Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pripoved o ozdravitvi sleporojenega, ki jo beremo na današnjo nedeljo, nas najprej spomni na Jezusovo čudežno moč, ki pa med pričami čudeža hitro vzbudi vprašanja, včasih celo nasprotovanje. Za evangelista Janeza so ozdravljenja in čudeži povezani z nadnaravnim, s presežnim. Čudeži so zanj »znamenja«, ki govorijo o tem, kdo je v resnici Jezus. A govorijo samo tistim, ki so odprti, da sprejmejo resnico.
Ko sv. Ambrož govori o čudežu ozdravljena sleporojenega pravi, da je Jezus pomešal slino z zemljo in z blatom pomazal oči slepemu zato, da bi nas spomnil, da je tisti, ki je slepemu povrnil vid, isti kot tisti, ki je ustvaril prvega človeka iz zemlje. Tudi mi, ki smo ustvarjeni iz zemlje in se v zemljo vračamo, moremo po zakramentu krsta prejeti luč večnega življenja.
Evangeljska pripoved nas vabi, da gledamo na pot ozdravljenja sleporojenega kot podobo našega duhovnega potovanja iz teme dvoma k veri, iz teme greha k luči, milosti in svobodi. Ni pomembno, kdo smo, ali koliko časa smo kristjani, vedno obstajajo področja teme in slepote v našem življenju. Poklicani smo, da jih zapustimo in se oklenemo luči, ki nam jo Bog ponuja.
Pripoved o sleporojenemu nam govori o globljem razmerju med našim življenjem in Kristusom Odrešenikom. Slepi mož si v začetku ni mislil, da je njegov ozdravitelj Odrešenik, zato nas lahko veliko nauči o tem, kako odpreti oči in videti stvari na novo in drugače.
Naš moderni čas pozna posebno obliko slepote. Izumili smo mikroskope, da vidimo zelo majhne predmete, in teleskope, da bi videli izredno oddaljene stvari. Pogosto pa ne vidimo tistega, kar nam je izredno blizu.
Neki človek je imel zdravstvene težave in bi kmalu izgubil življenje. Njegov prijatelj je pozno zvečer izvedel za to in bilo mu je izredno neprijetno, da ni že prej prišel k njemu. Zdravi prijatelj je pozneje pripovedoval, kako nenavadno se je počutil: »Vedel sem za težave mnogih ljudi, zlasti slavnih, nisem pa vedel za težave svojega prijatelja.« Živimo v čudnih časih. Več vemo o slavnih ali znanih ljudeh, kot pa o svojih sosedih, sorodnikih in prijateljih. Mnoge stvari nas ovirajo, da bi se zanimali za bistvene.
Zato to nedeljo lahko prosimo Jezusa, naj nas ozdravi naše slepote, zlasti tiste, ki nam preprečuje, da bi videli svoje bližnje. Naj nam pomaga, da bomo videli svoje otroke, svoje družinske člane, svoje sosede. Zelo hudo je, če ne vidimo svojih bližnjih, še hujša slepota pa je, če ne vidimo Boga in se zanj ne zmenimo ter živimo tako, kakor da ga ni. Sleporojeni je za dogodkom čudeža ozdravljenja videl Jezusa, zato nas lahko nauči pravilno gledati.
3508 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pripoved o ozdravitvi sleporojenega, ki jo beremo na današnjo nedeljo, nas najprej spomni na Jezusovo čudežno moč, ki pa med pričami čudeža hitro vzbudi vprašanja, včasih celo nasprotovanje. Za evangelista Janeza so ozdravljenja in čudeži povezani z nadnaravnim, s presežnim. Čudeži so zanj »znamenja«, ki govorijo o tem, kdo je v resnici Jezus. A govorijo samo tistim, ki so odprti, da sprejmejo resnico.
Ko sv. Ambrož govori o čudežu ozdravljena sleporojenega pravi, da je Jezus pomešal slino z zemljo in z blatom pomazal oči slepemu zato, da bi nas spomnil, da je tisti, ki je slepemu povrnil vid, isti kot tisti, ki je ustvaril prvega človeka iz zemlje. Tudi mi, ki smo ustvarjeni iz zemlje in se v zemljo vračamo, moremo po zakramentu krsta prejeti luč večnega življenja.
Evangeljska pripoved nas vabi, da gledamo na pot ozdravljenja sleporojenega kot podobo našega duhovnega potovanja iz teme dvoma k veri, iz teme greha k luči, milosti in svobodi. Ni pomembno, kdo smo, ali koliko časa smo kristjani, vedno obstajajo področja teme in slepote v našem življenju. Poklicani smo, da jih zapustimo in se oklenemo luči, ki nam jo Bog ponuja.
Pripoved o sleporojenemu nam govori o globljem razmerju med našim življenjem in Kristusom Odrešenikom. Slepi mož si v začetku ni mislil, da je njegov ozdravitelj Odrešenik, zato nas lahko veliko nauči o tem, kako odpreti oči in videti stvari na novo in drugače.
