Veliko ljudi govori o svoji poti, o svojem zgrešenem pojmovanju življenja in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni mladi poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40 letih imel vse, kar si človek želi: imel je dobro službo, imel je dovolj denarja, imel ugled v družbi, privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je prišel do spoznanja, da mu zavidanja vreden uspeh ni potešil globlje želje, želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel pogum zapustiti lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako sam pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je, ali vidimo te zglede. Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, polnost sreče najdemo v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato so potrebni ljudje, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled za druge. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
»Nihil amori Christi praeponere« – »ničesar ne postavljati pred ljubezen do Kristusa« je najverjetneje ena ključnih duhovnih usmeritev ustave zahodnega meništva Pravila svetega očeta Benedikta. Oče zahodnega meništva v četrtem poglavju svojim menihom namreč predstavlja in v življenje ponuja pripomočke za dobra dela, ki morejo ne malo koristiti tudi nam. Menihovo in - na drugačen način, pa vendar - tudi kristjanovo življenje mora vsak dan bolj postajati kristocentrično. Že pri najzgodnejših iskalcih Resnice najdemo to temeljno usmeritev, ko denimo tako v Vita Antonii svetega Atanazija beremo prav podoben aksiom »... μηδὲν τῶν ἐν τῷ κόσμῳ προκρίνειν τῆς εἰς Χριστὸν ἀγάπης« - »ničesar na svetu ne gre postavljati pred ljubezen do Kristusa« ali pri svetem Ciprijanu »Christo nihil omnino praeponere« - »sploh ničesar ne postavljajte pred Kristusa«. Če bomo torej svoje življenje vsak dan bolj in vsekakor zavestno prilikovali Kristusovemu življenju, če bomo svojo voljo ukrojevali po Kristusovi volji, ki je iskala le izpolnitev Očetove volje, potem bomo enkrat morda resnično mogli postati eno z njim samim. Ne le v trenutkih blagoslovljenosti in motrenja na tem svetu, marveč v večnosti. Če bomo torej na prvo mesto v svojem življenju postavljali Kristusa in bo naš edini cilj posnemati njega, potem ne bomo težko postali sveti, dobrotljivi, človekoljubni, usmiljeni, ljubeznivi, vztrajni ali miroljubni. Če bo Kristus naše edino vse, potem bo celo ta solzna dolina v kateri čakajoč večnost ždimo, postala prijetnejša, svetlejša, bolj Božja. Preljubi v Kristusu, drznite si vsaj danes postaviti Kristusa v središče svojega življenja in dopustite, da vas spremeni ter napolni z mirom in ljubeznijo. Miren postni dan vam želim. RB IV,21 Vita Antonii 14. Cf. Movrin, David, ur. Izviri meništva. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2011. Cypr. Dom. Orat. 15.
Neveljaven email naslov