Naš moderni čas pozna posebno obliko slepote. Izumili smo mikroskope, da vidimo zelo majhne predmete, in teleskope, da bi videli izredno oddaljene stvari. Pogosto pa ne vidimo tistega, kar nam je izredno blizu.
Neki človek je imel zdravstvene težave in bi kmalu izgubil življenje. Njegov prijatelj je pozno zvečer izvedel za to in bilo mu je izredno neprijetno, da ni že prej prišel k njemu. Zdravi prijatelj je pozneje pripovedoval, kako nenavadno se je počutil: »Vedel sem za težave mnogih ljudi, zlasti slavnih, nisem pa vedel za težave svojega prijatelja.« Živimo v čudnih časih. Več vemo o slavnih ali znanih ljudeh, kot pa o svojih sosedih, sorodnikih in prijateljih. Mnoge stvari nas ovirajo, da bi se zanimali za bistvene.
Zato to nedeljo lahko prosimo Jezusa, naj nas ozdravi naše slepote, zlasti tiste, ki nam preprečuje, da bi videli svoje bližnje. Naj nam pomaga, da bomo videli svoje otroke, svoje družinske člane, svoje sosede. Zelo hudo je, če ne vidimo svojih bližnjih, še hujša slepota pa je, če ne vidimo Boga in se zanj ne zmenimo ter živimo tako, kakor da ga ni. Sleporojeni je za dogodkom čudeža ozdravljenja videl Jezusa, zato nas lahko nauči pravilno gledati.
Oznanjam vam veliko veselje. Danes je božič. Prebujamo se v praznik, ki ga kristjani po vsem svetu obhajamo kot rojstni dan Besede večnega Boga, ki je bivala, še preden se je začel obstoj vesoljnega stvarstva, in si je v tihoti noči nadela našo, človeško naravo. Po Mariji, ki je žena iz neznatnega judovskega Nazareta, je v Jezusu Kristusu Bog postal izmed nas. Prišel je k nam, da ostane z nami in se od nas več ne odmakne. V božični noči si je Bog začel deliti z nami našo zemeljsko usodo. Postal je sopotnik našim korakom, v bolezni in zdravju, v sreči in nesreči – vse dni našega življenja. Znanilec njegovega prihoda je mir, ker on je Knez, ki nikomur ne grozi – samo blagruje; nikogar ne zavrne – vse blagoslavlja; nihče mu ni odvraten – vse ljubi. Veseli se vsakega. Prišel je zato, da bi poiskal izgubljene, ker mi ne najdemo poti do njih; da bi ozdravil bolne, ker drug jih ne more; da bi potolažil hudo žalostne, ker to zmore samo njegovo sočutje. Tudi on je živel sredi nemira in nevarnosti, sredi preganjanj in trpljenja. Ni se ustrašil. Delal je samo dobro, govoril je besede blagodejnosti, ki imajo moč rešitve. Še zmeraj trka na vsa vrata. Povsod želi biti doma. Rad bi nam dal svoj mir. Med nami je ustanovil majhno in skrito kraljestvo pravičnosti, miru in veselja, ki ni vidno, vendar je zelo učinkovito. To kraljestvo v sebi nosijo vsi, ki so delavci za mir. Čeprav se zdi, da so ga krivičnosti in vojne povsem poteptale, ga ni mogoče uničiti. Je namreč večno in z Božjo močjo. Nad njim ima oblast samo Bog. Novorojeni Bog nam je prišel povedat, naj nas ne bo strah. Kdor se mu zaupa in ga vzljubi, bo našel rešitev – ne na tem, ampak v njegovem blaženem svetu, kamor se je po grozovitem trpljenju in vstajenju od mrtvih vrnil, da nam pri sebi pripravi nesluteno čudovitost bivanja, ki nikdar več ne mine. Ob koncu zemeljskega popotovanja bomo potrkali na vrata tega blagodejnega sveta. Ne bomo razočarani, ker nam jih bo odprl Knez miru. Takrat nas bo spomnil, kako zelo je bil vesel, ko smo mu na božič odprli vrata svojega doma. Blagodejen, vesel in miren božič vam želim. Vse vas blagoslavljam z ljubeznijo novorojenega Boga: Očeta, Sina in Svetega Duha.
Letošnje praznovanje božiča je res prav posebno. Danes smo prižgali še zadnjo, četrto svečko na adventnem vencu. Hkrati pa nas danes čaka tudi obhajanje prvega svetega večera in za njim še polnočnice. Letošnje praznovanje božiča pa je prav posebno tudi za nas, frančiškane, saj obhajamo 800-letnico postavitve prvih jaslic. Ne takih, kakršne postavljamo po naših cerkvah in domovih, ampak lahko bi rekli živih jaslic. Vse skupaj se je začelo, ko je malo več kot pred 800 leti naš redovni ustanovitelj sv. Frančišek Asiški poromal v Sveto deželo in v Betlehemu obiskal tudi votlino, v kateri se je rodil Jezus. Verjetno je tam dobil zamisel, da bi na prav poseben način obhajal božič. Ko je leta 1223 obiskal papeža Honorija III., je od njega dobil posebno dovoljenje za obhajanje svete maše zunaj cerkve. Tako se je na poti iz Rima skupaj z brati ustavil v vasici Greccio, kjer je živel njegov prijatelj Janez Vellita. Frančišek je prosil Janeza, naj na svojem posestvu v skalnati votlini pripravi vse tako, da bodo lahko v njej obhajali božič. Frančišek je namreč želel na konkreten način doživeti, kako je bilo videti Jezusovo rojstvo. Zato so votlino nastlali s slamo, vanjo privedli vola in osla ter postavili jasli, ki so bile za oltar. Ko je napočila sveta noč, so k votlini prišli ljudje s svečami in baklami, Frančiškovi bratje pa so prepevali psalme in hvalnice. Opolnoči so v votlini darovali mašo, pri kateri je Frančišek kot diakon pel evangelij, po njem pa je zbrane nagovoril še v pridigi. Bil je močno ganjen in v goreči ljubezni do Jezusa ni mogel izgovoriti njegovega imena, ampak je ves čas govoril o betlehemskem detetu. Prvi Frančiškov življenjepisec Tomaž Čelanski je zapisal, da se je takrat zgodil poseben čudež. Nekdo od navzočih je na jaslih zagledal dojenčka, ki je ležal kakor mrtev. Ko je Frančišek stopil k njemu in ga vzel v naročje, je dojenček oživel. Simbolno sporočilo tega dogodka pa je, da je Frančišek z ljubeznijo do Jezusa to ljubezen vnel tudi v srcih drugih ljudi. Med drugim tudi s tem, ko je na tak poseben način obhajal božič in tako postavil prve žive jaslice. Predvsem pa je Frančišek poudarjal, da se Jezus ni rodil samo na božični dan, ampak da se rojeva vsak dan, ko Sveti Duh pri maši po duhovnikovih rokah posveti kruh in vino v Kristusovo telo in kri. Naj nas letošnje obhajanje božiča, tudi ob 800. obletnici postavitve prvih jaslic v Grecciu, znova in znova spominja na to skrivnost – da nismo sami, da je Jezus – Emanuel, Bog z nami. Ne le pred več kot 2000 leti, ampak tudi tukaj in zdaj. Pri vsaki sveti maši in vsakič, ko je med nami, saj je sam rekel: »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.« To je tisti večni božič med nami.
Dragi prijatelji! Čas, v katerem živimo, je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vsega, kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene sklepe, in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo, kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje, kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje vedenje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro, kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju, kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob na novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postajata človek in z njim človeštvo bolj občutljiva za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja, je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
“Ne bodi preveč pravičen in ne delaj se pretirano modrega: zakaj bi se ugonabljal?” (Pridigar 7,16) Te besede dajo misiliti. Očitno je, da naj bi si po eni strani prizadevali za pravičnost in modrost, po drugi strani pa nas Salomon, ki je to napisal, opozarja, naj ne bomo preveč pravični še posebej, ko sodimo o drugih, predvsem pa se ne bahajmo s tem. Povedano drugače: Ne bodimo torej samopravični. To pomeni, naj ne postanemo ošabni in to ne glede za katero našo lastnost, spoznanje ali dosežek gre. Pozvani smo razmišljati o sebi, se vprašati, zakaj se do drugih vedemo kot sodniki in zakaj se bahamo s svojim znanjem oziroma tem, kar vemo ali kar smo dosegli. Neizpodbitno dejstvo je namreč, da na zemlji ni človeka, ki bi delal samo dobro in nikoli ne bi naredil ničesar narobe. Vozniki avtomobilov se srečujemo s trenutki, ko nam zastane dih; nevarna prehitevanja in prehitra vožnja sta zagotovo primer tega. Prav tako pa tudi s trenutki, ki nas ujezijo: ko nam nekdo vzame prednost ali se s prehitevanjem kolone na avtocesti poskuša vrniti pred vse čakajoče in tako pridobiti nekaj metrov. Toda če smo iskreni, si moramo priznati, da tudi sami kdaj prekršimo kakšen prometni predpis, spregledamo kakšen avto ali s prehitevanjem poskušamo pridobiti nekaj sekund na naši poti do cilja kamor potujemo. V Pismu Rimljanom 12,3 piše: “Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal.” S temi besedami smo povabljeni, da se bolje spoznamo, da smo v določenih okoliščinah bolj zadržani in da drugim ne vsiljujemo svojih pogledov. Prav je, da smo v življenju načelni; a poučevanje drugih o tem kakšni bi morali biti, ohranimo za tiste res redke trenutke in posebne priložnosti, ko je to na mestu. Največkrat je vse, kar ljudje okrog nas potrebujejo od nas le malo ljubezni, usmiljenja in razumevanja. Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bomo danes hitri v hvaljenju in počasni v graji. Hitri v odpuščanju in počasni v sojenju, hitri v pomoči in počasni v zavračanju. Brzdajmo svoj temperament in svoj jezik, da bomo namesto besed, ki ranijo in povzročajo škodo, govorili tiste, ki zdravijo in prinašajo korist. Ne bodimo samopravični in ne delajmo se pretirano modre: ne škodimo sebi in drugim!
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Adest sponsus, qui est Christus, – vigilate, virgines! Advent je čas upanja, spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, ki je ves usmerjen v veselje prihajanja, v prihod Ženina in učlovečenje Božje Besede ter njeno prebivanje med nami. Da pa bi Ženina ne zgrešili in bi nam, kot v priliki o desetih devicah, ne dejal: »Resnično povem vam, ne poznam vas.« (Mt 25,12), moramo biti čuječi. Toda kaj je čuječnost? Ni zgolj pričakovanje ali le budnost, je aktivna pasivnost v presežnostni dimenziji. Ta, po katerem hrepenimo, prihaja, »čeprav tudi kot strašen Sodnik, vendar tudi kot Ženin naše duše. Prihaja, da bi dovršil intimno zvezo, ki se je že začela z darom milosti, vendar je bila v tem življenju zakrita. Že v tem življenju namreč Gospod obiskuje naše srce, se z njim v trenutkih združuje in mu daje slutiti, kakšna bo sreča popolnega zedinjenja. Pogosto pa se pokaže v šumenju lahkega vetriča: z naše strani je potrebno namreč veliko pozornosti in razpoložljivost čistega srca. Čuječnost je življensko stanje kontemplativnega človeka, čuječnost hrepenenja, čuječnost ljubezni. Včasih čaka v temi, komaj ve, kaj čaka, a vseeno čaka. Ali bo prišel? Ali je prišel?« Zaključimo z besedami knjige Razodetja: »In Duh in nevesta pravita: 'Pridi!' [...] 'Da, pridem kmalu.' - 'Amen, pridi, Gospod Jezus!' (Raz 22,17a.20) Bodimo čuječi, Gospod prihaja. Milosten preostenek adventa vam želim.
Saj me niti ni hudo presenetilo dejstvo, da veliko mladih ne ve več za Simona Gregorčiča. Za znamenito Sočo, kako potem za »nazaj v planinski raj«! Kako neki za njegovo spoznanje, da prijatelj senci tvoji je enak, ki zvesto za teboj se vije, dokler ti sonce sreče sije. A ko se pripodi oblak, ko sonce ti zagrne mrak, se tudi senca tvoja skrije. Mar je res tako? Prijateljstvo velja kot visoko cenjena dobrina. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje,« je rečeno v evangeliju. Oho, življenje za prijatelja. Ja, pa tudi za domovino! Glede na to, kako se znamo igrati z življenjem in si ga nezdravo zapravljati, je pa komaj kaj upanja, da bi za tako imenovano prijateljstvo položili glavo pod giljotino. »Et tu, mi Brute«, tudi ti, Brut, (prijatelj, si me izdal!), je po Shakespearu široko znano razočaranje Julija Cezarja. A ni treba biti Cezar, nekoč vladar sveta, po komer se še danes ravna kak koledar. Povsem navaden Zemljan je že lahko izkusil, da mu je prijatelj obrnil hrbet. Toda – mar je to bil prijatelj? Prijatlji, obrodile so trte vince nam sladko! Ni rečeno, da so vinski bratci tudi že prijatelji. Je lahko kdo le senca tegá. Do kam daleč v mladost in otroštvo pa sega kako prijateljstvo? Prav hudo je v vsakodnevni gruči otrok ali mladostnikov (na primer v vrtcu ali v razredu) opaziti enega, ki kar nikamor in k nikomur ne sodi. Izločen je, izloči se od drugih. Namenoma? Zaradi kake notranje stiske, preobčutljive narave? Obenem opazovati druge, kako spontano igrivi so in družabni. Navsezadnje, kaj pa odrasli? Zakaj je kdo nenavadno samotarski, drug se pa brati navzkriž in počez. Ki smo zato se zBRATli, ker v srcu dobro mislimo /…/, ljudje, vsi bratje, bratje vsi narodi. Potemtakem tudi vsi prijatelji? Če le izvorno velja, da smo pripadniki iste jate: pri-jate-lji? Ali je v nemščini Freund to, kar izhaja iz freuen; veseliti se? Kakor koli. Temeljna lastnost prijatelja je zvestoba. Zenit, ki ne meče sence. Ali po Tagorejevo: Mesec ima luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase.
Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš, kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem odkril zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov,« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, ali je potrebno, morda se le kaj zalesketa.
Tretja adventna nedelja se po latinsko imenuje gaudete, kar pomeni nedelja veselite se. Motiv veselja najdemo v obeh berilih današnjega dne. Posebej izstopa sporočilo iz pisma Tesaloničanom: »Vedno se veselite« (5.16). Tako naroča apostol Pavel preganjanim vernikom v Solunu. Kako nenavadno naročilo za vernike sredi sovraštva, trpljenja, pritiskov in preganjanja! Kje lahko najdemo veselje v svetu, ki je poln težav, skritega trpljenja in najrazličnejših stisk in preizkušenj? Oglejmo si nekaj razlogov za veselje. 1. Glej raje na to, kar je prav, kot na to, kar je narobe. Ko zjutraj vstaneš, lahko takoj najdeš najmanj pet stvari, ki so na svetu dobre. Imaš hrano, vodo, obleko in streho nad glavo. Voziš se z avtom, imaš elektriko v stanovanju. Imaš prijatelje in si svoboden. Nimaš razlogov, da bi bil nesrečen. 2. Uživaj v potovanju na tem svetu. V vsaki težavi ali porazu v življenju je skrit poduk, pa tudi priložnost. Odkrij ta nauk. Težave so na poti, niso pa cilj potovanja. 3. Bodi duhovit, smej se. Poišči si veselje. Ne druži se z ljudmi, ki v tebi ne vzbujajo dobrega. Strogost, prevelika resnost in napetost lahko v tebi ubijejo veselje in povzročijo tesnobnost. Nauči se ugasniti računalnik in mobilnik ter si najdi primerno sprostitev. Ne pozabi na molitev in meditacijo. 4. Ljubi vse. Nikoli ne veš, skozi kakšne notranje boje je moral človek. Blagoslavljaj ljudi, ki so ranjeni ali bolni. Vsi ljudje želimo enake stvari: ljubiti, prejemati ljubezen in imeti zagotovilo, da smo enkratni in dragoceni drugim. Vedi, da si ljubljen, ker te Bog ljubi. Ni večjega veselja kot to, da smo ljubljeni. 5. Bodi velikodušen in radodaren. Največji uspeh dosežeš, ko se ne zanimaš za denar, pohvalo ali pojavljanje v javnosti. Pohvali druge, živi za to, da boš dajal. 6. Modro uporabljaj svoj denar. Bogat je človek, ki mu je všeč najcenejše. Nauči se porabljati manj. Varčuj denar in ceni vse, kar imaš. Kupuj samo stvari, ki jih potrebuješ. Blago ne prinaša sreče. Če bomo uporabljali samo to, kar potrebujemo, bo dovolj sredstev za vse. 7. Odpuščaj vsak dan. Življenje je neprestano odpuščanje. Dokler živimo, bomo imeli komu odpuščati. Na primer: voznik, ki nas nevarno prehiti, neprijazen uslužbenec, otrok, ki ne uboga, nadrejeni, ki ne prisluhne … Seznama ni konec. Odpuščati ljudem majhne pregreške je tako pomembno kot odpuščati velike. Veseli smo lahko sredi trpljenja in preizkušenj, dokler smo blizu Kristusu. To je skrivnost veselja svetnikov. Bližje kot bomo Kristusu, večje bo naše veselje.
V skupini prijateljev smo se pogovarjali o tem, kako na vseh koncih srečujemo ljudi, ki dajejo sicer imeniten videz, ko pa se začneš z njimi pogovarjati, začutiš, da za tem videzom ni ničesar ali skoraj ničesar. To nima nič opraviti z izobrazbo. Te vrste ljudi lahko srečuješ med vsemi sloji ljudi, med izobraženimi in med neizobraženimi. Skrbijo za svojo fasado, pomembno jim je imeti, pomembno jim je, da v ničemer ne zaostajajo za drugimi okrog sebe. Pravzaprav tudi o marsičem sploh nimajo svojega mnenja, ampak se pridružujejo temu, kar misli večina. Morda je takšno življenje v marsičem udobnejše, ampak ali človeka lahko navdaja z zadovoljstvom, z občutkom, da je življenje kljub številnim težavam, s katerimi se dan za dnem spoprijemamo, lepo? V to naše skupno razmišljanje je ena od udeleženk pogovora izrekla misel, s katero je zadela bistvo: »Nimajo temelja.« Nimajo temelja, na katerega bi se oprli, ob katerem bi se orientirali takrat, ko se jim življenje zamaje. In življenje se nam zamaje pogosto. Če bi si v neki skupini začeli pripovedovati, kaj za vsakogar pomeni ta temelj, ki mu omogoča, da živi, ne bi bilo tako lahko. Težko je z besedami izraziti bistvo. Morda to laže začutimo brez besed. Pa vendar je včasih dobro to tudi ubesediti. O tem je treba tudi ves čas razmišljati in preverjati, ali še živimo iz tega temelja, ali nam še daje oporo. Eno bistvenih vprašanj, na katero moramo vse življenje iskati odgovor, se glasi: Kdo ali kaj mi daje oporo, ko izgubim vse? Verjetno v življenju nikoli ne bomo izgubili vsega, toda če prej ne, bomo ob smrti prav gotovo izgubili vse, kar imamo. Zdaj ob srečanjih z ljudmi pogosto ugotavljam, ali je to človek s temeljem ali brez njega. To lahko začutiš ob čisto drobnih stvareh. Človek s temeljem je bil prav gotovo čisto preprost kmet, ki sem ga pred leti obiskala v februarju. Presenetila me je Prešernova slika na steni. Pojasnil je, da slike menjava. V postu da v okvir postno, potem velikonočno in tako naprej. Tudi na ta način govori o svojem temelju.
Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Zabavno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In tisto, čemur postavimo ceno, nima vrednosti! Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved. Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje, preračunljivost in nadaljnje tehtanje, merjenje in zamero! Kajti: ene same stvari ne šteješ. Še meriš in tehtaš je po navadi ne, ker je nimaš s čim primerjati. Eno samo zapoved: ljubi! »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, mora nekako poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen šofer sem. Mora se. »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto! … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršno imamo. Le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: Obraza in zadnje plati! Drugi – naši bližnji – nam držijo ogledalo. Drugi – naši bližnji – nam povejo, ali imamo obraz ali smo brez njega ter kolikšne in kakšne riti smo.
V četrti knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero govori o duševnem zdravju in razmišlja, kako bi dosegli stanje notranje pomirjenosti, ki je po njegovem ključna za polno in srečno življenje. Ta duševni mir namreč nenehno rušijo vznemirjenja, pretirana čustva in občutki, kot so na primer pomilovanje, jeza, zavist, pretirana navdušenost – taka čustva so po njegovem mnenju nekaj neumnega in celo nenaravnega, iz njih pa pridejo duševne bolezni, obolenja in hibe, ki nas oropajo duševnega zdravja. Primer za tako duševno hibo je na primer pohlep, ki izvira iz čezmernega poželenja po denarju: če temu hlepenju ne postavimo meje, če ne uporabimo takoj razuma, ki bi to željo obrzdal in ozdravil hlepenje, »se omenjeno zlo ohranja v žilah in obvisi v drobovju, na plan prideta bolezen in obolenje, ki ju ne moremo več iztrgati, ko sta se enkrat ukoreninila, ime te bolezni pa je pohlepnost«. V nadaljevanju pogovora Cicero razmišlja, kje je izvor vseh teh negativnih vznemirjenj, ki nam odvzemajo dušni mir. Pride do sklepa, da se posamezna vznemirjenja rodijo »iz dveh vrst navideznih dobrin in iz dveh vrst navideznega zla« – »iz dobrin izvirata poželenje in veseljačenje, pri tem se veseljačenje nanaša na prisotne dobrine, poželenje pa na prihodnje, iz slabih reči pa strah in potrtost – strah se nanaša na prihodnje reči, potrtost pa na prisotne«. Tako potrtost v duši nastopi, kadar menimo, da nas je doletelo neko zlo, nasprotno pa se pretirano veselimo, če verjamemo, da se je zgodilo nekaj izredno dobrega za nas. Strah nas je v primeru, ko menimo, da nam preti nekaj strašnega, željo po nečem pa nam vzbudi misel na neko prihodnjo dobrino. Potemtakem »vsa vznemirjenja nastopijo zaradi neke sodbe in mnenja«, zaradi naših predstav o nečem dobrem oziroma slabem, ki po mnenju Ciceronov in stoikov niso samo izkrivljene in pogosto večinoma napačne, ampak tudi »povsem v naši moči« – mnenja o svetu so torej prostovoljna, v celoti odvisna od nas, saj jih izoblikujemo sami: ne izhajajo iz narave, ampak iz našega premisleka, se pravi lastne sodbe in presoje o svetu. Če torej sami ustvarjamo svoja prepričanja, jih lahko potemtakem sami tudi preoblikujemo in celo odstranimo, to pa je glavna poanta, ki jo želi svojim bralcem posredovati Cicero. Ko enkrat ugotovimo, »da ni dobro tisto, iz česar izideta veseljačenje ali poželenje, niti ni zlo tisto, iz česar izideta strah ali potrtost«, ampak je to le naše mnenje, se lahko rešimo pretiranih čustev, ki nam rušijo dušni mir, in znova dosežemo stanje notranje pomirjenosti.
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Sufizem, duhovno-mistična tradicija islama, je s svojimi nauki, praksami in vrednotami stoletja dolgo pomenil ideal religiozno-moralnega življenja muslimanov in muslimank. Tudi danes ima v različnih delih islamskega sveta zelo velik vpliv na vsakdanjo pobožnost verujočih. V ospredju sufizma kot poti duhovnega izpopolnjevanja in mističnega spoznanja stoji nauk o vrlinah, ena izmed osnovnih kategorij tega nauka pa je – revščina. Seveda je v kontekstu sufizma revščina (arab. faqr) razumljena v duhovnem smislu, torej kot zavestno prizadevanje za skromnost in materialno neodvisnost. Zato lahko govorimo o »kultivirani« ali »hoteni revščini« kot notranji drži in religiozni vrlini. Tak pomen pojma revščine ustreza njeni duhovno-eksistencialni razsežnosti, ki muslimanskim mistikom pomeni eno izmed tako imenovanih »postajališč« na poti k Bogu. V tem smislu revščina ne pomeni mistikovega cilja samega na sebi, temveč metodo za doseg svoje notranje čistosti in Božje bližine. Sufi je nekdo, ki je ravnodušen do materialnega izobilja in bogastva: v tem smislu je preprosto faqir, »reven«. Revščina je »protiutež poželenja«, »vzgojiteljica osebnega značaja«, »dresura jaza«. Kot asketska drža ni nujno v eksplicitnem nasprotju do bogastva, čeprav njegovo legitimnost napravi vprašljivo. Znameniti sufijski mojster iz 9. stoletja, Ibrahim Al-Khawas, hvali revščino kot duhovno-religiozno vrlino z najlepšimi oznakami in nazivi. Tako je revščina zanj »ogrinjalo plemenitosti, obleka Božjih poslancev, plašč dobrosrčnih, krona bogaboječih, okrasje verujočih, zakladnica spoznavalcev, hrepenenje novincev, trdnjava poslušnih in ječa grešnikov«. »Kultura revščine« ima v zgodovini islamske pobožnosti dolgo in bogato tradicijo. Toda šele z uveljavitvijo sufizma kot duhovne znanosti je kot osebna lastnost postala nujna dimenzija islamske duhovnosti in religiozne moralnosti. Nauk o revščini, ki v tem kontekstu združuje asketsko držo in voljo po samopremagovanju, pa tudi skromnost, zaupanje, hvaležnost in radodarnost, je tako sestavni del sufijske literature in učenja o duhovno-moralnem samoizpopolnjevanju človeka. Toda sufiji imajo ob učenju o revščini v duhovnem smislu v mislih tudi čisto konkretno socialno revščino, ki jo obravnavajo kot del človekovega položaja v svetu. Pri tem sufijski mojstri in učenjaki soglasno poudarjajo pravičen, sočuten in predvsem milosten odnos do revnih. Koransko oznanilo in prerokovo izročilo sta tudi v tem primeru pomembna vira njihovega učenja. Tako se sufiji pogosto sklicujejo na prerokovo izjavo, po kateri je ravno ljubezen do revnih ključ do raja. Poudarjajo, da je za revne treba poskrbeti in da jim je treba pomagati po svojih najboljših močeh. S tem skrb za revne postane religijska dolžnost in duhovna naloga tako posameznika kot tudi skupnosti. Naklonjen, prizanesljiv in strpen odnos do revnih je tako eden ključnih aspektov kolektivne moralnosti v sufizmu. Dovzetnost za revščino in sočutje do revnih sta pomembni lastnosti duhovne zavesti v islamu. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada je opozarjal: »Če srečaš revnega človeka, se mu približaj z milino in blagostjo, ne z učenjaštvom in znanjem.« Kajti milina vzpostavi zaupanje, medtem ko pretirana vednost revnega lahko spravi v zadrego. Vrlina prijaznosti ima pri tem pomembno vlogo: revnim iskrena prijaznost včasih pomeni več kot materialna pomoč, ki jo damo z notranjo prisilo ali očitno ošabnostjo.
Spoštovani, vabim vas na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer.) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo, glejte človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti. Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti le Bog zadostuje: Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se poskuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, v katerem je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bo marsikdo počutil osramočenega, ker bo spoznal, da ga je pogubil razum, s katerim je hotel pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene. Rabin Abraham Isaac Kook (živel je v letih od 1865 do 1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre stvari boljši od celote slabe. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, to pa pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (rojena l. 1909, umrla l. 1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v svoje smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali slepilo, se pridružujem nekdanjemu kriku, ki odmeva pod zaprtim nebom: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki nas je ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, ki je živel približno od l. 1110 do l. 1173).
Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!« »Podobno kot ta skodelica,« je povzel puščavnik, »si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, …. ) Če smo polni, ne moremo sprejeti nič več. Niti Božje besede. V današnjem evangeliju nas k sprejemu božje besede spodbuja stavek: »Pripravite Gospodovo pot!« Te besede so vzete iz knjige preroka Izaija, ki so zapisane v prvem berilu in razlagajo, kako naj pripravimo pot Gospodu do nas: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža« (Iz 40,4). Prav v času priprave na božič, se nam samo postavlja vprašanje, česa smo polni, da ne sprejemamo Božje besede, ampak gre ta mimo nas, se poliva in teče na vse strani, samo v nas ne. Veliko stvari nas lahko ovira. Zelo pogosto je to zaverovanost vase, v lastni prav, neki plehki napuh. Skratka naš veliki ego. Kdor meni, da ima samo on prav, ne bo niti slišal, še manj poslušal drugega. Še najmanj pa bo poslušal Boga. Božje sporočilo bo šlo gotovo mimo takega človeka. Poslušanje, priprava srca in spreobrnjenje ni stvar enega trenutka. Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili. Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove. Ne spreobrnemo se enkrat za vselej. Ne, to je stalen proces in neprestan trud. Naj postane advent čas, ko bomo iz svojih src izkoreninjali zlo in slabe navade ter pripravljali pot Gospodu.
Dragi prijatelji, vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda slišimo na radiu ali vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje in vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo tako rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, pa bomo videli, da ni najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po koncu vojne v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničeno otroštvo so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega Josipa, ki mi je rekel: »Stric! Mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje obnovili hišo za njegovo družino. Ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen, močnejša od najbolj uničujočega orožja?« Ob vseh ruševinah človek dobi občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, izčrpa. V razvaline in med vojno uničene hiše so se začeli vračati ljudje ter z dobroto in ob pomoči drugih obnovili porušene vasi. V te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali z dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je bilo zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi vsako jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na prst. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje. Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo otroci vijugali s prevelikimi smučmi, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom glava bolela čim manj ljudi. Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, velikokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami. Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Govoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja. Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino. Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi. Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi. In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
Vzgojna inovativnost staršev nima meja. Razumljivo. Starši se morajo nekako znajti, da njihova vzgoja ne bo ne avtoritarna ne permisivna, marveč, kot pravijo psihologi, rahločutna. A je to laže reči kot izvesti. To izkušajo vsi starši. Otrok hoče od zibelke naprej ubirati svoja pota, izsiliti svoje zahteve, pri tem pa seveda ne pomisli, ker tega v prvih letih življenja niti ni sposoben, da ima vse svoje meje, da so ob njem še drugi, ki imajo vsak svoja pričakovanja. Majhen otrok se doživlja kot središče sveta, in ne le družine, svet je zanj in on je edini, zaradi katerega ima svet smisel, zato refleksno zakriči, če mu kaj ni všeč, brez zadržkov krikne – »ne bom«, brez kančka slabe vesti odrine krožnik, če na njem ni tisto, kar hoče. A to bitje, majhna zverinica, ki starše vsaj trikrat na dan spravi na rob živčnega zloma, kot je nekoč zapisal dr. Alojz Ihan, je za očeta in mamo največje bogastvo; za njegovo dobro bi dali vse, kajti vse, kar delajo in načrtujejo, se stika v njihovem ljubljenem otroku. In to je prav. Toda ta dvojnost, ko je otrok najprej angel, a hkrati tudi mala zverinica, zaradi katere staršem včasih poči film, nam nazorno razodeva našo človeško naravo. Ne samo otrok, tudi odrasli delamo drugače, kot hočemo. O tem stanju naše ranjene narave se je razpisal sv. Pavel v sedmem poglavju Pisma Rimljanom, kjer je rekel, da tudi on sam dela celo tisto, česar noče. V tem kontekstu laže razumemo uvodni stavek, da je za dobro vzgojo potrebna velika iznajdljivost, nekakšna umetniško-vzgojna ustvarjalnost. Pred kratkim sem na obisku pri svojih pranečakih doživel, kako so mladi starši za svoja mala angela zastavili adventni vzgojni projekt. Namesto da bi otrokoma pomagali sestaviti pismo za sv. Miklavža in mu našteli, česa vse si otroka želita, so storili nasprotno, v dogovoru z Miklavžem so otrokoma posredovali njegovo pismo. V njem je sv. Miklavž sestavil adventni program, kako naj otroka preživita ta lepi poznojesenski čas v pričakovanju njegovega skrivnostnega obiska. Za vsak adventni dan, ko otroka izpolnita Miklavževo priporočilo, ju v adventnem koledarju čaka čokoladna nagrada. Otroka sta mi navdušeno kazala Miklavževo pismo, ki sta ga vsega okrasila, da zdaj z veliko vnemo izpolnjujeta, kar jima je naročil. Uporni »ne bom« skoraj vsak dan znova udari na plan, a že naslednjih hip se otroka spomnita na Miklavževo pismo in naredita kot tisti mož iz evangelija, ki je zavrnitev po premisleku preobrnil v plemenito dejanje. Sv. Miklavž je poosebljal dobroto, zato ga je Cerkev v 4. stoletju razglasila za svetnika. Naj se na njegovo velikodušnost, ljudomilost in dobroto spomnimo odrasli ali otroci, učinek je enak, vsi mu želimo biti podobni.
Neveljaven email naslov